Skip to content

1940 Dobec – Teta Jerica

15. 03. 2018
tags:
by

Na tej fotografiji so z leve proti desni: Marija Kranjc – Kranjča Micka iz Dobca, njena sestra Jerica, njuna svakinja Katarina Kranjc – moja mama, ostalih pa ne poznam. Tudi ne vem, kje je to bilo. Zgradba, pred katero stojijo, je uradna, mogoče vojašnica. Moralo pa je biti okrog leta 1940. Mama in oče sta se namreč poročila leta 1939.

Moja teta Jerica je bila rojena leta 1907 v Dobcu kot peti otrok Antona Kranjca – Kranjč’ga Toneta. Le eden pred njo je bil fant in tudi zanjo so si želeli, da bi bila fant. Bila je krepka ženska in je celo življenje opravljala tudi najtežja kmečka dela. Ker je njen starejši brat France, moj oče, doštudiral pravo in se z družino preselil v Ljubljano, njena mlajša brata, Jožeta in Janeza, pa je pobrala vojna, je po smrti svojega očeta prevzela kmetijo in jo upravljala po svojih najboljših močeh. Za eno žensko kar pretežka naloga!

Bila je široko razgledana tako v književnosti kot v zgodovini, spretna pa je bila tudi v ročnih in kmečkih delih. Slovela po tem, da je znala na pamet nešteto narodnih in cerkvenih pesmi z vsemi kiticami, ter vse mašne in druge molitve, tako da ni potrebovala nobenih knjižic. Ko so leta 1957 prišli z Radia Ljubljana, da bi posneli strica Andreja, pa je temu zmanjkalo besed, je pomagala Jerica.

Vsake počitnice sem se iz Ljubljane vračala k njej in ji pomagala, kakor sem vedela in znala. Najraje je videla, če sem kuhala, posebno kadar je bil prisoten še kdo od mojih bratov. To pa ni bilo tako preprosto, saj ni bilo kaj veliko na izbiro, trgovine pa nobene blizu. Naučila sem se tudi šivati na šivalni stroj in sešiti preproste reči, kot na primer predpasnik, prevleko za pouštr in koutr, pa kopert deko. Teti ni bilo nikoli žal blaga, če se mi je kaj ponesrečilo.

Rada sem skrbela tudi za kravo in kokoši, dokler jih je še imela, zadnja leta pa zanjo, ko sama ni več mogla. Po grdem padcu s kolesom na poti v Begunje je imela namreč hudo krvavitev v glavi in pri operaciji so ji morali izrezati precejšen del lobanje. Po tem je hitro izgubljala spomin in ni bila več sposobna sama živeti v domači hiši, kljub pomoči sorodnikov in sosedov. Umrla je v domu za starejše na Vrhniki leta 1998, stara skoraj 91 let.

Slovarček:

  • pouštr: blazina
  • koutr: prešita odeja
  • kopert deka: pregrinjalo

Prispevek je napisala Marija Košir.

Kraj: neznan
Datum: približno 1940
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 10. 5. 2015
Oblika: negativ

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: