Skip to content

1922 Ljubljana – Boj proti alkoholu

16. 03. 2022

Leta 1920 je bilo iz objavljene statistike razbrati, da se je v Sloveniji popilo veliko alkohola, in sicer letno 170.000 hektolitrov piva, več kot 270.000 hektolitrov vina ter več kot 78.000 hektolitrov žganih pijač. Če to porazdelimo na takratno število prebivalcev, je vsak Slovenec popil 49 litrov alkoholnih pijač. To je bilo za tedanjo oblast zaskrbljujoče. Ob pomoči različnih organizacij in z občasnimi članki v časopisih so ljudi ozaveščali o škodljivostih prekomernega uživanja alkohola. Pred kratkim sem prebrala, da v današnjem času povprečni Slovenec popije 35 litrov vina na leto. To je vsekakor manj kot pred stotimi leti, ampak mene nikar ne mešajte v to. Jaz ne pijem. Posledično to pomeni, da je nekdo popil še mojo kvoto. Mater se ga je ulil!

Po drugi strani pa so časopisi povzročali težave boju proti alkoholu. Velikokrat so namreč pisali, da hladno vreme vpliva na količino alkohola, saj naj bi Gorenjci že zaradi mrzlega podnebja potrebovali nekoliko več alkoholne vzpodbude kot Dolenjci ali Notranjci. Zapisali so še, da zdravniki trdijo, da težki delavci potrebujejo nekaj alkohola. Konec 19. stoletja so celo društva za abstinenco od alkohola menila, da je osem do devet kozarčkov žganja in štiri (!) litre piva primerna dnevna količina zaužitega alkohola. V Skandinaviji so služabniki del svoje plače prejeli v alkoholu. Poznam kmetico, ki je rada spila kak glaž preden je šla na njivo rekoč: »Če nisi malo zmešan, težko delaš!«

Med Slovenci najbolj znan borec proti alkoholizmu je bil ravno tako psihiater dr. Janez Rugelj. Njegove metode so bile precej neprizanesljive. Zdravljenja so se morale obvezno udeležiti tudi soproge alkoholikov (k ne smemo rečt pijanc) saj so bile te »krive« za moževo stanje. Zdravilo proti alkoholizmu so skušali znanstveniki razviti že v sedemdesetih letih 19. stoletja. V štiridesetih letih 20. stoletja sta danska znanstvenika razvijala zdravilo proti garjam in črevesnim zajedalcem. Izdelek so preizkusili testni prostovoljci. Ti so kmalu poročali o neprijetnem stranskem učinku – po zaužitju zdravila jim je ob pitju alkohola postalo slabo. Znanstvenika sta ugotovila, da sta slabost in glavobol posledica organske spojine disulfiram. Le ta prekinja razgradnjo alkohola v jetrih, v kombinaciji z alkoholom pa tvori snov, ki ji rečemo acetaldehid in ki pri prekomernem popivanju povzroča neprijetne občutke. Po domače jim pravimo maček. Svoje raziskave sta objavila leta 1948. Na podlagi teh raziskav so razvili zdravilo antabus, ki ga uporabljajo kot pomoč pri odvajanju od alkoholizma. Včasih pa zadošča huda in odločna žena, ki bo odločila: »Nehal boš piti! Kaditi te bom pa jaz odvadila!«

Kot sem že rekla, jaz ne pijem. Ga pa kuham. In kot nihče, tudi jaz nisem brez greha. Sem pa tja kakšnega prižgem. Boj proti alkoholu je v Sloveniji Sizifovo delo. Še v cerkvi pojemo: »Jezus ti si vinska trta, polna milosti odprta, mi mladike tvoje smo, ki na tebi rastemo.« Za himno imamo pa Zdravljico. Ne glede na to, da jo je napisal največji slovenski pesnik, ki ga tudi ni ven pljunil, pa zmagaj, če moreš. Vinu pravijo božja kapljica. Morda zato, ker je mašni pripomoček. Je že tako, kot je rekel naš pokojni župnik, da v tem poklicu abstinent ne pride v poštev. Res pa tudi nikoli nisem slišala, da bi imel dr. Rugelj na zdravljenju kakšnega duhovnika. Ti so navajeni odpovedovati se. Vina je toliko vrst, da še največja pijandura ne pozna vseh. Ko je naš ata pokosil sosedu vrt, mu je le-ta prinesel eno buteljko (to ni žena od butla) vina. »Aha«, je rekel ata, »Pi-not. No, pa pejva not, da ga bova spila.« Ko je pa en drug sosed prišel  malo pod gasom domov, je šel tudi not, živalski vrt (ki mu ga je žena izrekla) je pa zunaj ostal, ker za vse ni bilo prostora v hiši. Pa da ne bi sedaj kdo ugotavljal, kateri sosed je to bil. Pri nas so sosedje vsi, ki živijo v radiusu treh kilometrov od tvojega/mojega doma. Marsikateri je skušal utopiti svoje težave v alkoholu, a so znale plavati. In na nagrobniku jim bo pisalo: »Steklenica, ti si kriva, da moja duša tu počiva! Na zdravje!«

Dr. Ivan Robida se je rodil 1. julija 1871 v Ljubljani in tam tudi umrl 12. oktobra 1941. Medicino je študiral na Dunaju in v Gradcu, se dve leti izpopolnjeval v deželni bolnišnici v Ljubljani in študij nadaljeval v kliniki v Gradcu, na Dunaju in sorodnih klinikah v Nemčiji, Švici in Franciji. Bil je ordinarij moškega oddelka deželne umobolnice na Studencu. Zavod je skušal modernizirati, a so ga odpustili. Po hudih bojih je postal vodja novega oddelka za živčne in duševne bolezni v deželni bolnišnici v Ljubljani, ki ga je kot primarij in predstojnik vodil do upokojitve leta 1937. Leta 1920 je pridobil pravico predavati nevrologijo in psihiatrijo na vseučilišču v Krakovu.

Leta 1892 je na Dunaju ustanovil dijaški list Vesna in pod psevdonimi pisal pesmi in prozo. Je avtor prenekaterih epigramov, črtic, dram, novel, pesmi erotične in socialne vsebine, balad ter tudi dveh besedil za opero, ki sta bili dvakrat prevedeni v nemščino. Pisal je kritike modernega slovstva in se z ocenami boril za priznanje in umevanje mlade slovenske umetnosti. V širšim množicam razumljivem jeziku je pisal članke o alkoholizmu, ženskih možganih, razstrelivih, najpogostejših ljudskih boleznih, o skrivnostih narave in mnogih drugih temah. Bil je tudi lovec in športni pisatelj. Kot sodni izvedenec je bil zadolžen za strokovno presojo zločincev in prepričan, da je naloga psihiatra izvedenca, kot vsakega znanstvenika iskati in dognati resnico in samo resnico. Nasprotoval je neprijaznim sodbam nepoučenih laikov in se zavzemal za etični načeli pravičnosti in resnice. V političnih bojih leta 1904 je napisal več uvodnikov, polemičnih člankov in satiričnih podlistkov. Na politične stranke se ni vezal, rad pa je posegal v njihov boj in so ga zaradi tega preganjali. Osebna doživetja in grozote prve svetovne vojne je popisal v Spominih na Suhi bajer. Vodil je tudi igralski tečaj za mladostnike v letu 1910 in predaval v Dramatični šoli združenja gledaliških igralcev.

Dr. Ivan Robida je bil tako rekoč polihistor svojega časa: izobražen, duhovit, oster družabnik, samosvoj in neuklonljiv pa tudi nesebičen in predvsem svobodomiseln.

Knjižico Boj alkoholu! je napisal psihiater dr. Ivan Robida, izdal zdravstveni odsek za Slovenijo, natisnila Učiteljska tiskarna Ljubljana v letu 1922. V njej na kratko opiše, kaj je alkohol in kakšne tegobe povzroča – pivcu in tistim, ki so prisiljeni z njim sobivati.

Lahko jo prelistate tukaj.

Slovarček:

  • Sizifovo delo: brezuspešno, neuresničljivo delo
  • ordinarij: redni profesor; škof ali njegov namestnik, ki upravlja škofijo
  • polihistor: poznavalec mnogih področij
  • radius: polmer kroga

Viri:

Kraj: Ljubljana
Datum: 1922
Avtor knjige: dr. Ivan Robida
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 18. 9. 2021
Oblika: publikacija

2 komentarja leave one →
  1. anacunder permalink
    16. 03. 2022 11:05

    Zelo poučno in obenem prijetno branje.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1927, 1939 Ljubljana – Sveta vojska in Vrelec sreče | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: