Skip to content

1921 Stari trg – Alojz Tomec: iz njegovih spominov in spomini nanj

7. 02. 2020

Če zgodb ne pripovedujemo umrejo, in ko umrejo, ne vemo več, kdo smo in zakaj smo tukaj … Vse je v spominjanju …” *

Na sliki je Alojz Tomec v uniformi Sokolov, društva, katerega podružnico v Starem trgu je leta 1920 pomagal ustanoviti njegov oče. Na hrbtni strani fotografije piše: “Ob župnem izletu dne 8. 9. 1921. Tvoj brat: (podpis in štampiljka) Alojz Tomec Stari trg – Rakek”.
Ob fotografiranju je bil star osemnajst let, najbrž že izučen trgovec in morda ima zato žig. Sliko je namenil bratu, kdo jo je napravil in kje pa ne vemo …

Nekaj malega smo o Alojzu Tomcu že zapisali. V svojih spominih je med drugim opisal, kako je bil kot politični kaznjenec 7. avgusta 1942 skupaj s sojetniki prepeljan iz Ljubljane v jetnišnico Rocco di Spoleto v provinci Peruggia, kjer je z jetniško številko 1635 prebil 14 mesecev, vse do kapitulacije Italije. Podrobno je opisal bivanje v ljubljanskih zaporih, obsodbo in pot na prestajanje kazni ter bivalne razmere v stari trdnjavi, ki so bile vse prej kot človeške. Dogajanje v jetnišnici Rocco di Spoleto ob kapitulaciji Italije pa opisuje naslednji odlomek:

“… Postajali smo iz dneva v dan bolj predrzni in smo večkrat prav na glas zapeli partizanske pesmi. Ob nedeljah, ko so šli ‘ilustrissimi’ direktor in komandant straže z družinami na sprehode, so prišli gotovi pazniki k nam in nas prosili: ‘Kantate kveste bele kancone de partidžani!’

Nastopila je kapitulacija in nam ni pustila več spati – želja za pobeg se je iz dneva v dan stopnjevala. Prišla je celo vest, da so iz nižjih zaporov kot Sulmena, Rijeti že delno pobegnili vsi kaznjenci, ker drugače bi jih Nemci odpeljali v Nemčijo na prisilno delo in v sigurno smrt. Toda kako pobegniti, ko so straže ojačili? V jetnišnici nas je bilo okoli 100 Jugoslovanov, kakih 60 Grkov in pa okrog 60 italijanskih kriminalcev. Res pisana družba. Mesto pod nami je bilo polno Nemcev, kateri so se, kot smo izvedeli, cele dneve in noči umikali iz juga proti severu. Jasno je, da je bila med jetnišnico in mestom tudi telefonska zveza. Kriminalci so se večkrat v času od 8. septembra pa do pobega sami organizirali, da bi pobegnili, bili pa so tako naivni, da se jim je vedno izjalovilo. Začeli so se povezovati z nami, smatrajoč nas za bolj aktivne in iznajdljive.

K sreči smo imeli tovariša Ivico, doma nekje od Sisaka, kateri je vršil v jetnišnici službo brivca. On in še par drugih tovarišev so se svobodno kretali med poslopji po jetniških dvoriščih, vedno do 8. ure zvečer. Spali so v skupni sobi in začeli kovati načrte, kateri pa so morali biti temeljito in premišljeno pripravljeni, kajti vsaka površnost nas bi stala življenje. Med njimi je bil tudi Italijan, ki je imel nalogo popravljati v jetnišnici in v pisarnah elektriko in drugo.

Napočil je odločilni dan 13. oktober 1943. Ta dan je bil odsoten direktor, kateri je potoval službeno v Peruggio. Na dvorišču spodaj je bil tisto popoldne v službi neki Siciljan Carre – dober fant in iz vsega početka naš simpatizer. Ostali stražarji so bili skoro vsi zagrizeni fašisti. Ker sva se dobro poznala in mi je tudi večkrat zaupal kake važne vesti o vojnih dogodkih, me je okrog 5. ure popoldan pozval na dvorišče. Tam mi je povedal isto, kar sem že prej izvedel od Ivice. Rekel mi je, da je dobro privaditi se zraku, ker pod noč bomo najbrž že v gozdu. Ivica je zamišljen tekal okrog in sem mu v šali rekel, naj me obrije. Zaupal mi je, da danes ni več časa in da se bomo jutri brili že v gozdu, če se nam bo beg posrečil. Kakor sem bil rad na prostem, sem postal nestrpen in sem silil nazaj v sobo, da pravočasno obvestim vse ostale v sobi. Okrog 6., skoro že v mraku, sem prišel poslednjič skozi vrata v sobo. Mrzlično in v največji tišini smo začeli spravljati skupaj naše boro imetje in bili v kratkem času vsi nared.

Skozi že prej omenjena vrata /mrežasta/ smo opazovali, kako bo potekala akcija. Videti je bilo direktno na izhodna vrata, katerih nismo prestopili 14 mesecev. Železna vrata v svobodo, v katera smo se tolikokrat željno ozirali in se spraševali, kedaj in kako se bojo nam odprla, smo gledali tisti hip zadnjikrat./Glej sliko: v dvorišču skrajna desna vrata/*. Za temi vrati je bila najprvo službena soba vseh paznikov in dežurna služba. Tam je bilo tudi orožje, katerega po jetniških pravilih niso smeli pazniki jemati s seboj v notranje prostore. Treba je bilo torej samo še ta vrata prestopiti, razorožiti posadko ter prekiniti telefon z mestom. Ostalo je bilo že v teku. Od Ivice prijatelj, električar, kateri je bil bolj pri pazniku zaupen, je šel s pretvezo do službujočega dežurnega z izgovorom, da ga pusti iti popravit telefon, kar da mu je že včeraj naročil direktor. Ko mu je stražar odprl, smo opazili pred vrati močno prerivanje. Ivica, kateri je stal za električarjem, je istočasno planil skozi vrata v notranjost. Ko sta prišla do orožja, sta paznika razorožila, zvezala in ga zaprla ter mu odvzela ključe.

Enaka usoda je doletela tudi vse ostale paznike, kateri so se k sreči brez strela podali. Ko smo bili v posesti ključev, so se začela odpirati vsa vrata in na dvorišče so hiteli jetniki. Ona dva pa sta medtem, ko se nas je na dvorišču zbralo že preko 100 jetnikov odšla, da uspešno likvidirata še spodnjo stražo v vratih obzidja in prekineta telefon.

Agilni kriminalci Italijani so začeli ropati magazine in se oblagati s testeninami, slanino in sadjem. Minute so potekale počasi med čakanjem prihoda našega rešitelja Ivice in ostalih. Nestrpnost je stopnjevala v nesigurnost in plašno smo se spraševali, če se jim bo posrečilo v tišini brez strela likvidirati zadnjo postojanko. Ko se je pojavil Ivica s tovarišema in s puškami na rami, je ukazal, da pohitimo, dokler je čas. Z njimi je prišel tudi komandant straže, stara plešasta pokveka. Mogočno se je vzpel na rimski vodnjak s sabljo v roki ter nas začel miriti. Rekel nam je, da gremo naravnost v smrt, da so zunaj Nemci z mitraljezi in da naj se spametujemo in gremo nazaj v sobe in da nam bo vse odpustil. Bilo je prepozno – razjarjena množica je vdrla skozi vrata, podrla komandanta z vodnjaka in hitela naprej.

Kot tigri smo se spustili v breg skozi park, kjer smo zmotili nekaj zaljubljenih parčkov, na cesto – potem pa preko omenjenega mesta v Monte Lupo. Takoj ko smo dosegli gozd, so okrog jetnišnice zamolklo zaregljale strojnice in slišali smo žvižge krogel nad nami v drevju. V bližini za nami so se pojavili motorji in močne detonacije ročnih granat.

Za las smo ušli smrti – mesec je svetil to noč kot solnce, pa nam je razsvetljeval pot v neznano … “

Lojze Tomec in sovaščan Žurga sta se uspela prebiti domov, ne da bi padla v roke Nemcem kot mnogi drugi Slovenci, ki so bili zaprti v italijanskih jetnišnicah in taboriščih.

Ko je partizanska oblast leta 1944 v osvobojeni Loški dolini organizirala Civilno partizansko bolnico, je bil Lojze Tomec določen za njenega upravnika. Takratna bolničarka Ladica Štritof se spominja: ” Kot upravnik oziroma ekonom Civilne partizanske bolnice Stari trg je bil Lojze Tomec zelo predan, zanesljiv, prizadeven, iznajdljiv, discipliniran in natančen …

Pripovedovalka osvetli tudi Tomčeve povezave z Osilnico, ki so omenjene v drugem prispevku: “Osilnica je bila takrat nekak center partizanske oblasti. Tam so bili razni organi – Okrožni odbor, Odbor OF in tudi Gospodarska komisija, ki je pri zanesljivih ljudeh imela skrita skladišča dobrin, zlasti seveda hrane. Tudi za Civilno partizansko bolnico so ponjo iz Loške doline največkrat odhajali mladinci, skoraj še otroci, s kakim vozom in konjem … tja je šel nekoč Jože Šepec, pa Ivan in Jože Kolajeva. Bilo je zelo nevarno in v nekem napadu so Kolajevega Jožeta ubili …”

Takrat so se stkala tudi trdna prijateljstva z ljudmi v Osilnici, ki jih je Lojze Tomec negoval še dolga leta po vojni.

* * *

Ko vprašam kakega starejšega Starotržana ali se spominja Lojzeta Tomca, vsak pritrdi in pogosto doda besede, ki odsevajo Tomčev ugled in spoštovanje, ki ga je užival med krajani. “Otroci smo se ga nekoliko bali”, reče Ivan Zabukovec, “ker je bil drugačen od naših očetov – bolj kultiviran, izobražen, zelo dejaven in prizadeven za javno dobro … Naši starši so ga spoštovali in upoštevali.” Ali pa: “Veliko je naredil za ljudi …”

Sama sem za Alojza Tomca prvič slišala nekje na prelomu petdesetih let, ko sva se z mamo čez Mandrge skupaj s sosedami vračali s predstave Dramske skupine DPD Loška dolina. Ženske so se hahljale ob obujanju situacij in dialogov z odra in moja mama pravi:
“Kdo pa je bil vendar tisti, ki je bil tako smešen? Saj ni bil Bobi? *”
“A ne veš?! Ja, Tomec vendar, Lojze!”
“Ijoj, kako je bil smešen!!Ta pa zna!”

In druge so med smehom pritrjevale:“Res, res!”

Jaz se od vsebine igre ničesar ne spomnim, ker je bila predstava bolj proti večeru in sem najbrž dremala v maminem naročju sredi nabito polne dvorane, spomnim pa se tega dialoga, vendar Alojza Tomca tudi pozneje, ko sem ga videvala v “civilu”, nisem povezovala z gledališčem … Deloval mi je nekoliko odmaknjeno, strogo, nekako odmerjeno v gibanju in besedah – kako bi tudi moglo biti drugače, kdo ve, kakšne skrbi in odgovornosti je nosil na ramah, prav nič pa ni imel opraviti z mano, eno od smrkavih frkljic, ki so se potikale po Starem trgu, namesto da bi po šoli odhitele domov, kot so zaman naročale mame …

* Sue Monk Kidd: Skrivno življenje čebel, MK, Lj. 2007

* Bobi – Doživljenjski vzdevek amaterskega igralca Viktorja Strleta, Knausovega iz Podcerkve, ki ga je dobil po neki posebno uspešno odigrani komični vlogi.

* /Glej sliko…/ : na osnovi te in še ene podobne opombe domnevam, da je bil ta zapis namenjen objavi v enem od povojnih časopisov, vendar žal ni znano kdaj in v katerem. Tudi slike trdnjave Rocco di spoleto v Tomčevi zapuščini ni.

Slovarček:

  • “Kantate kveste bele kancone de partidžani!” (Cantate queste belle canzone de gli partigiani!): Zapojte tiste lepe partizanske pesmi!
  • illustrissimi: velecenjeni

Viri:

  •  Alojz Tomec, spomini, rokopis
  • Ladica Štritof, Koper, januar 2020, ustno
  • Ivan Zabukovec, Stari trg, januar 2020, ustno

Kraj: ni znan
Datum: 8. 9. 1921
Avtor: ni znan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 22. 12. 2019
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: