1936 Trst – Šavrinka Sofija Mihec (1)

To elegantno dvajsetletno dekle je Sofija Mihec. Slikala se je v nekem tržaškem fotografskem ateljeju v času, ko je služila v Trstu pri bogati italijanski družini, katere gospodar je bil višji častnik na ladji. Ker je znala italijansko, se je v njihovem okolju hitro znašla. Delavno in iznajdljivo Slovenko so imeli radi in ji za delo dobro plačevali.

Lucija Sofija¹ se je rodila v revni družini 1916 leta v Kubedu kot najstarejši otrok. Imela je še tri mlajše brate: Živka, Zdravka in Cvetka. Ker je bilo v družini veliko lačnih ust, hrane pa malo, je morala iti šestletna Sofija za pastirico k noni, ki je prav tako živela v Kubedu. Takrat se je začela njena trnjeva pot. Pri noni je morala že pred šolo napasti krave in ovce. V šolo je hodila v Gračišče. Ker je bila takrat Istra pod Italijo, je pouk potekal v italijanščini. Kljub temu da je bila obremenjena s pašo in z domačim delom, šola pa je bila za njene stare starše postranska stvar, je uspešno napredovala iz razreda v razred. Končala je šest razredov.

Po končani osnovni šoli se je vrnila k staršem. Sedaj pa jo je mati uvedla v preprosto trgovsko dejavnost preprodajanja jajc, zelenjave in drugih domačih dobrin v Italijo – Trst. Postala je Šavrinka.

ŠAVRINKE so bile dekleta in žene iz najbolj revnih krajev notranjosti slovenske in še bolj hrvaške Istre. Ukvarjale so se s preprodajo jajc (zato so jim rekli jajčarice), kmečkih dobrin in drugega drobnega blaga. Blago so nosile v jerbasu na glavi. Zaradi revščine so hodile peš od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Hodile so v gručicah po kolovozu, ki je bil poln živalskih iztrebkov (šaver). Od prahu, blata in šaver so bile zelo umazane, zato so jim Slovenci iz okolice Trsta zaničljivo rekli Šavrinke. V to delo jih je prisilila revščina ter visoki italijanski davki in velikokrat je bil njihov zaslužek edini v družini. Večina deklet se je s preprodajanjem ukvarjala do poroke, če je bilo potrebno pa še dlje.

Tudi Sofija je nekaj let preprodajala blago v Trstu, le da ga ni nosila v jerbasu, ampak je blago v košarah nosil osliček. Dan pred odhodom je po okoliških vaseh nakupila jajca in druge kmečke dobrine. Naslednji dan pa se je s svojo skupino zgodaj zjutraj z osličkom odpravila na 30 km dolgo pot do Trsta. Tam je imela stalne odjemalce. Za zaslužek je v Trstu kupila platno, milo in drobne stvari, ki so ji jih naročile Istranke in le-te prodajala na poti domov. Denar ni ostal njej, ampak ga je morala izročiti mami za preživljanje družine. Tudi hrane si niso privoščile, večinoma so grizle suh kruh in pile vodo.

Moški se s to dejavnostjo niso ukvarjali. Največji reveži pa so hodili z motiko na ramenu po vaseh blizu Trsta in prosili za delo. Sofijin oče je bil zidar. Ker pa doma ni dobil dela, se je vsa družina iz Kubeda preselila v Kolonkovec blizu Trsta. Ata je zidal, mama je kuhala skupini zidarjev, Sofija pa se je zaposlila kot služkinja pri bogati družini v Trstu. Življenje jim je krenilo na bolje, pa ne za dolgo. Ata je pri zidanju visoke stavbe padel z grušta in postal težak invalid. Zopet je preživljanje družine padlo na Sofijina ramena. Ker niso zmogli plačevati življenjskih stroškov, so se vrnili v Kubed. Kmalu za njimi se je vrnila tudi Sofija.

¹Popravljeno 9. 4. 2020.

Slovarček:

• grušt: zidarski oder
• šavre: živalski iztrebki

Viri:

• ustni vir: Marija Flego por. Pantar
• https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0avrinke

Kraj: Trst (fotografija), Kubed (dokument)
Datum: 1936 (fotografija), 1927/28 (dokument)
Avtor: foto atelje v Trstu
Zbirka: Marija Pantar
Skenirano: 17. 3. 2020
Oblika: fotografija in dokument