1953 Cleveland – Merikanci

To pa je zapis, ki ga ne pozabiš!! Kar vidiš to energično teto, ki nabira stvari za v paket, ki ga bo poslala svojim doma. In tudi Ata Spendal izžareva moč, oblast, uspeh … Možat, kot nekoč doma na vasi …

Spomnim se jih tudi jaz, takih merikancev, ko so v petdesetih letih prihajali v stari kraj na obiske. Vsi sijoči so bili in cingljalo je okoli njih od zlatih ur, zapestnic, verižic in dolarjev; lepo rejeni, moški s sodčki sala v ohlapnih hlačah in ženske s širokimi zadnjicami, v svetlih, veselih, radostnih, tudi kričečih židanih oblačilih; z očali v pozlačenih okvirjih in zobnimi protezami, ki so včasih čudno zašklepetale, so delili otrokom obročkaste bonbončke, zložene v stolpcih po deset in zavite v bleščeč staniol s pisanim papirčkom povrh! Vriskajoče in ganjene do solz so se ob srečanju ženske metale v objem sorodnikom in znancem, široko smeje so možaki stresali roke prijateljem in jih trepljali po ramenih, spominjajoč se skupnih fantovskih dogodivščin v nekem drugem času … V zraku je bilo ganotje, sreča, navdušenje, ponos, očaranost – pri domačinih nad obiljem, ki ga niso skrivali prišleki, pri slednjih slast potešenega domotožja in hkrati zadoščenja, da jim gre bolje kot bi jim šlo, če bi bili ostali tukaj …

Kot prišleki iz drugega sveta so se zdeli – saj so tudi bili – med našimi strpljenimi in zgaranimi brezzobimi starimi mamami in tetami v spranem temnem kambriku – vse tiste razoglave kodraste merikanke so se svetile med temnimi, pogosto črnimi rutami, spodobno zavezanimi pod brado …

Nastanili so se praviloma pri najpremožnejšemu sorodniku, kot so se bili dogovorili v pismih. Potem so obiskali še vse druge, čim več, vsak dan najmanj enega – s konjsko vprego, vlakom ali avtobusom, nikoli ali le izjemoma peš. Ko so prišli v hišo, je bil praznik, velik praznik, večji kot velika noč. Že tedne prej so domači v veselem pričakovanju popravili, pospravili in poskrili najhujšo ciganijo, pokrpali v nebo vpijoče oškrbljene zidove ali morda streho, počistili hišo, prebelili stene, da ne bo sramote, pomili okna, pogrnili mize z belimi prti, si pri sosedu sposodili porcelanasti servis in molili, da se ne bi nič razbilo … Ne moreš spodobno pogostiti prišlekov z druge celine – ki so resda še vedno domači – na povsem različnih krožnikih, ki so povrh še vsi obtolčeni … Toda juha, ta je bila prvovrstna, zakuhana s kot las tankimi, na roke narezanimi nudeljci iz same moke in jajc; pražen krompir tudi izjemen, masten in s tako slastnimi skorjicami vmes, da bi ga angelci jedli, kot se reče. In potica – taka kot so jo za praznike pekli mati, ko so bili sedanji merikanci še otroci, ki so se podili prav po tej stari hiši … Mladenka, ki je pravkar končala kuharski tečaj, je njim na čast spekla srnin hrbet, še ne videno pecivo, skoraj torto, ki so ga skrivaj prišle pogledat vse sosede, preden so ga končno, slavnostno okrašenega z asparagusom, prinesli na mizo pred zbrano družbo z gosti in razrezali … Vino ni ravno teklo v potokih, ga je pa moralo biti dovolj – črnega in belega. Pa šnops, domač in močan, da je zažgal po grlu in odplaknil cmok žalosti in domotožja, ki sta cena za očitno, že kar bahavo – in od teh, ki so ostali doma, pričakovano – blagostanje merikancev. Prave kave ni bilo, če je ni kdo za prav posebno priložnost ali za zdravilo prihranil iz paketa morda prav teh merikancev, ki so zdaj prišli na obisk … Je pa bilo dovolj zoca, to je mrzle ječmenove kave, ali hruškove vode za žejo …

Tisti najbolj premožni merikanci so šli tudi na kak izlet – otrokom pokazat Bled ali Postojnsko jamo, in če so pri tem prenočili v hotelu, je to vedela vsa fara, kajti kdo razen merikancev si kaj takega lahko privošči?!

Zdaj je pa vse drugače, še merikanci niso več, kot so bili – ni res?…

Okoli leta 1960 pa je tudi na Rakek prišel eden od njih, prileten, malce okrogel manjši možak s širokokrajnim klobukom. V Ameriki je imel ranč, kjer je redil živino in vsak teden prodal nekaj lepih telet … V Sloveniji je med drugim sklenil obiskati tudi sorodnike na Babnem Polju. Do Starega trga se je pripeljal z avtobusom, potem pa je šel peš čez Babno Polico in naprej. Nekateri so potem sklepali, da ni vedel za avtobus do Prezida, ali pa mu je bilo škoda denarja, jaz pa mislim, da je hotel uživati v tisti prelepi samotni poti čez griče in košenine, ki te naredi vsega mehkega in mirnega – morda od mladih let ni pozabil blaženosti, ki se je tam nalezeš …

Prišel je tako k svoji žlahti in ostal nekaj dni. Veseli so ga bili, lepo so ga sprejeli, nastanili so ga v kambri, zaklali so kokoš, mu stregli spredaj in zadaj, ga zabavali, pekli potice in kuhali, da bi bil “stric” zagotovo zadovoljen. Seveda je bilo zadaj malo računice, saj merikanci imajo ja toliko denarja, da zlahka nekaj dajo še drugim, ki nimajo, in bogato poplačajo vse usluge … No, po enem tednu se je gost odpravil naprej. Lepo se je zahvalil, se z vsakim posebej pozdravil, dal gospodinji dva dolarja in najmlajši punčki drobiž, da bi si kupila žemljo. Potem se je odpeljal.

Čez čas se je izvedelo, da je bil možak med obiskom v domačih krajih nenadoma umrl. Ker so ga sinovi hoteli pokopati v Ameriki, so zapečateno pocinkano krsto s pokojnikom odpeljali v Zagreb, da bi jo dali na letalo. Uradnik, ki je sprejel tovor, je malobrižno komentiral: “No, zdaj se bo pa peljal za toliko denarja, da bi zanj lahko kupil najboljšega mercedesa …”

Vseeno se mi varčni starček smili. Kaj ga je prignalo obiskat vse sorodnike in znance od Rakeka do Hudega Vrha in Babnega Polja in celo umret v rojstno deželo, če ne vsaj malo domotožja in želja videti še enkrat kraje in ljudi iz mladosti? Upam, da počiva v miru tam nekje onkraj Atlantika, čeprav po teh letih najbrž ni od njega več ne kosti ne prsti …

Slovarček:

• zoc:  1. kavni nadomestek iz praženega ječmena ali/ in cikorije; 2. usedlina prave kave
• merikanci: slovenski izseljenci v Ameriki
• nudeljci: jušni rezanci
• kambrik: vrsta cenene bombažne tkanine
• kambra: stranska soba v kmečki hiši na Notranjskem

Viri:

• Marija Knaus, Veliki Vrh, marec 2022, ustno
• Slavko Ožbolt, Markovec, april 2022, ustno

Kraj: Cleveland
Datum: 5. april 1953
Avtor: ni znan
Zbirka: Marija Knaus
Skenirano: 23. 3. 2022
Oblika: fotografija