1917 Avstro-Ogrska – Nekje na fronti

Razglednica, ki je risana, predstavlja vojake v taboru, dva pa ravnokar prihajata in pred seboj ženeta shiranega psička. Iz zapisa v spodnjem desnem kotu izhaja, čeprav je slabo viden, da se mu ne godi nič dobrega in verjetno ne bo učakal jutrišnjega dneva. Lakota je huda reč. Dr. Ruža Vreg je bila po drugi svetovni vojni zdravnica v Prekmurju. V svoji knjigi z naslovom »Podeželska zdravnica« je zapisala, kako je nekega dne prišla k možakarju, ki ni imel nič in še manj, pa si je kuhal golaž in tudi njej ponudil malo. Vprašala ga je, kje je dobil meso, ko pa nič nima ne zemlje ne živine, pa ji je odvrnil: »Naj bo presek ali pesek, samo da je mesek.« Stekla je iz hiše in za ograjo bruhala.

Pisma in paketi so krepili moralo vojakov na fronti. Dokler jih je nekdo pogrešal in mislil nanje, je obstajalo upanje na prihodnost. Vsa pošta je bila cenzurirana, za kar so skrbeli častniki. Velika Britanija je v nekaj mesecih po izbruhu vojne vzpostavila sistem, ki je zagotavljal, da so pošiljke prispele na fronto zgolj v dveh dneh. Britanski vojaki so vzpostavili tudi poseben »znamkarski« sistem. Če je bila znamka nalepljena na določen način, je avtor lahko poslal sporočilo brez besed. Znamka, nalepljena v spodnjem desnem kotu in poševno, je npr. pomenila »ljubim te«. Jezik znamk se je razlikoval od države do države in celo znotraj posameznih držav je vladala zmeda, zato so tiskarne med vojno izdajale celo vodnike za jezik znamk.

Če ne bi bilo tako nakracano, pa še češko je, bi se dalo tudi točno prebrati kaj piše. Povzetek pa tak, da vojaki kličejo psa, naj pride bliže, ker je zima in mraz, pri njih pa mu bo toplo. Ja, v loncu. Na kar se nanaša tudi anekdota zgoraj.

Na tej vojni dopisnici ni bilo znamke, saj je na zasebno pošto z bojišča ni bilo treba prilepiti. Na pošiljkah so bile znamke, če so bili vojaki v mestu, kupili razglednice in jih poslali kot navadni državljani. Pošto s fronte so vročili neposredno nadrejenemu in v tem primeru znamke ni.

Poleg sporočila, da je dobil prošnjo od doma in da bo poskusil, čeprav je narejeno za zadnji junij (verjetno obisk doma), sporoča še, da je dobro, bratu pošilja lep, svoji dragi pa srčen pozdrav. Poslana je bila v Gorje pri Bledu (nemško Ober-Göriach bei Veldes).

Viri:

• Duncan Barret in Kevin Smith. Pošto je treba poslati! History, 2018, številka 83, stran 18 – 21

Kraj: neznan, na eni izmed front prve svetovne vojne
Datum: 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: razglednica