Skip to content

1941 Podcerkev- Slika italijanskega vojaka in zgodba o dovolilnici

25. 08. 2020

 Včasih se mi zgodi, da prej najdem zgodbo, ki se mi zdi vredna objave na Starih slikah, kot sliko samo. Takrat iščem med našimi neobjavljenimi fotografijami kaj primernega za navezavo in tokrat se mi je oko ustavilo na tem italijanskem vojaku. Ker se na uniforme nič ne spoznam, sem kolebala, ali je to res slika, na katero lahko naslonim zgodbico iz časa italijanske okupacije, ki sem jo večkrat slišala in je iz pozabe vstala pred nedavnim. Morala sem si pomagati z objavo Ivanke Gantar o Achilleju Ciarimiju, ki se je v enaki uniformi slikal na konju, in to na Rakeku.

Potem so se stvari še veliko bolj zapletle in obrnile daleč vstran od zabavnega, čeprav je moški na sliki videti hudo samozavesten, urejen in nič kaj italijansko svetlook. Sliko sem namreč našla v neobjavljeni fotografski zapuščini Franca Trudna, Hlepinovega iz Podcerkve. Kaj ta vojak dela tam, med samimi predvojnimi in povojnimi slikami prebivalcev Loške doline?! Med slikami fotografove ustreljene sestre Pepce?! Med slikami njihove požgane hiše in prizori mukotrpne obnove oziroma zidanja nove?!… Mogoče je med stotinami njegovih slik še kakšna z upodobljenimi italijanskimi vojaki, ampak tokrat je nisem našla, ta se za zdaj zdi edina. Prav šokiralo me je, ko sem začutila, kaj simbolizira slika tega vojaka, a po drugi strani ni razloga, da bi mislila kaj slabega prav o človeku na njej – razen tega, da je pripadal okupatorju.

Ena od možnih razlag za nastanek te slika je, da se je vojak kmalu po okupaciji, verjetno že leta 1941, ko se je – najbrž po vojaški dolžnosti – znašel v Loški dolini, pač prišel fotografirat za spomin, kot to radi počno vojaki, in Truden ni imel razloga, da mu ne bi ustregel … Takrat je njegova hiša in fotografska oprema v njej še stala in sestra je bila še živa … Kdo je moški na sliki, kakšen človek je bil in kaj je počel, ni mogoče ugotoviti. Toda to je vse drugačna slika, kot je tista, ki jo je napravil italijanski vojaški fotograf na Ulaki, ko so v skupini domnevnih sodelavcev odpora ustrelili tudi Jožefo Truden, sestro prav tega fotografa, ki je najverjetneje napravil to sliko. Vojaki, ki so se slikali med in po streljanju njegove sestre in tovarišev, so nosili enake uniforme kot on! Fotografirali so tudi požiganje hiš v Podcerkvi, a ne vem, ali je tam na sliki tudi Hlepinova, pač pa je v Trudnovi zapuščini na sliki vsaj ena požgana hiša in domnevam, da je to njihova – zažgali so jo italijanski vojaki.

Druga možna razlaga za obstoj slike vojaka v Trudnovi zapuščini je, da gre za preprosto od nekod prinesen spominek. Trudnova druga sestra je bila namreč poročena nekje na Primorskem, ki je bila tedaj pod Italijo, zdi se mi, da na Jurščah. Je slika preko nje prišla k Hlepinovim? Možno, a ne preveč verjetno.

Prav pretreslo me je, ko se mi je po tolikih desetletjih ob nameri, da zapišem nekaj, ob čemer so se ljudje kljub vsemu v hudih časih skušali nasmejati, odkrila ta naveza.

In na koncu vendarle zgodbica:

Bilo je med drugo svetovno vojno v Starem trgu pri Ložu in ljudski glas, ki rad pretirava in se norčuje, še danes pomni:

Pri enem od kmetov tam za Brežičkom je gospodinja opazila, da se njihova svinja buka in to pove možu, ki odloči, da jo je treba nemudoma peljati na Gornje Jezero k merjascu, da bo kaj – morda celo dobičkonosnega – naraščaja.

“Ja, pa ne morem kar tako iti na Jezero, me bodo Italijani ustavili, pa še kje zaprli, pa svinjo vzeli,” se upira ženska. “Daj mi zrihtaj dovolilnico, da me bodo pustili iti skozi!”

Mož ročno sede in na košček papirja napiše:

“Prego, permesso, naša žene prasico na Isaro po brašiča, da bo moja porka imela picolle bambine.”

Nič ni znano, kje se je mož naučil italijanščine – v prvi vojski ali med njo, med kontrabantom ali šele po italijanski zasedbi – niti ali je žena svinjo uspešno pripeljala na Jezero in nazaj, še manj pa, kdo je še videl tisti listek – dejstvo je, da njegova vsebina vse do danes ni pozabljena in priča kakšne razsežnosti imata človeški smisel za humor in potreba po njem, kako humor ni le sol življenja, ampak tudi opora in eden od načinov preseganja hudih časov.

Slovarček:

  • “Prego permesso, naša pelje prasico na Isaro po brašiča, da bo moja porka imela picolle bambine.”: (približno) Prosim dovoljenje za ženo, ki pelje svinjo na Jezero k merjascu, da bo moja svinja imela mladiče

Viri:

  • Silva Šepec, Stari trg, avgust 2020, ustno

Kraj: domnevno Podcerkev, zgodba Stari trg
Datum: med leti 1941 -1943
Avtor: najverjetneje Franc Truden iz Podcerkve
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 20. 6. 2012
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: