1700 Koper – Naselje na otoku
Veduto Kopra je naslikal Marco Sebastiano Giampiccoli (Benetke, 18. julija 1737 – Benetke, 23. junija 1809), italijanski graver.
Naselje na otoku naj bi nastalo že v pozni antiki. Aegida, Capris, Capritana insula, Caput Ystriae, Justinopolis, Caput Histriae, Capo d’Istria, Capodistria, Koper, Kopar je le nekaj imen, ki jih je v zadnjih dva tisoč letih nosilo mesto. V njem je veliko beneškega vpliva: palače, cerkve, vodnjaki, hiše. Enaintrideset od dvainpetdesetih cerkva so spremenili v bivališča, pisarne ali druge uporabne prostore. Po drugi svetovni vojni so bila opravljena velika melioracijska dela na treh četrtinah mestne površine. To je v veliki meri spremenilo podobo mesta, ki so mu nekdaj rekli Istrske Atene.
Ko sem hodila v sedmi razred, je Kreditna banka Koper objavila natečaj za najboljši spis o varčevanju. V šoli smo imeli na to temo prostovoljni mus. To pomeni, da smo ga morali vsi napisati. Pisala sem, kako varčujem, da si bom lahko kupila kolo. To je bil fantazijski spis, saj sem bicikl imela že nekaj let. In to rdeč, na nožni pogon. Tovarišica je odbrala nekaj najboljših in jih poslala naprej. Sem zmagala. Za nagrado sem šla lahko v Koper na ogled sedeža banke. Ker sem sera in si nisem upala iti sama, je tršica poslala z menoj sošolko. Šli sva z vlakom. Za popotnico je ata trikrat poudaril, da morava kupiti karto do Koper-mesto in ne le do Kopra. Vlak ustavi na postaji Koper, do mesta pa te odpeljejo z avtobusom. Tako kot v Planini, ko je postaja na vrhu hriba, pod njim so Laze a ne vozi avtobus, do Planine je pa uhuhu, če moraš peš.
Na banki so nas lepo sprejeli, malo popredavali in razdelili darila. Dobila sem nalivno pero in šparovc. Po zaključku slovesnosti smo bili frej. Ker gre vlak le enkrat na dan v Koper in enkrat nazaj v Ljubljano, sva imeli ogromno časa. Nisva se imeli kam dat in sva se sprehajali po mestu. Še dobro, da so nas na banki nafutrali. To je bilo opoldan, do šestih je pa dolga brez jest, ko imaš 14 let. Ko sva bili že vsega siti, sva šli na železniško postajo. Tam je ena gospa prodajala sadje. Med drugim tudi žižule, ki sva jih prvič videli. Ker za kaj drugega nisva imeli dovolj denarja, sva jih kupili. Kot bi jedel žagovino. Ampak bolje kot nič. Ko je prispel vlak, sva se vkrcali. Praznih vagonov je bilo toliko, da bi ga lahko po vsaki postaji zamenjali. Zunaj je bila trda tema in malo me je živciralo, ker nisem videla, kje smo. Po dveh urah smo prispeli na Rakek. Vsega sem imela poln šparovc.
Razglednica je bila poslana 1. marca 1932 Pavli v Cerknico.
Slovarček:
- melioracija: izboljšanje zemljišč z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snov
- šparovc: hranilnik
- žižule: Žižula je najstarejše sadno drevo ali grm. Ima goste bodice in podolgovate liste, ki so skoraj usnjati in zato precej odporni na sušo.
Viri:
Kraj: Koper
Datum: 1700
Avtor: Marco Sebastiano Giampiccoli
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica
RSS - Posts