Skip to content

1928 Pekel – Izlet v Pekel pri Borovnici

18. 07. 2021
tags:

Alojz Tomec je v prvi polovici prejšnjega stoletja posnel ti dve sliki na izletu k slapovom v Peklu pri Borovnici. Kot predan Sokol je gojih vseh vrst športnih dejavnosti, tudi pohodništvo in izletništvo. Na prvi sliki je predzadnji od leve tudi on sam, z njim pa vidimo še tri dekleta in dva fanta. V ozadju je eden od slapov v Peklu. Mogočen prizor je to – skalovje, bučanje slapa, drobne kapljice vlage vsenaokrog in zaradi njih mogoče mavrica nad vodo v tolmunu, poleg pa šest mladih ljudi, ki tudi kipijo od energije in dobre volje …

Isti pogled malo bolj od blizu … Kakšna idila: po strmem skalovju se vsipajo curki vode, pred njimi pa na kamnih stojijo tri lepa dekleta in trije postavni fantje, med katerimi je fotograf, ki je pritovoril sem svojo opremo, da je lahko ovekovečil trenutek. In škoda bi bilo, če ga ne bi. Kmalu bo star sto let, pa je z vso svojo svežino še vedno tu z nami …

Dekleta imajo moderne nakodrane košate frizure, na nogah pa malo da ne salonske čeveljce s kratkimi bombažnimi nogavičkami, ki so bile še dolgo zelo moderne. Precej mestno so opravljena, v šolenčkih s paščkom in krilih, svileno ruto za vratom, pa vendar dovolj praktično, da jim je udobno in primerno priložnosti. Dve imata na sebi nekaj kakor trenčkot, tretja brezrokavnik. V Peklu je tudi v največji vročini sveže in mogoče je tisti z golimi rokami celo hladno … Dekle v svetlem plaščku se opira na sprehajalno palico – le kateri jo je prinesel oziroma potreboval? Moški imajo kravate, nedeljske hlače in eden tudi po životu krojen brezrokavnik. Lepi so, ni kaj. Zaljubljeni? Zaročeni? Poročeni?… Takrat je bil še red na svetu.

Tomčevo besedilo: “Izlet v Pekel pri Borovnici” in spodaj številka 28, ki pomeni letnico. Ni nam treba ugibati in postavljati majavih sklepov.

Naslednja slika je domnevno nastala ob isti priložnosti: skupina pred vstopom na potke Pekla. Ali že po spustu navzdol? Najbrž drži prvo. Prijateljice imajo vse enako frizuro, ena pa umetelno pleten vzorčast brezrokavnik. Ga je naredila sama? Možak na levi je poleg palice obdržal na sebi še suknjič in medtem ko čaka na “škljoc” učeno ogleduje nekaj v rokah. Nekaj tablici podobnega ima pred sabo tudi dekle, ki kot hollywoodska diva leži na skali. Skrajno desno z roko v boku na skali z napisom Predpekel sloni Alojz Tomec. Tukaj se vidi, da ima nahrbtnik, drugače pa se zdi, da so se odrekli vsemu odvečnemu. So morda prišli z vlakom do Borovnice in potem gor po slapovih in naprej v Dobec in proti domu ali pa so se kmalu obrnili in šli spet na vlak? Tega ne bomo izvedeli, nekako pa se mi ne zdijo ravno primerno opremljeni za dolgo hojo v hrib ob slapovih. Verjetneje je, da so prišli iz Borovnice in se vrnili po isti poti … Spominjam se še zelo dobro, kako je bilo pred tridesetimi leti nekoč peklensko mraz v čakalnici na železniški postaji v Borovnici in kako vlaka proti domu nikakor ni hotelo biti! Takrat smo pozimi v snegu  primotovilili v Borovnico preko Dobca, čez Vinji vrh in Pokojišče, Peklu pa smo se izognili … Večino podrobnosti tistega pohoda sem pozabila, ob misli na železniško čakalnico v Borovnici me pa še vedno strese.

Ne vem več točno kdaj je bilo, vsekakor dolgo nazaj, ko sem se tudi sama v moževi družbi nekoč od vrha navzdol spustila v Pekel. Krivo je bilo navdušenje, ki sem se ga nalezla od prijateljice ali pa tudi čisto malo navadne babje fovšije. Tistega dne sem se naučila dveh novih besed, kakršne so me od nekdaj privlačile in zabavale: lepidopterologija in jamamaj. Ena je latinska ali grška, druga najbrž japonska, pomenita pa vedo o metuljih in vrsto metulja.

Najbrž je bil po sredi kakšen namig, da sem tistega dne za spremembo imela v nahrbtniku knjižico o metuljih, o katerih drugače nisem vedela skoraj nič. Potem sem seveda imela oči predvsem zanje in bilo jih je res nenavadno veliko, čeprav je bilo tudi drugih lepot okoli naju na pretek. Pa po strmih stezah in lestvah je bilo tudi treba paziti na korake in oprimke, da ne bi končala mokra in obtolčena doli med kamenjem in fraskami …

No, izlet je bil nepozaben v vseh ozirih – steza se je prav dantejevsko spuščala vse globlje in globlje, rastlinje se je bohotilo, cvetelo in dišalo, zrak je bil kljub visokemu poletju svež, voda je pršila na vse strani in kot rečeno, metuljev je kar mrgolelo. Če so bili tudi komarji, naju niso dohajali. No, tista žival, ki sem ji s pomočjo knjižice prisodila, da je metulj jamamaj (Antherea yamamai), japonski prelec, mi je še vedno pred očmi: pod mogočno bukvijo na starem listju sem pri počitku zmotila velikega rjavega metulja, ki je potem poletel le malo stran, kajti jamamaj je vrsta nočnega pavlinčka. Na spletu je mogoče videti točno takega: zelo velik, s štirimi očesi na krilih, svetlo rjav. K nam je tega japonca menda zanesel nek podjetnik v poskusu pridobivanja svile, metulj pa je ušel v naravo, se prilagodil in razširil – tako pravijo

Ko sva se takrat vračala, sva poleg drugih ivanjščic naletela tudi na številne kranjske ovniče; za tiste bolj vsakdanje metulje, ki jim sicer tudi nisva vedela ne imena ne značilnosti, se pa nisva utegnila zmeniti. Toliko metuljev naenkrat kot v Peklu – resda drugačnih, temnih – sem videla le še ob neki veliki maši med potjo na Krn čez planino Kuhinja, ko so oblegali blazine krvomočnic (… ne pa tudi strupenih modrih čeladnic med njimi, takih ki jih gojimo tudi v vrtovih in imenujemo šulenci; pravega imena pa se ta hip za vse na svetu ne spomnim … Se opravičujem.)

V Pekel sem po tistem še prišla, a iz spodnje strani – bil je vedno lep oddih od vsakdanjega, navadnega pekla, za metulji pa se nisem več podila. Tudi podvig sam ni imel take teže kot tale na skoraj stoletni sliki, saj je vse nekaj drugega, če na zadnjici prideš skoraj na cilj, se malo sprehodiš, fotografiraš in greš …

Uživam pa v spominih na nekdanje lazenje po tem in podobnih čarobnih hribih in grabnih – Kožlješkem, Iškem Vintgarju, pa tudi kje višje. Nisem šla vsakič rada in zlahka, a je vedno učinkovalo očiščevalno in spodbudno. Moje spominjanje na to ne bo rodilo knjig, kakršne so na primer Kugyjeve, a zame zadostujejo prav taki kot so in hvaležna sem zanje … In za ti dve sliki, ki sta spodbudili spomine na ta neverjetni prostorček Notranjske.

Slovarček:

  • šolenčki: lahki nizki ženski čevlji
  • fraske: vejevje grmov

Viri:

Kraj: Pekel pri Borovnici
Datum: 1928
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 25. 1. 2020
Oblika: 2 fotografiji

3 komentarji leave one →
  1. martahren2112 permalink
    18. 07. 2021 23:19

    Slovensko ime za “šulenčke” je preobjeda in je med najbolj strupenimi rastlinami v Evropi. Včasih so jo imeli tudi v vrtovih in meni so bili tako všeč tisti svetlo plavi šolenčki. Ko sem začela hoditi v hribe in se zanimati tudi za planinsko cvetje pa sem bila jako razočarana, ker je strupena. Pekel je bil priljubljen za izlete Meniševcem. Peš skozi Dobec, po senožetih in skozi gozd do Pokojišča, nato mimo Pristave hiter spust v dolino, nato ob slapovih navzgor in po Koželjškem grabnu na Kožljek. Od tam pa vsak svojo pot.
    Zelo mi je všeč tvoj prispevek.

    Liked by 1 person

  2. 19. 07. 2021 12:44

    Draga Marta,
    hvala, ker si me odrešila: že nekaj let, ko se veselim cvetenja šulenčkov, se zaman trudim, da bi se spomnila njihovega strokovnega imena. Grem gledat v knjigo in vem nekaj dni, do naslednjega leta si zapomnim pa samo to, da se začne na p kot Pekel, ki ga imava, kot je videti, obe v lepem spominu! Če bom naslednje leto še iz glave vedela, da se šulenčkom reče preobjeda, bo to še ne viden napredek! … Drugače mi pa še enkrat povej – se priporočam!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: