1959 Donava – Absolventska ekskurzija

Spomini na povojno obdobje, izobraževalno pot
in prve službe
 
“Absolventska ekskurzija, vožnja po Donavi, v ospredju dr. Grafenauer”, je na zadnjo stran zapisal lastnik slike prof. Avsec. Znani zgodovinar dr. Grafenauer stoji med študenti v prvi vrsti tretji z leve, absolvent Anton Avsec pa za dvema dekletoma ob ograji.

Absolventska ekskurzija študentov zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti je leta 1959 obsegala potovanje po Makedoniji, Kosovu, Vzhodni Srbiji, Smederevu ter plovbo z ladjo po Donavi v Beograd. Potekala je najbrž nekje na začetku poletja, vsaj sodeč po lahkih oblekah študentov na sliki.

Preden je postal absolvent zgodovine pa je Oščev Tone doživel že marsikaj.

Šele po koncu vojne se je preživeli del Avščeve družine spet vrnil domov. Mati je dobila delo hišnice v starotrški šoli in to jim je omogočilo preživetje. Otroci so nadaljevali prekinjeno šolanje – sestri v ljudski šoli, Tone pa na Nižji realni gimnaziji Stari trg, kjer je bila zaposlena mama Francka in so tam tudi stanovali. Sin je materi med drugim pomagal tako, da je cepil drva in jih raznašal po razredih, v prostih trenutkih pa je”udarniško” (kar je pomenilo prostovoljno in zastonj kot je bilo tedaj splošno v navadi) delal pri gradnji bližnjega telovadišča pred TVD Partizan in Nižjo realno gimnazijo, ki je tedaj odpirala pot nadaljnjemu izobraževanju mladim iz Loške doline, Prezida in okolice, Bloške planote, Cerkniške doline in Ilirskobistriškega območja. Ko je tudi sam končal Nižjo realno gimnazijo, se je v šolskem letu 1948/49 vpisal na ljubljansko učiteljišče.

Ob 50. letnici ustanovitve Nižje realne gimnazije v Starem trgu je prof. Anton Avsec v intervjuju za Vzajemnost Sandi Turšič povedal:

»V drugi gimnaziji 3. generacije letnika 1945/46 so me vabili, da bi šel zaradi pomanjkanja kadra na pedagoški tečaj. Ker sem bil sredi rednega šolanja, sem odklonil. Takrat je vladalo veliko zanimanje za mornariške šole, kar me je bolj mikalo, vendar so se vsako leto dvigovale izobrazbene zahteve, tako da se za to nazadnje nisem odločil. Tako sem se v šolskem letu 1948/49 po redni poti vpisal na učiteljišče …«

Imel je štipendijo, stanoval pa je v DIC-u, Domu Ivana Cankarja, ki je še vedno znamenit ljubljanski internat za fante. Zadnje leto je tam postal predsednik domske skupnosti, leta prej pa predsednik mladinske organizacije na učiteljišču.

Že kot učiteljiščnik se je Anton Avsec pridružil Folklorni skupini KUD Karel Destovnik Kajuh. To je bila ljubljanska mladinska skupina, ki je delovala sočasno z delavsko folklorno skupino Tine Rožanc, medtem ko so študentje in z njimi čez leta tudi Anton Avsec gojili ljudske plese v KUD France Marolt. Pa tudi drugače je bil že od začetka povsod zelo aktiven: obiskoval je starotrški foto krožek pod vodstvom Vinka Tonija ( ta je ob tem celo inštruiral vojake na Blokah), igral odbojko, plaval, smučal, igral rokomet in šah v skupini, ki je pozneje dala mojstrskega kandidata in doktorja znanosti Viktorja Kraševca, s katerim sta bila sošolca … Med šolanjem je resno zbolel:

»S plavanjem čez čas nisem mogel več nadaljevati. Težave so mi delale žrelnica in školjčnice, tj. polipi v nosu. Od leta 1950 do 1952 sem hodil na Onkološki oddelek v Ljubljani, kjer so me obsevali z radijem. Z radijem prepojeni trakec so mi namestili v nos in nazaj proti žrelu, pritrjen pa je bil na nosu za 12, 24 ali 48 ur in potem postopno nazaj za 24 in 12 ur … Vendar je pomagalo … Zaradi težav z ušesi so me pozneje nekajkrat poslali tudi na okrevanje v kolonije – Portorož, Cres, Fažana … Čez leta nekoč pa se je prijateljeva žena zdravila v stari gluhonemnici, ki je bila takrat B oddelek onkologije in ko sva bila tam na obisku, sem rekel: “Jaz sem tudi bil na onkološkem,” pa mi tiste ženske niso verjele – mislile so, da jih pač hočem potolažiti. Naslednjič sem jim pokazal kartico z datumi in beležkami o obsevanju – takrat pa so vse letele skupaj in jo preučevale. Koliko upanja in vzpodbude jim je dal tisti košček papirja! … Onkološki inštitut je bil ustanovljen leta 1947, lociran pa v nekdanjih v konjušnicah. Ko sem se jaz zdravil tam, sem imel zaporedno številko 3000 in še nekaj, čez čas pa je bilo že v enem letu 10.000 novih primerov …«

Mladi Anton Avsec je sodeloval pri mnogih delovnih akcijah. Večino počitnic je prebil v mladinskih delovnih brigadah ter deloval v raznih družbeno političnih organizacijah, tudi v Društvu prijateljev mladine in pri tabornikih, že v Starem trgu pa pri Ljudski tehniki. Kot študent je bil med ustanovitelji Kluba notranjskih študentov in njegov prvi predsednik. Klub je po nekaj letih zamrl, ponovno pa je zaživel pod predsedstvom poznejšega sodnika Toneta Urbasa …

Prve zaposlitve pa človek ne pozabi:

»Moja prva služba je bila v istrski Pregari blizu Buzeta, na robu hriba, pošta Oprtalj, trideset kilometrov po grebenu od Kozine. Šola je bila v župnišču – župnik je dal eno sobo v ta namen, ni pa pustil, da bi otroci čakali na pouk v veži, ker je hotel imeti mir … Tako smo v šolo hodili skozi okno. Na zunanji strani so pod oknom nasuli en meter zemlje, na drugi strani pa so bile dve ali tri stopničke … Stanovanje za učitelja je bila nenaseljena bajta, čisto zanemarjena in polna pajčevin. Ko sem prišel v Pregaro, tudi nisem mogel do hrane, nihče mi ni bil pripravljen kaj skuhati. Rekel sem: “Jem vse po vrsti, ne skrbite!” Potem so bili vsi obroki enaki: trikrat na dan gobe in polenta – in bilo je prav dobro. Tisto leto je bilo tam namreč izredno veliko gob in sadja.

Ostal sem le kake tri tedne, ker sem moral potem na služenje vojaškega roka Za mano naj bi prišla poučevat mlada Hrvatica iz Pule, ki jo je pripeljal oče, inženir v ladjedelnici Uljanik. Ko je videla šolo, se je zgrozila: “Tatice, nemoj me ovde pustiti!!” In je ni. Moral sem počakati, da je prišla učiteljica iz Karlovca, ki pa je bila vajena skromnega življenja in je ostala, jaz pa sem lahko šel v vojsko.

V tistem kratkem službovanju v Pregari sem se po pouku nekoč šel malo razgledat na rob vasi in tam je na vrtu kopal neki vaščan. Na drevju v nasadu je bilo vse polno breskev, pa vprašam: “A lahko vzamem eno?” Me pogleda, pa pravi: “Vzemi, vzemi, saj imam! Vzemi celo drevo! Ne gre v promet, prašičem jih dajemo!” … Vprašal sem, po čem bi jih pa prodal in je rekel, da so po 32 do 35 din. Jaz pokličem Toneta Gornika, ki je bil na TP Nanos: ” Pridite s tovornjakom, ko hodite v Koper, odkupite to sadje, po 45 do 48 din je!” On je bil za to, naložili so breskve, jih pripeljali v Stari trg in prodali po 60 din za kilogram, medtem ko je bila prej cena 90 din … Pa so bili vsi zadovoljni. Ko sem bil že v JLA, mi je KNO iz Pregare poslal zahvalno pismo za tisti odkup sadja …

Ko pa je Tito prišel v Dolenjske Toplice, sem šel peš od Pregare do Buzeta trikrat v enem tednu … Bila je nedelja, pa sem si rekel, da bom po radiu v mestu poslušal prenos Titovega govora … Tam pa je bilo košarkarsko igrišče, polno deklet, ki so na muziko iz radia plesale same med sabo. Pa sem šel plesat še jaz – a z nobeno dvakrat. Mame in tete, ki so dekleta spremljale, so nas pozorno gledale z roba igrišča, tudi zato, ker sem kot folklorist dobro plesal … Potem pa se naenkrat vsujejo iz oštarij fantje, ki so prej tam pili, vsak je pograbil svojo – jaz pa sem se umaknil …«

Ko je prišel iz vojske, je bil učitelj Anton Avsec nameščen v domače kraje, najprej v Iga vas. Z vso mladostno energijo se je vključil v družbeno dogajanje in med drugim ustanovil folklorno skupino. Učiteljsko pot je po dekretu nadaljeval v Cajnarjih, ker je bil tam ob začetku tržaške krize učitelj poklican na orožne vaje. V Jugoslaviji je bila namreč takrat vse do Beograda razglašena delna mobilizacija … Potem je bil premeščen v Postojno …

»Ko sem poučeval v Cajnarjih, v hiši kjer so bile skupaj trgovina, pošta in šola, se pripelje z avtom šolski inšpektor Bogomil Lilija iz Postojne. Vpraša malo, če je vse v redu, pogleda učno snov, potem pa pravi: “Jaz skočim do gostilne, pridi za mano, si prestavljen, te bom peljal v Postojno …!” Tako sem kar mrknil od tam, v Cajnarjih niso nič vedeli, kaj je z mano … V Postojni potem tam stojim, pa pride mimo žena Matevža Haceta; povpraša kako sem in povem, da sem premeščen in zdaj nič ne vem kako in kaj. Pravi, da bom šel z njo, samo naj malo počakam, ker ima ona zdaj ustanovni sestanek DPM... Ni mi bilo prav, a nisem imel izbire. Pride nazaj, pravi pojdi z mano … In sem šel. Pri njih je že bil Rafael Baraga, dodali so še eno vojaško posteljo, pa sva stanovala tam …

V Postojni nisem bil dolgo, kakšno leto. Dopoldne sem bil inšpektor za predvojaško vzgojo, popoldan pa sem učil v šoli. Ko je bil ukinjen okraj v Postojni, mi niso dali dekreta za inšpektorja, pa mi je načelnik Vojnega odseka svetoval: “Dobil boš razrešnico, stisni jo v Ljubljano, vpiši se na višjo šolo, pedagoško ali kakšno drugo …” In tako sem naredil – mimo uradnega dirigiranja sem šel po svoje.«

Vpisal se je na Filozofsko fakulteto na študij zgodovine. Med njegovimi profesorji na univerzi so bila ugledna imena kot dr. Metod Mikuž, dr. Bogo Grafenauer, velik strokovnjak za novejšo slovensko zgodovino, zlasti Koroško, dalje dr. Kos, dr. Zwitter, dr. Viktor Korošec, dr. Anton Melik, dr. Ferdo Gestrin, dr. Gregor Čremošnik, ki je bil predstojnik oddelka za zgodovino in specialist za Dubrovniško republiko … Najbolj izrazit spomin na dr. Grafenauerja pa je tale:

»Ko je bil dekan na Filozofski fakulteti, sem nekega dne prišel k njemu, da bi se prepisal na izredni študij. Zmanjkalo mi je namreč sredstev za preživetje, pa sem se moral zaposliti v dijaškem domu tekstilcev v Kranju. Potem pa mi je postalo prenaporno redno študirati in opravljati službo. Ko sem mu pojasnil razlog za tako odločitev, je vzel moje papirje in izginil v sosednjo sobo. Čez čas se je vrnil: “Veš kaj, ne bo se ti treba prepisati. V službi si zdaj popoldne, dopoldne pa lahko hodiš na predavanja”. In tako sem napravil, tekla mi je delovna doba, hkrati pa sem redno študiral …«

Na sliki je zgodovinar prof. dr. Metod Mikuž med svojimi študenti. Posnetek je nastal na ekskurziji po Štajerskem. Svoje študente je pogosto vodil tudi drugam: v Goriška Brda ali čez Pohorje, pa čez Gorjance v Belo Krajino … Na tej sliki je desno od njega fant z nahrbtnikom, Korošec Lojze Krivograd.

Tone Avsec je bil tudi član najrazličnejših organizacij: sindikata, SZDL (Socialistična zveza delovnih ljudi), še prej OF; pa Rdečega križa, Ferijalega saveza (Počitniške zveze), Gobarskega društva … Bil je tudi dolgoletni reden krvodajalec. Kot član gobarskega društva pa je sodeloval pri pripravi razstave gob ob eni prvih polharskih noči pri gradu Snežnik in se nekoč tudi fotografiral z dvema velikanskima jurčkoma v rokah …

Študij zgodovine je Anton Avsec zaključil leta 1964 z diplomsko nalogo, ki ima naslov Delavsko gibanje med obema vojnama in NOB v Loški dolini do septembra 1942 in tako postal profesor zgodovine. Pred njim je bila še pestra in naporna poklicna pot, čeprav je tudi med študijem delal, da se je lahko preživljal.

»Za diplomsko nalogo sem zbiral gradivo o NOB na našem koncu in z nekdanjim sekretarjem Notranjsko – ribniškega okrožja Lojzetom Mlakarjem Ljubom okoli leta 1961 pripravil v dvorani TVD Partizan Stari trg razstavo na to temo. Ta razstava je bila osnova za ustanovitev Muzeja ljudske revolucije v Ložu,« se spominja prof. Avsec.

“Na obrazih je videti takšno radost, da sem moral narediti izrez. Če je odveč, sporoči!” je napisal urednik, ko je pripravljal fotografijo za prispevek … Ma – kaki odveč! Radostnih obrazov je vedno premalo!! … Da je še bolj veselo, pa tudi na tej sliki nekdo razposajeno kaže rožičke tistim pred sabo …

Skrajno desno spredaj vidimo dr. Boga Grafenauerja, lastnik slike pa se smeje na levi, zadaj ob ograji. Le kam je zlezel neznani fotograf, da jih posnel takole od zgoraj?

Slovarček:

• KNO: Krajevni narodni odbor (v Sloveniji Krajevni ljudski odbor ali KLO)
• DPM – Društvo prijateljev mladine

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, april 2021, ustno
• Sanda Turšič: intervju, Vzajemna 1994

Kraj: prva slika: nekje na Donavi; druga slika na Štajerskem
Datum: 1959
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Anton Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija