1954 Dobec – Lovca in otroci

• Marko Otrin,
• Andrej Otrin,
• Tomaž Kranjc – Kranjč,
• Maša Kranjc – Kranjča,
• Andrej Kranjc – Kranjč.

• Mateja Otrin,
• Jože Jernejčič (vidi se samo glava) – Gregorjev,
• Peter Jernejčič – Gregorjev,
• Janez Kranjc – Kranjč.

Otrinovi trije so bili otroci tedanjega upravitelja begunjske osnovne šole Milana Otrina.

Jože Meden je bil zame vedno le “poštar Jože”. Šele zdaj sem se pozanimala, kako se je pisal in od kod je bil doma. Že pred drugo svetovno vojno – kot skoraj še otrok – je služil za pastirja pri Krajnčih na Kožljeku. Ko so dobili slamoreznico na električni pogon, jo je bilo treba preizkusiti. Zgodila se je nesreča. Jožetu je odrezalo roko nad zapestjem. Dobil je protezo.

Po vojni se je zaposlil kot poštar in najprej s kolesom, potem pa z mopedom raznašal pošto po Menišiji. Vreme zanj ni bilo ovira. Kadar je šel iz Dobca na Kožljek, si je zadel kolo na ramo pa hajd po stezi, saj ceste takrat še ni bilo. Bil je tudi atrakcija za otroke, saj se je pogosto vozil brez rok, in to celo s Kožljeka navzdol, kjer je cesta zelo strma. Otroci smo z radovednostjo opazovali njegovo umetno roko, a si nismo upali vprašati, kaj se mu je zgodilo. Čeprav je doživel veliko hudega – med drugim je preživel tudi taborišče Teharje – je bil vedno dobre volje in nasmejan. Ko sem bila že odrasla in mama, sem nekaj časa na kmetiji nadomeščala teto Jerico, ki je bila v bolnišnici. Nestrpno sem čakala obljubljeno moževo pismo. Ko je le prišlo, sem rekla: “Končno!” Jože pa: “Ja, zakaj pa nisi prej povedala, da čakaš pismo? Če bi bil vedel, bi ga bil pa prej prinesel!”

Brešč France je bil v Dobcu naš najbližji sosed. Tudi on je bil vedno dobre volje in nasmejan. Stara sem bila nemara pet let, ko je šel k vojakom. Ne morete si misliti, kako sem bila vesela, ko mi je poslal pozdrave na dopisnici. Še sedaj jo vidim pred sabo in mi je žal, da se je izgubila. Kasneje se je zaposlil kot voznik tovornjaka in kot večina tedanjih šoferjev je imel tudi on težave s hrbtenico. Hodil je na fizioterapijo, kjer so ga med drugim tudi “obešali”. Medicinski sestri je svetoval: “Kaj se matrate! Kar eno v glavo, da se žvau ne matra!”

Bil je tudi čebelar. Ker je bil spreten pri delu z lesom, je v Dobcu ob poti na Vinji vrh naredil čebelnjak, neke vrste brunarico, majhno in lično, kot iz pravljice. Ko je telesno obnemogel, je čebelarjenje opustil. Že dolgo živi v Cerknici. Zadnjič sem ga obiskala pred nekaj meseci v bolnici v Ljubljani. Pri 88 letih me je takoj spoznal in sva skupaj obujala spomine.