1920 Vrhnika – Spomini na pusta, šieme, mačkore …

Dve sliki iz albumov Ivanke Janežič sta tu zato, ker so na njih mladi fantje in dekleta iz Vrhnike in okolice v času, ko so bile vrhniške šieme še svojevrstna znamenitost in zato smemo domne­vati, da so se o pustu našemili tudi nekateri s teh dveh slik. Kdo ju je posnel ne vemo, prav tako ne točne lokacije, čas in nekaj imen pa pojasni napis pod prvo sliko: “Vrhničani – 1920, … ?, Anica Petr., Pojetova Reza, AVSEC TINE”.

Lepo jih je razvrstil fotograf, poudarek pa je na kar dveh harmonikah v ospredju, tako da ni dvoma, da so se imeli lepo in bili veseli. Prav mogoče, da so se tako veselili tudi o pustu. Sliki pa vsekakor nista pustni, nastali sta poleti ali spomladi.

Besedilo Ivanke Janežič:
“Od leve proti desni Antonov France, Šumradov Jernej,  ?, Ipavcov Franci, Petruščkov, Antonov Janez z harmoniko, Petriček, Porok,
sedijo: Tišlerjev Tone, Pircov Tine, pa   ?” Na sliki, ki je mogoče kopija, je viden del žiga, kjer piše “OTO ..? DOL. LOGATEC”.

Izročilo pustnih dogajanj in obredov je tudi v Loški dolini pestro. Pust, šieme ali mačkore – strašljive in skrivnostne prikazni – se zdijo kot nekakšen davni poklon duhovom narave, pozdrav in podpora tem, ki prihajajo in slovo od onih, ki so vladali, ko je zemlja počivala. Srhljivost nekaterih lahko razumemo tudi kot povabilo k ponižnosti pred magično naravo, od katere smo vsi odvisni … Fantje pa, ki so prešerno sklenili: “Griemo u šieme!” in se pridružili pustnem sprevodu, že davno niso več razmišljali o čarnih obredih in prizivanju dobrih sil, le držali so se starih navad in obredov, zato ker je to dobro za dušo, ki potrebuje vedno znova obujeno zavest o urejenosti in zanesljivosti stvarstva, muhastega, a vendarle varnega, ponuja pa tudi sijajno priložnost za druženje in veseljačenje, kar je že davno stopilo povsem v ospredje pomladnih dogajanj. Tako so pustni navdušenci prevzeli vlogo davnih šamanov in svečenikov, ki so prosili in čarali za dobro letino ter blagoslavljali novo rast …

Začelo se je s pustnim četrtkom, o katerem se je včasih reklo, da je to tak dan, ko “teč tiča ujej, samu de mesu jej“, pri sosedih okoli Prezida pa “živa bresa meso kresa”. Gospodinje so zato skuhale svinjsko čeljust ali kak drug del kralja živali, ki o pustu ni lev, ampak prašič. Ko so fantje (in možje?) “babo žagali”, prav tako na pustni četrtek, so ob tem izgovarjali prvotno najbrž magične besede, ki naj bi odgnale zimo in pripomogle k dobri letini, sčasoma pa so bile samo še šaljive ali celo opolzke, na primer: “Stara baba Cucina imaš …. z usina, stara baba rom pom pom, če te nisem pa te bom!”

Šieme ali mačkore so se po vaseh v Loški dolini še pred vojno razlikovale med sabo: Starotrške so bile bolj moderne, v pajacih in ovešene s pankelci, vrhniške na primer pa opremljene bolj po starem – bile so bolj živalske, “ta grde”, oblečene v kože, kožuhe, okrašene z rogovi ali rogovjem, strašljive. Ali pa so se Vrhničani našemili v Cigane… Šieme so pogosto delale tudi velik trušč – tudi ta naj bi nekdaj nemara pomagal pregnati zimo in obuditi naravo, čeprav oblast tega ni čisto dobro razumela …

In tu je nekaj pustnih pripovedi, ki jih je bilo še mogoče slišati med leti 2001 in 2004.

Franc Ovsec, Polovnikov ata je leta 2003 pripovedoval:

Pustni četrtek so imenovali tudi debeli ali ta mastni četrtek in takrat je bilo žaganje babe na Knežji Njivi. Jaz sem to še dvakrat doživel. Napravili so se starejši fantje v mačkore, v šieme. V babo so naštimali škopnik, ga oblekli v črno … Razne vragolije so delali. Preden so jo na dvojno kobilo (za žaganje drv) dali, so zaklinjali, moledovali in molili okoli tiste babe … Potem so jo pa prežagali z žago vamparco. To je taka žaga, starinska, ki je bila kot vamp, pa samo v en red zobe je imela … In so jo prežagali in potem kričali:

»Grda baba, jaga baba, žaga baba, cuprnca baba«. Pa še naprej: »Žaga baba, stara baba brbrbr, kmalu vzel te bo hudir« in tako dalje … kakor se je kakšen zmislil … Tudi: »Ti si stara baba zgaga, / stara baba mastnata, / stara baba / jara baba, / kmalu te bo vzel hudir«. Vse polno takih izrekov je bilo, ko so jo žagali in tudi prej ko so jo prežagali. Potem jo je bilo treba pa ubiti. Ko so jo čez pol prerezali, je šla na ogenj ali pa so jo utopili v lokvi … Dvakrat sem še doživel, ko so jo. Samo potem, že šestintridesetega leta, je vojaščina prišla v vas, jugoslovanska vojska, ko so gradili tiste bunkerje … In še mišljenje politično in tudi cerkveno je bilo drugačno, pa še kriza je bila in se je to na naglo opuščalo. So se pa ohranili božični in velikonočni običaji.

Sem pa Pajničevega očeta vprašal, če so se o pustu kaj šemili, pa je sam pripovedoval: »Smo se! In to sem jaz še doživel, ko so se našemili v ‘fašneka’. In glavni, ta fašnek, je imel kučmo polhovko, ovčji kožuh obrnjen narobe, iz prediva lase in brado, pa ena dva zvonca je imel, pa gajžlo. Potem so bile pa še šieme: ta debeli, ta kumrni, pietlarca ali pa pietlar z leseno nogo, ta žleht šema ali huda šema, rekli so ji tudi Turčin ali pa Cigan ali pa kakšna Ciganka; kmet ali kmetica s sejalnico, pa tisti, ki je z gajžlo pokal. Pokouc so rekli, da odganja zimo. Slamnata mačkora je bila pa žena od fašneka, je bila iz otepa ali pa iz škopnika … Je bilo podobno kot drugje. Včasih so samo malo sprevoda naredili, včasih so šli pa tudi še v kakšne druge vasi. Na Knežji Njivi je bila gostilna, so pa tudi od drugje prišli, po navadi iz Loža. Je bilo kar živahno … To je bilo pred prvo svetovno vojsko, potem je zamrlo.«

Po drugi vojni tudi ni bilo dovoljeno več, kakih deset let ne, potem pa so dovolili. Mačkore so se začele spet tam nekje dvainpetdesetega, triinpetdesetega leta ponovno. Medtem jih nikjer ni bilo, samo v Cerknici pa jih tudi takrat niso mogli zatreti.

Precej podoben opis notranjskih pustnih sprevodov najdemo tudi v Prazničnem letu Slovencev Nika Kureta (Gornje Jezero, Grahovo, Stari trg). Ivan Perušek, Bločanov iz Podcerkve, pa je leta 2002 vedel povedati:

Mačkore so bile … saj so vsi že pokojni … pa so se bili napravili. So se pokrili v rute, pa take lesene larfe dali na obraz; so si jih sami naredili, dobro skriti so bili. Pa so šli zraven žene od enega, ki je bil mačkora. Ona pa navdušena govori kakor svojemu odsotnemu možu:

»Ijoj, ljubi Lojze, ko bi ti videl te mačkore!« Pa je bil on ta mačkora!!

Ni več tistih mask, drugo imam še nekaj – dimnikarja in podobno… Drugo se je vse požgalo, vse poničilo.

Franc Kraševec, Pircov ata iz Vrhnike je leta 2002 rekel:

Kotarji so bili samosvoji. Navdušeni so bili za v mačkore. Obvezno so bili v Cigane odpravljeni. Tam, v fari so takoj vedeli, ko so prišli Cigani:

»Aha, Vrhničani gredo!«

Zadnji smo mi držali to navado in zadnjič smo se kakega petinpetdesetega odpravili v Cigane … Mladi ne vedo, kako je bilo, ampak to je bila prava vrhniška posebnost.

Tudi v Loškem Potoku so imeli šieme. O njih je pripovedovala Pavla Zabukovec iz Malega Loga:

Šieme so se pa v gostilni napravile. So hodili peš, naš ujček jim je igral – pa so šli, kot da gredo h poroki, pa svatje z njimi. So hodili po hišah, če so šli kam dlje, jim je pa kakšen dal tiste velike sanke. Če je bilo ledeno, so še mačka dali nanje, pa je nekdo stal na njem. To je ena taka železna reč, ki ima zobe. So mu rekli tudi rajs. Eden je moral na tistem stati, da je tiščal in zaviral in sank ni zaganjalo.

Frančiška Košir z Retij se je spomnila starega verovanja o šiemah:

O pustu je bilo včasih strašno mraz. Potem se je pa spremenilo, mlaj je bil, se je pa vreme zboljšalo na toplo – šieme pa ožlofane!… So rekli, da takrat bo pa sočivje (dobro rodilo), če so šieme ožlofane. 

Tole smo že večkrat povedali in tudi napisali – prvi pa jo je povedal Pircov ata iz Vrhnike:

Za pusta, za pepelnico so enkrat tako grdo rjoveli in noreli! Imeli so take sode, pa so šodra noter dali, pa skupaj zvezali in na dva kolca obesili, pa tresli in rjoveli, da so se neki junci odtrgali ponoči v štali – takega vraga so zganjali… Potem so se pa pritožili ljudje, so pa orožniki prišli drugo leto čakat. Je eden na onem kraju mosta čakal, eden pa tukaj. Ko so pa pustarji tja na most prišli, sta pa šla. Vsi so se razbežali, samo eden ni hotel in je kar še naprej po kanti tolkel. Pa ga je orožnik pocukal:

»Hej, ti – nehaj!!«

»Na – pa daj še ti malo!!« Pa mu je tisto kanto dal v roke, on je pa z mosta čez ograjo v vodo skočil!

Je dejal potlej:

»Mrzla je bila – ampak je bila sakramensko gorka!«

Ohranil se je tudi spomin prof. Antona Avsca, ki je odraščal v Vrhniki, na neko predvojno pustno dogajanje:

Fantje so vzeli prvo premo sank in vanjo zapregli dva para konj. Na sani so privezali poriepnek ali opasieunco – dolgo vrv, za katero so se prijele mačkore na smučeh. Dolga procesija, ki se je peljala skozi vso vas, je segala od Šumradove hiše na koncu vasi pa tja do grebena ceste, ki pelje proti Bajerju. Na premi sani pa je sedel harmonikar in godel …

Nepozaben pogled tudi za današnje čase …

Zelo domiselni za v šieme so bili tudi Podcerklanje. Že po vojni enkrat so si za modernega Pusta omislili prevoz s traktorjem in (najbrž ) prikolico. Našemljeni so bili Bloškin Cene, Bobi, Bločanov Ivan, Mežnarjev Ivan, Lužarjev Justin… cela vrsta fantov. Pa so spraševale mame: “Joj, kje pa je naš… so rekli, da bodo šli v Prezid!” in dobro poučen glas je naznanil: “O, ne – so že na Blokah!”

Ker sem zgodnje otroštvo preživela v Podcerkvi, se tudi jaz spomnim podcerkavskih šiem, ki pa sem se jih na smrt bala, tako da je v spominu poleg strahu ostalo le nekaj podob: šiema v pajacu z velikansko špičasto kapo, vso polepljeno s pankeljci (nisem čisto prepričana, a zdi se mi, da je bil s pankeljci enkrat pošit celoten pajac), pa visoka ženska z velikimi joški, ki je nosila škaf na glavi in druga, ki je nosila in spotoma dojila dojenčka … Še dneve po pustu smo poslušali ugibanja, kdo je bil v kakšni maski, kajti (tudi) takrat je bilo zelo pomembno, da so bile šieme neprepoznavne. Glasu niso dale od sebe, obrazi so bili zakriti z larfami iz lesa ali papirne mase ali vsaj s kakšnim blagom, zato se je tu in tam dalo koga prepoznati le po postavi, drži, hoji ali značilnih gibih … Vsekakor so bile vse tiste ženske v resnici moški in šemili so se odrasli, ne toliko otroci, šieme pa so otroke lovile in strašile. Naslednji dan smo otroci po vasi tu in tam našli odtrgan pankeljc, ki so ga izgubile šieme in to je bila sijajna trofeja, vredna hrambe v škatlici od cikorije še dolge dni, ne samo zaradi živih barv kot na amerikanskih oblekah, ampak se jih je držalo tudi nekaj magičnega …

Potem so se pustne šieme vse bolj selile v šolske telovadnice in na cesti jih skoraj ni bilo več videti. Organizirane maškarade za odrasle so postale redek in drag dogodek.

A še okoli leta 1970 so v Babnem Polju pokopavali pusta precej hrupno. Krsto je vozila konjska vprega, šaljivec in duhovitež Zvrtec je bil dohtar, Vesel je bil župnik, vsi ostali pa pogrebci. Pred zadružnim domom je dohtar pregledal pusta, naredil obdukcijo in ugotovil smrt zaradi trakulje, ki jo je tudi izvlekel iz slamnatega trupla v obliki dolge raztegnjene vzmeti. Nato se začel pogrebni obred z litanijami, žegnanimi z ognjeno vodo…

Leta nazaj pa so Babnopoljci v trugo namesto slamnatega moža položili kar onemoglega vinskega bratca, ki bi jim bil tam lahko še zmrznil, če ga ne bi pravi čas rešile nekoliko treznejše glave. Kako leto pozneje sem bila priča pustnemu sprevodu v Prezidu, od katerega pomnim le še očeta Škrjanca, ki je s konjsko vprego peljal pokojnega, in pa pogrebcev, ki so vsi po vrsti poniknili v Zadružni dom …

V Kovinoplastiki pa je dolga leta delal Zvonko, ki je imel o pustu še posebno veselje. Vedno je prišel na šiht našemljen v Indijanca in se v svoji vlogi imenitno počutil. Leta in leta tako, tudi če je bil edina šiema v Loški dolini in tudi ko je bil že pošteno prileten. Ljudje so ga hecali, občudovali, spodbujali, nekateri pa se tudi zmrdovali nad njim – ljudje pač. Zanj pa se zdi, kakor da je meril ves svoj čas od pusta do pusta …

Kdaj pa kdaj se je v fabriki pojavil tudi pri drugih delavcih še med delovnim časom rahel namig, da je pustni torek poseben dan: šminka na obrazu, larfa, ki je bila pomaknjena na vrh glave, saj bi na obrazu onemogočala zbrano delo; pozneje kričeča lasulja, rdeč nos ali vpadljiva očala, največkrat pa le bolj kot po navadi sijoče oči, ožarjene s skrivaj zaužitimi prepovedanimi maligani in smeh, ki ni bil le tih in vljuden smehljaj. Za malico so bili v menzi, vsaj zadnja desetletja, praviloma krofi, tako kot na debeli četrtek prekajena svinjina … Pustno vzdušje pa se je zares razvilo šele po šihtu v bližnjih in daljnih gostilnah … in trajalo, dokler je kdo zmogel.

Slovarček:

• Griemo u šieme!: Gremo v šeme!
• šiema: šema, našemljenec
• mačkora: maškara, šema
• larfa: maska
• fašnek: pust
• pietlar, pietlarca: berač, beračica
• cigaršpic: ustnik za cigarete
• balinkugle: balinarske krogle
• ožlofan: poškropljen, namočen, blaten
• poriepnek, opasieunco: dolga vrv za povezovanje senenega voza

Viri:

• Ivan Perušek, Podcerkev, 2002, ustno
• France Kraševec, Vrhnika, 2004, ustno
• prof. Anton Avsec, Medvode, 2021, ustno
• Franc Ovsec, Stari trg, 204, ustno
• Pavla Zabukovec, Mali log, 2004, ustno
• Frančiška Košir, Retje, 2004, ustno
• dr. Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, z. Družina, Lj., 1989

Kraj: Vrhnika
Datum: 1. 1920, 2. ni znano, domnevno okoli 1925
Avtor: 1 neznan; 2. Foto Mara, Dol. Logatec
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 1. 14. 7. 2020; 2. 18. 6. 2020
Oblika: 1. kopija fotografije; 2. fotografija