1942 Rab – Tolažba slovenskih internirancev z Raba

Ivanka Rovan je v zapuščini svoje mame Lojzke Kočevar našla tudi ta list s pesmijo o trpljenju internirancev v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu v letih 1942 in 1943, ki ima naslov Tolažba slovenskih internirancev iz Raba. Besedilo nazorno izraža pretresljive okoliščine, v katerih so živeli taboriščniki in kakršen koli komentar je skorajda odveč.

Kaže, da gre za starejši prepis rokopisa, saj opomba na zadnji strani omenja original, ki je shranjen v muzeju v Ložu (nekdanji Muzej ljudske revolucije).

Hči taboriščnika Jerneja Kočevarja se spominja pripovedi o tem, kako se je oče s skupino drugih internirancev vrnil l z Raba med svoje sovaščane. Najbrž je koga ogovoril ali poklical in ta se odzval, rekoč: “Jernejev glas je tukaj – ampak kje pa je Jernej??!” Prepoznal je glas, ne pa tudi fanta, ki je bil popolnoma shiran in izčrpan. Še zelo dolgo si ni opomogel od prestanega trpljenja. V družini so imeli sliko, ki je bila posneta eno leto po Jernejevi vrnitvi z Raba in na njej je bil še vedno videti kot okostnjak.

Za udobnejše branje je urednik pesem prepisal, kot je bila pred desetletji v nekaj kopijah z modrim indigo papirjem natipkana na mehanski pisalni stroj. Mogoče – zgolj ugibam – so jo prepisali v času, ko so original oddali v muzej (ustanovljen okoli leta 1964?), Kočevarjevi pa so v zameno dobili eno kopijo prepisa.

Pesem

Tolažba slovenskih internirancev iz Raba.

I.
Slovenci kaj ste dočakali,
na otok Rab so Vas prignali
petnajst tisoč mož, žena,
dosti užilo bo gorja.

II.
Tu bogati siromaki,
vsi do las smo si enaki,
vse stanove tu dobiš
tudi revne kot cerkvena miš.

III.
Tu otroci so neveste, zaročenke
eni in drugi niso iz lepenke,
je mladina slovenskega rodu
vedno vpije – domu, domu!

IV.
So od rojstva pa do 80 leta,
nobenemu se nič prida ne obeta,
mnoge bo tu smrt pobrala
domovina sama bo ostala.

V.
Sem prišli smo še junaki,
zdaj smo suhi okostnjaki
kot senca tavamo okrog,
usmili se nas dobri Bog!

VI.
Okrog nas žična je ovira
vihar šotore nam podira
lačni žejni in v skrbeh
polegamo po tleh.

VII.
Sonce peče k tlom pritiska
glad in mraz vse nas stiska,
edino kuharji se debelijo,
ki na naš račun živijo.

VIII.
Zraven pa se še desetar
ukrade nam kako stvar,
zraven dežurni in pisarne
pijavke druge so nesramne.

IX.
Okrog kuhinje je zbirališče
to pravo je mravljišče
kuhar z vodo jih poliva,
eden drugega odriva.

X.
Eni kavo trikrat pili
drugi niso nič dobili
tu se ne gleda za enega,
tu reda ni nobenega.

XI.
Hrana druga je še dosti zdrava
po par makaronov v vodi plava
kdor kaj dobi, je prav vesel
saj do večera lažje bo trpel.

XII.
Taka je naša tovarišija
vse povsod je fovšarija
za žlico juhe se tepejo
včasih še kotel zvrnejo.

XIII.
Pod mostom se koruza peče
eden brž ovajat teče
da na njivi jo je ukradel
namesto kmeta jo obral.

XIV.
Za bolnike je tudi preskrbljeno
ambulanto tudi imamo eno,
kjer dobi se sol in aspirin
če zapušča te spomin.

XV.
Okrog in okrog taborišče
globoke jame so stranišče
za sedem tisočev ljudi
včasih prav pošteno tu smrdi.

XVI.
Imamo še kapelico in spovednico
mater Božjo priporočnico,
ker tolažbe prosimo,
da lažje breme nosimo.

XVII
Zastavo po rimsko se pozdravlja,
ko sonce se od nas poslavlja,
proti zahodu se obrnemo
z upom, da se kmalu domov vrnemo.

“Leto 1942. Pesem z Raba. Spisal jo je župnik iz Begunj pri Cerknici. Original je v muzeju v Ložu. Iz Raba jo je prinesel Kočevar Jernej, ki je bil žrtev te groze.” Tako je na list s pesmijo zapisala Jernejeva žena Lojzka.

Viri:

• Ivanka Rovan, Lož, oktober 2017, ustno

Kraj: Rab
Datum: 1942 – 43
Avtor: sodeč po zapisu na dokumentu je to župnik iz Begunj pri Cerknici
Zbirka: Ivanka Rovan
Skenirano: 20. 10. 2017
Oblika: dokument