Skip to content

1892 Rakek – Kuncov kamen

2. 06. 2020

Knez je svojemu vdanemu borštnarju dal postaviti na kraju, kjer je bil ustreljen, kamen z vklesanim imenom in datumom, ko je postal žrtev krivolovca. Dandanes pravimo temu kraju »pri Kuncovem kamnu«.

Peter Kunc se je z ženo Katarino priselil iz Logatca. Stanovala sta v Maistrovi hiši na Uncu. Zaposlil se je kot borštnar na graščini Haasberg v Planini. Otrok nista imela.

Žena Katarina se je po njegovi smrti poročila z Antonom Kuncem. Imela sta sina Toneta in dve hčeri, Marijo in Ivanko. Tudi oni so stanovali v Maistrovi hiši. Vsi so pokopani na Unškem pokopališču. Na nagrobniku ni navedenega Petra Kunca. Po nepreverjenih govoricah naj bi bil pokopan na kraju, kjer je bil ustreljen.

Več fotografij Kuncovega kamna je na voljo na strani Obeležja.

V nadaljevanju je zapis iz Kronike LD Rakek 1946 – 1996.

»Eden vestnih borštnarjev je bil vsekakor Peter Kunc iz Unca. Bil je razmeroma mlad, visoke postave plečat in močan. Skratka, strah in trepet vseh divjih lovcev. Ni bil domačin. Sem se je priselil iz Logatca z ženo Katarino. Kot vaški priseljenec v službi graščine Haasberg, se z vaščani ni posebno poznal. Zaradi tega se je zatiranju divjega lova lahko tem bolj posvetil. Pri tem pa je bil tudi zelo uspešen. Kdor koli se je srečal z njim v svojstvu divjega lovca, mu ni bilo več pomoči. Knez Windischgraetz je bil s takim uslužbencem še posebno zadovoljen.

V večnem strahu zanj pa je bila njegova življenjska družica. Rotila ga je, naj se toliko ne žene za divjimi lovci. Precej krivolovcev je že spravil za zapahe, čeprav nekatere le za kratek čas. Nekateri so kazen že prestali. Prej ali slej bo vzklila maščevalnost. Odkar ji je zaupal, da mu je eden teh nepridipravov odkrito zagrozil, pa jo je zla slutnja čedalje bolj oklepala. Ni je mnogo poslušal. Pa kaj bi, služba je prva in opravljati jo mora vestno po svojih močeh. Ali naj mirno gleda zanke, nastavljene okrog Želških ograd? Saj ga že nepojasnjen strel v Rakovškem ali Šavkovem griču močno vznemiri. Tedaj ga noge kar same zanesejo po krivolovskih stezah. Najbolj se je razjezil ob pogledu na zanke, ki jih nastavljajo Želšani. Dolge ure je preždel ob njih in čakal nepridiprava. Tudi delavce iz Rakovške ceglarne je imel na sumu.

Na Rakovškem griču mu je neko popoldne nepričakovano smuknil čez pot v goščavo suhljat nizek možak z dolgimi brki in razkuštrano brado Očitno maskiran obraz, kar so divji lovci večkrat uporabljali. Ni bil prepričan, kdo je bil. Vendar po naprej ukrivljenem hrbtu se mu je zdelo, da bi postava še najbolj odgovarjala Žitkotu iz Rakeka, s katerim se je že nekajkrat srečal na krivih poteh. Razločno je tudi v njegovi levici videl šibrenico. Urno in neslišno je skočil za njim. Tada bilo je brez uspeha. Ni ga bilo več, kot bi se v zemljo udrl. Ker ga divji lovec ni opazil, je sklenil, da ga počaka ob robu gozda na pesku ob železnici, kjer pelje kolovoz iz gozda čez ograde proti vasi. Če je iz Rakeka, kot je slutil borštnar, se bo vračal ravno tu ali kvečjemu čez Mečilske rampe. Morda se bova srečala ravno na tem mestu. In ni se motil. Že v temnem mraku je zaslišal težke stopinje, ki so izdajale počasen korak, kar je dalo slutiti, da prišlec ni brez tovora. Že v naslednjem trenutku se prikaže po poti navzdol drobna postava oprtana čez ramena s krepkim srnjakom. Plen ni bil ravno lahek. Nekaj korakov pred grmom, v katerem je čakal borštnar, se ustavi in odloži tovor, da si nekoliko oddahne. Obriše si s koncem rokava potno čelo in prisluškuje čez progo. Vladala je spokojna tišina, le rahel veter se je zaletaval v vrhove temnih smrek, da je pritajeno šelestelo po pobočju Rakovškega griča. Ničesar ni bilo slutiti. Kar hitro čez progo, si je mislil in prijel srnjaka za noge, da si ga spet zada čez ramena.

Tedaj se izza grma prikaže borštnar z nabito puško. Njegov glas je bil rezek in odločen, kot vedno v takih primerih: »Roke proč od srnjaka!«

Divji lovec tega očitno ni pričakoval. Stresel se je po vsem telesu in negibno obstal v sklonjenem položaju ob svojem plenu. Situacija zanj ni bila ravno prijetna. Z jeznim pogledom se je zaničljivo obrnil v smer, od koder je prišel nepričakovan ukaz. Takoj je spoznal Kunc Petra. Vedel je, da borštnar ne pozna šale. V mislih na neizbežno temnico ga je spreletel srh po vsem telesu.

Iz useka se je zaslišal ropot bližajočega se vlaka. Misli so mu švigale sem in tja in iskale izhod z obupnega položaja. Kot v sanjah je zaslišal spet borštnarjev glas: »Sva spet skupaj, kujon!«

Ujeti se ne daj, mu je prišepetaval neznani notranji glas. V grlu ga je neki neznansko tiščalo in ga dušilo. Tedaj se spomni svoje puške. Ravno ko je vlak zdrdral mimo, je bliskovito pograbil za nabit »pihalnik«in sprožil v pred seboj stoječo postavo.

Borštnar take odločnosti divjega lovca ni pričakoval. Začutil je močan udarec v glavo in prsi. Stemnilo se mu je pred očmi. Rahlo se je zamajal in počasi klecnil v redko praprot in negibno obležal. Ni čutil nobenih bolečin, le toplo mu je postajalo okrog srca. Vendar ni mogel več doumeti, da ga je premagala bela smrt.

Divji lovec si je oddahnil. V zadovoljstvu zmage si je zadal srnjaka na rame in se nemudoma pognal proti vasi. V prvem hipu se niti ni zavedel težine svojega dejanja. Tem bolj se je oddaljeval od ležečega borštnarja, tem težje mu je postajalo pri srcu, ki mu je začelo močneje biti.

Vedno hitreje je pospeševal korake od nesrečnega kraja. Pod težo plena je močno sopel. Odveč mu je bil. Zaradi njega se je vse to zgodilo. Jezno ga je odvrgel v grmovje in se še hitreje pognal prozi domu, kot bi ga kdo preganjal. Vest se mu je začela močneje oglašati in misel ubijalca mu ni dala več počitka.

Gori ob progi pa negibno ležalo telo umirajočega borštnarja. Topla kri je počasi curljala iz odprte rane in napajala revirno zemljo, na kateri je tolikokrat čuval nebogljeno srnjad. Daleč za gričem je bilo čutiti zamolkel ropot oddaljujočega se vlaka. Le žvižg lokomotive pri uvoznem signalu v Delah je pretrgal nočno tišino. V Očarjevi ogradi je jezno zalajal lisjak, ko je trčil ob krivolovčevo sled, ki je vijugala čez polje, na katero pa se borštnar Peter Kunc ne bo nikoli več podal.

Ko so go gozdni delavci položili v kapelo na Unškem pokopališču, so mu odvzeli službeni dnevnik obhodov po lovišču. Stran z datumom 14. 08. 1892 je ostala za vedno nedokončana. Prav tako ni bila nikoli dokončana sle za krivolovcem, ki je o dejanju vztrajno molčal. Okoliški vaščani so imeli na sumu divje lovce iz Želš in Rakeka. Ljudske govorice krožijo, da se je na smrtni postelji izpovedal Žitko z Rakeka in prosil odpuščanje za storjeni zločin. Kdo pa naj bi izdal izpovedno molčečnost? Dejstvo je, da je bilo vse le sumničenje in se za pravega storilca nikoli ni izvedelo. Knez je svojemu vdanemu borštnarju dal postaviti na kraju, kjer je bil ustreljen, kamen z vklesanim imenom in datumom, ko je postal žrtev krivolovca. Dan danes pravimo temu kraju »pri Kuncovem kamnu«. Tu se tudi zberemo, kadar imamo skupne love na visoko divjad na Rakovškem griču.

Tri leta pozneje po nesrečni smrti svojega moža, se je Katarina ponovno poročila z Antonom Kuncem, domačinom z Unca. Tako niti ni spremenila priimka. Iz tega zakona se je rodil sin Anton leta 1896. Le ta mi je tudi povedal, kar sem zapisal o borštnarju Petru Kuncu, prvem možu njegove matere, o katerem mu je mati veliko pripovedovala«.          (Janez Steržaj)

Divji lov.

Divji lov je nastal z začetki omejevanja lova in obstoja lovskih pravic, ki so bile v rokah višje gospode. (Knezi, deželni glavarji itd.). Tako je bilo tudi v času Windischgraetzov. Divji lovci so to počeli zaradi potrebe po lovskem izživljanju in predvsem iz ekonomskih razlogov. V nižjem sloju prebivalstva je vladalo pomanjkanje. Zaradi tega je postal krivolov za mnoge dodaten vir preživetja. Na drugi strani so borštnarji v službi gospode zasledovali divje lovce, kar pa je bilo večkrat povezano z življenjsko nevarnostjo. Zato so se srečanja z divjimi lovci namenoma izogibali. Bili pa so tudi ambiciozni, strogo službeni in vdani svojim grajskim delodajalcem.

Foto: Zoran Vidrih

Seveda pa se je divji lov nadaljeval tudi po vojni in tudi danes ni nič drugače. Žal žilica nekaterim ne da miru. Za krivolov med drugim uporabljajo zanke, v katere se ujame srnjak ali druga divjat, ki največkrat v zanki v mukah pogine. V teh primerih ne gre le za krivolov, temveč tudi za mučenje živali.

Slovarček:

Viri:

  • Kronika Lovske družine Rakek 1946 – 1996 Janez Steržaj

Kraj: Rakek
Datum: 1892 (dogodek), 2020 (fotografiji)
Avtorji: 1. Miloš Toni; 2. Zoran Vidrih
Zbirka: Obeležja
Skenirano: 9. 4. 2020
Oblika: 2 fotografiji

One Comment leave one →
  1. 2. 06. 2020 07:13

    Kakšen motiv za roman ali vsaj povest!

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: