Skip to content

1928 Cerknica – Italijansko letalo (8)

21. 01. 2021

Na strani Stareslike se nam je pred dnevi dogodila neljuba napaka. Pri tem prispevku smo objavili napačno fotografijo, zato ga s pravo fotografijo še enkrat objavljamo. Na napako je opozoril bralec, ki naše objave bere zelo pozorno in je ugotovil, da bi morala biti objavljena fotografija enomotornega letala. Napako popravljamo, v prispevek smo vstavili pravo fotografijo in besedilo še nekoliko dopolnili.

Letalo je pristalo na cerkniškem polju. O njem je bilo že mnogo napisanega. Več informacij boste našli v našem že pred leti objavljenem članku. Dodala bom še nekaj malenkosti. Da ponucamo sliko.

Leta 1926 je imelo podjetje Transadriatica sedež v Benetkah. Zahvaljujoč pilotom se je izkazalo za najučinkovitejšo italijansko družbo tistega časa. Uporabljali so robustna nemška letala Junkers F13 in G 24.

Junkers F 13 (tovarniško ime J 13) je bilo komercialno in tovorno letalo, proizvedeno v tovarni Junkers Flugzeugwerke Dessau. Razvili so ga leta 1919 in je bilo prvo v celoti kovinsko letalo v civilnem letalstvu. Enomotorno nizkokrilno letalo je imelo prostor za štiri potnike v zaprti kabini. Med letoma 1919 in 1932 je bilo izdelanih 320 letal, od tega približno 110 v Nemčiji.

Letala so letela na liniji Benetke – Celovec – Dunaj. Z velikim praznovanjem, sodelovanjem lokalnih oblasti in ob navzočnosti podsekretarja za aeronavtiko generala Maria Bonzana so 18. avgusta 1926 odprli letalsko linijo. Obratovala je z dnevnimi leti vsak dan, razen nedelje. Poveljeval je glavni pilot Transadriatice Riccardo Pasquali. Podjetje je nadaljevalo z odpiranjem novih linij in nakupom novih letal ves čas delovanja. Leta 1931 je prišlo pod državno upravo. Tik pred drugo svetovno vojno je imelo položaj druge operativne baze Ala Littoria in je zaposlovalo več kot petsto ljudi.

Današnja letala letijo zelo visoko in medcelinska pot ali prečkanje najvišjih gora zanje ne predstavlja posebnih težav. V začetku dvajsetega stoletja pa je letalska tehnika od posadke zahtevala veliko spretnosti in iznajdljivosti. Enomotorna letala Junkers F 13 niso imela radia, instrumentov je bilo malo, značilnost letala pa ni omogočala »obvoza« slabega vremena na visoki nadmorski višini. Premagovanje Alp je bilo tako izključno zaupano sposobnostim pilotov. Le ti so bili: Riccarda Pasquali, Leonida Schiona, Valentino Pivetti, Vincenzo Burattini, Vittorio Suster, Manfredi, Magistrini, Bianchini.

Burattini, pilot hidroplana, je bil drugi glavni strelec v kraljevski mornarici. Kariero je začel z letalom Macchi M 5 v 264. eskadrilji v Anconi, ki je bila ustanovljena leta 1917. Sodeloval je v prvi svetovni vojni in sestrelil nekaj avstro-ogrskih letal. Ob sovražnikovi obali je opravljal spremljevalne in izvidniške polete ter bombardiral sovražnikove položaje. Za svoj pogum in vztrajnost je bil odlikovan s številnimi medaljami: srebrna medalja za vojaško hrabrost, trikrat bronasta medalja za vojaško hrabrost, vitez reda krone Italije, križ za vojne zasluge, medalja, ustanovljena v spomin na vojno 1915/1918 s 4 pasovi, medalja vojaškega letalstva za drugo stopnjo zračne plovbe, medalja v spomin na italijansko-turško vojno, medalja zedinjenja Italije 1848/1918. Hugo Junker, ustanovitelj podjetja Junkers Werke mu je leta 1931 izročil diplomo za preletenih pet sto tisoč kilometrov – kot zahvalo, saj je vse te polete opravil z letali Junkers. Takrat je bil Burattini še vedno aktiven. Ko so prišli nacisti na oblast, so ga prisilili, da je prepustil lastnino državi. Umaknil se je v Bayrischzell na Bavarskem, kjer je umrl na svoj 76. rojstni dan.

Italijani! Tak junak, heroj prve svetovne vojne, pa nobenega podatka o rojstvu in smrti. Na spletnem forumu je devet strani debate o njegovih medaljah. Z njimi se hvali tisti, ki jih je kupil od potomcev njegove žene. Neverjetno je, v kakšne detajle se spuščajo. Še če kravo kupuješ, ne gledaš tako natančno. Da bi pa napisal rojstne podatke, to pa ne. Ker gotovo je bil tudi rojstni list v tistem kufru (ja, Miloš, nisi edini), ki so mu ga potomci prodali.

Iskanje je oteževalo tudi dejstvo, da v italijanščini burattino pomeni lutka.

Drugi z leve je Anton Vodeb, orožnik, četrti z leve pa Vicenzo Burattini.

Letalo je bilo najbolj zanimivo za otroke, ki česa takega niso videli vsak dan.

Neznani ljubitelj je na zadnjo stran kopije slike napisal nekaj podatkov. Datum je falil, letnice pa ni vedel. Je pa prepoznal vsaj enega na sliki, kar je pohvalno.

Slovarček:

  • nizkokrilno letalo (nizkokrilnik): spodnja površina kril je poravnana ali je nižje od trupa
  • Ala Littoria SA: italijanska nacionalna letalska družba, ki je delovala v času fašističnega režima v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja.
  • Macchi: Macchi M.5 je bil italijanski enosedežni hidroplan (vodno letalo) in izdelan v Nieuport-Macchi v Varese. Bil je izredno vodljiv in gibčen in se je ujemal s kopenskim letalom, s katerim se je moral boriti. Prototip so izdelali leta 1917.

Viri:

Kraj: Cerknica
Datum: 24. 10. 1928
Avtor: neznan
Zbirka: Miro Kunstek
Skenirano: 7. 4. 2012
Oblika: kopija fotografije

One Comment leave one →
  1. Daniel permalink
    25. 01. 2021 10:52

    Zanimiva slika, ki kaže, da obstaja morda še kakšen neobjavljen posnetek. Za dopolnitev na osnovi prispevka Italijansko letalo-5 in prepoznanih oseb na drugem posnetku,samo še dopolnitev. Levi orožnik, drugi z leve, je Anton Vodeb (1899 – 1979) ter šesti z leve, skrit za žensko in ob spodnjem delu elise, narednik-pilot Božo Jeranče.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: