1971 Podljubelj – Spominska slovesnost taboriščnikov Mauthausna

Slike so s spominske slovesnosti v Podljubelju, na prostoru podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki je bilo edino tovrstno taborišče na slovenskih tleh. Slovesnosti so se udeleževali taboriščniki, interniranci, politični zaporniki in druge žrtve fašističnega in nacističnega nasilja ter njihovi sorodniki iz prijatelji. Nekateri so prišli celo iz Francije, Avstrije in Italije.

Edino delovno taborišče na Slovenskem v času druge svetovne vojne je bilo ena od 49 podružnic Mauthausna v letih od 1943 do 1945. Stalo je na levi strani ceste proti ljubeljskemu prelazu. Jetniki so gradili predor Ljubelj za potrebe nemškega rajha. Za to se je predvsem zavzemal eden vodilnih nacistov Friedrich Rainer. S tem bi se Nemcem izboljšala in skrajšala pot na jug.

Na obeh straneh Ljubelja so zgradili koncentracijsko taborišče. Poleg taboriščnikov je bilo zaposlenih še približno 660 civilnih delavcev. Nekateri so prišli prostovoljno, drugi prisilno. Večina jetnikov je bila tu zaradi političnih razlogov, eni zaradi odklanjanja prisilnega dela, drugi so bili vojni ujetniki različnih narodnosti. Največ je bilo Francozov, ki jih je »radodarno« pošiljala Vichyjska vlada. Številčno so sledili Poljaki, Rusi, Jugoslovani in jetniki iz drugih evropskih držav. Leta 1944 so pripeljali 15 madžarskih Judov, a so jih že po nekaj tednih vrnili v Mauthausen, kjer so končali v krematoriju. Nekaj je bilo Nemcev, a so bili večinoma obsojeni lopovi in roparji.

Komandant je bil Julius Ludolf. Pod njegovo vladavino se je pričelo pretepanje jetnikov. Med opravljanjem najtežjih del so jih pazniki neprenehoma tepli. Gradbeno podjetje se je začelo pritoževati, da je vedno manj za delo sposobnih ljudi. Ludolfa so že leta 1943 zamenjali z Jakobom Winklerjem. Tu vidimo, koliko je bil vreden človek. Niso zamenjali komandanta, ker je pretepal jetnike, temveč zato, ker je bilo zaradi pretepanja manj za delo sposobnih. Tudi pod Winklerjem ni bilo bolje. Položaj se je celo poslabšal, saj so civilnim delavcem prepovedali stike z jetniki. Civilisti so vseeno sodelovali z jetniki in jim omogočali, da so prejemali pisma in pakete ter tako vzpostavili povezavo med jetniki in njihovimi družinami ter zunanjim svetom.

Leta 1944 so skozi predor lahko zapeljala že prva vozila. Slabe ali za delo nesposobne delavce so poslali v Mauthausen, kjer jih je čakala gotova smrt. Taboriščni zdravnik Sigbert Ramsauer je bil odgovoren za določanje oslabelih jetnikov. Sam je usmrtil okrog trideset ljudi z injekcijo bencina v srce, ker je menil, da ne bi preživeli transporta. Na taboriščnikih je tudi izvajal poizkuse. V času delovanja taborišča so jetniki večkrat skušali pobegniti. Ujete so takoj poslali na usmrtitev v Mauthausen. Srečnejši so se pridružili partizanom.

Zaradi vedno večje partizanske dejavnosti so taborišče na Koroškem leta 1945 zaprli in jetnike poslali na slovensko stran. Sedmega maja so na Ljubelj poslali še jetnike iz stranskega taborišča Celovec. Istega dne so vse jetnike izpustili. Slovenske so poslali v Tržič, tam pa so jih zajeli domobranci, ki so jih tudi kmalu izpustili. Ostale jetnike so SS-ovci uporabili za žive ščite na poti skozi predor na Koroško. V Rožu so jih napadli partizani in jetnike osvobodili. Komandanta Jakoba Winklerja je britansko sodišče obsodilo na smrt. Doktor Sigbert Ramsauer je bil obsojen na dosmrtno ječo, a leta 1956 pomiloščen.

Imena je zapisal Metodov sin Anton Arko. Prvi na desni je Metod Arko, na levo stran pa si sledijo: Jože Matičič, Anton Ziherl, Jože Može. Fotografijo je leta 1971 posnel Silvo Teršek, radijska legenda s prepoznavno čepico.

Na prostoru nekdanjega taborišča je sedaj spomenik državnega pomena, ki obsega spominski park z ostalinami taboriščnih barak in krematorija. Zgradili so ga leta 1950. Na desni strani ceste stoji spomenik z napisom »Obtožujem« in so ga odkrili leta 1954. V kletnih prostorih bližnjega gostišča je spominska soba s stalno razstavo o taborišču. Zadnji v desni vrsti je Metod Arko. Pripeto ima značko s spodnje slike.

V nekdanji kuhinji so danes spominske table z imeni koncentracijskih taborišč. Ob spominskih slovesnosti nekdanji kaznjenci tu polagajo vence pred table taborišč, v katerih so prestajali gorje.

Leta 2020 so park dopolnili z informacijami za turiste v šestih jezikih. Pobudo je dalo nemško veleposlaništvo, pridružila pa so se veleposlaništva Francije, Poljske in Rusije. Ta so table tudi financirala, postavila sta jih občina Tržič in Tržiški muzej.

Spominska značka je izšla leta 1965 ob dvajsetletnici osvoboditve taborišč. V rdečem polju je ime jetnika. Na okrogli plošči je rdeč trikotnik – politični zapornik in črka J – Jugoslovan. Ob robu značke je napis Natzweiler-Struthof – eno izmed podružničnih taborišč Dachaua. Tu je Metod Arko dočakal konec vojne.

Slovarček:

• Silvo Teršek: roj. 1945, radijski in televizijski voditelj. V mladosti je bil športnik in ljubiteljski gledališčnik. Nekaj časa je bil učitelj, nato pa vse svoje nadaljnje življenje časnikar, radijski novinar in urednik.

Viri:

• Wikiwand: Koncentracijsko taborišče Ljubelj
• RTV SLO: Zgodba internirancev taborišča Ljubelj povedana v njihovih jezikih

Kraj: Podljubelj
Datum: 1971
Avtor: Silvo Teršek
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 7. 11. 2021
Oblika: 3 fotografije, skenirana datoteka