Preskoči na vsebino

1951 Postojna – Fotografski mojster Vilko Filač

13. 07. 2023

Fotografski mojster Vilko Filač (1913 - 2002)

Fotografski mojster Vilko Filač (1913 – 2002)
Stareslike, julij 2023

Na fotografa Vilka Filača sem naletel, ko sem začel proučevati delo in življenjsko pot znanega postojnskega fotografa in izdajatelja razglednic Jakoba Zirmanna (1892 – 1965). Fotografa in družini sta bili skozi fotografijo povezani in na nek način tekmovalni. O Vilku Filaču ni veliko napisanega, čeprav je Postojni s fotografskim ustvarjanjem med leti 1951 in 1992 dal nepozaben pečat, saj se ga še danes spominjajo številni Postojnčani kot kvalitetnega in natančnega fotografa.

Bil je podjeten fotograf, zato je navadno ob koncu šolskega leta fotografiral učence. Na Notranjskem je deloval od leta 1949 do leta 1955, ko ga je zamenjal cerkniški fotograf Jože Žnidaršič – Bajčk. S pomočjo urednika spletne strani Stareslike Miloša Tonija sem si lahko ogledal Filačeve fotografije učencev in učiteljev od Rakeka, Unca, Ige vasi Babnega Polja; Begunj, Svete Trojice, Svetega Vida in Nove vasi. Iz kasnejšega obdobja odstopa fotografija Ansambla Raki, ki nastopa pred hotelom v Rakovem Škocjanu leta 1968.

Fotografski mojster Vilko Filač je bil predvsem odličen portretist, pa tudi vrhunsko koloriranje mu ni bilo tuje. Njegova kvalitetna črno-bela produkcija je za slovenske razmere in verjetno tudi širše pravo odkritje. To potrjujejo sugestivni portreti otrok Metke in Vilka, ki so nanizani v družinskem fotografskem albumu in delujejo kot filmska pripoved. Tudi sicer, so bili Filačevi v Postojni zanimiva in svojstvena družina, ki je bila v veliki meri povezana s fotografijo in filmom kot izraznim vizualnim sredstvom. Ne glede na to, da je bil strog, trmast in svojeglav, je Filač prenesel svoja vedenja o fotografiji in kompoziciji na svoja otroka Vilka in Metko. Z vrhunskimi portreti otrok v naravi, ki delujejo kot kader v filmu, z igro svetlobe in senc ter produkcijo črno-belih in barvnih družinskih filmov, je vsekakor spodbudil starejšega sina Vilka Filača, da se je zapisal sedmi umetnosti kot vrhunski filmski snemalec in direktor fotografije v svetovnem merilu.

Sin Vilko Filač (1950 – 2008) je leta 1977 je diplomiral na filmski akademiji v Pragi. Z režiserjem Emirom Kusturico je sodeloval pri treh celovečernih filmih (Se spominjaš Dolly Bell, 1981; Oče na službeni poti, 1985 in Dom za obešanje, 1988). V Sloveniji je snemal s Karpom Godino (Rdeči boogie, 1982), Francijem Slakom (Butnskala, 1985) in drugimi režiserji. Zadnjih petnajst let je snemal predvsem v tujini, kjer so se pred njegovo kamero zvrstili igralci, kot so Marlon Brando, Johnny Depp in mnogi drugi. (Veliki splošni leksikon, DZS, Ljubljana 2006)

Hčerka Metka Žulič, profesionalna fotografinja, pa je s sinom Mihom nadaljevala s kvalitetno fotografsko produkcijo v fotografskem ateljeju Foto Metka v Pivki, delovala od 1994 do decembra 2013, ko sta zaradi pomanjkanja dela morala fotoatelje zapreti.

Življenje in delo

Vilko Filač, fotografski mojster in domoljub se je rodil 30. novembra 1913 v Celju. Najprej je hotel postati zobozdravnik, nato pa se je odločil, da bo fotograf. Fotografske obrti se je izučil pri poznanem fotografskem mojstru Josipu Pelikanu v Celju.

Med drugo svetovno vojno je bil zaradi ilegalne dejavnosti zaprt v Celjskem Piskru in nato med leti 1943 in 1945 interniran v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau. (Izjava hčerke Metke Žulič, julij 2012)

Še preden se je ustalil v Postojni, je bil fotografsko dejaven v kar nekaj mestih po Sloveniji: Celju, Jesenicah, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Ptuju in Postojni. Ko je bil na Jesenicah, je 31. julija 1937 v Ljubljani opravil pri fotografu Josipu Pogačniku mojstrski izpit iz fotografije. Svojo drugo ženo Zoro Šabec (por. Filač), ki je bila tudi fotografinja, je spoznal v uglednem Foto ateljeju Maraž v Ilirski Bistrici, kjer je nekaj časa tudi sam delal. Leta 1949 sta se odselila na Ptuj, kjer se je 1950 rodil najstarejši sin Vilko Filač. Nato so se 1951 preselili v Postojno na Gregorčičev drevored pri takratni avtobusni postaji. Leta 1952 se je rodila hči Metka. 1954 pa sta se starša poročila. V zakonu sta se rodila še sinova Zorko (1958) in Matjaž (1966), ki pa nista bila povezana s fotografijo.

Filač je imel najprej foto atelje na Tržaški cesti, kjer je bil šiviljski butik. Po izjavi znanega frizerja v Postojni Janka Ozbiča je prostor dobil po posredovanju ženinega sorodnika Antona Milharčiča iz Matenje vasi, ki je bil takrat sekretar Ljudske tehnike.

Filač je bil vedno zelo lepo oblečen. Pri vsakem fotografiranju poroke si je oblekel novo obleko s kravato. Hči Metka se ga spominja, da je čez dan po delu počival kar v obleki, le kravato si je nekoliko zrahljal. Bil je predvsem odličen portretist. V tem obdobju je v ateljeju uporabljal še kamero na steklene plošče. Iz posnetih plošč 10 x 15 cm in 7 x 10 cm in negativov 6 x 6 cm je direktno delal portrete 1:1 in s tem dobil odličen izris in polno črno-belo fotografijo. Za osvetlitev portretov je včasih uporabljal 4 luči. 2 luči spredaj za osvetljevanje obraza in 2 luči za ozadje. Pri delu v temnici in retuširanju v ateljeju mu je pomagala žena Zora. Za reportažne posnetke na terenu pa je uporabljal Leica fotoaparat. Na terenu je fotografiral poroke, birme, družabne dogodke itd.

V družinskem albumu so iz petdesetih let 20. stoletja izjemno lepi črno-beli portreti otrok Vilka in Metke na osrednjem Titovem trgu v Postojni in pred Postojnsko jamo. Razglednic je bilo v tistem obdobju zelo malo, zato je Filač uporabil za izdelavo in prodajo razglednic ljubke motive svojih otrok ter vrhunske fotografije čudovitih kapniških tvorb v Škocjanskih jamah. Posamezni posnetki otrok v naravi so posneti tako vrhunsko, da delujejo kot kader v filmu. Tudi pri fotografiranju portretov v Foto ateljeju je bil izredno natančen, če povzamemo po hčerki Metki, ki je tudi fotografinja in je natančnost podedovala po njem: »Nobena fotografija ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša.«

V petdesetih letih 20. stoletja se je tudi turistični obisk sloveče Postojnske jame povečeval, tako da je bilo dovolj dela za fotografa Zirmanna in Filača, »ki sta fotografirala obiskovalce Postojnske jame. Vsak, ki se je hotel fotografirati, je moral vnaprej plačati fotografijo, ki jo je pozneje prejel po pošti. Z Zirmannom sta bila konkurenta, zato sta se večkrat tudi sporekla.« (Izjava Janka Ozbiča, februar 2012)

Po hčerinih besedah sta se družini kljub poklicni tekmovalnosti tudi obiskovali, saj sta nekaj časa bivali v neposredni soseščini, Filači v podstrešnem stanovanju nad staro avtobusno postajo na Gregorčičevem drevoredu, medtem ko so Zirmanovi imeli Foto atelje na Prešernovi ulici. (Izjava Metke Žulič, julij 2012)

Na drugi lokaciji, ki jo je Filač najel okoli leta 1960 od Kranjčevih čez Tržaško ulico, pa je imel predvsem Foto atelje (danes trgovina s šiviljskimi potrebščinami). Medtem ko si je leta 1961 uredil temnico za fotografske povečave v novo zgrajeni hiši na Globočnikovi ulici v Postojni.

V temnici je kasneje poizkušal tudi ročno izdelovati fotografije v barvni tehniki, kar pa se ni obneslo zaradi prevelikih stroškov. Razvijalec in fiksir za filme je iz različnih kemikalij izdeloval ročno. Fotografski material je kupoval v Foto kemiki v Zagrebu, medtem ko je fotografske pripomočke kupoval v trgovini Buffa v Trstu.

»Filač je bil resnično kvaliteten fotograf. Svojim portretom je dal dušo, zato so se pri njem ženske še posebej rade fotografirale. Bil je široko podkovan in razgledan, zato je marsikateremu amaterskemu fotografu rad pomagal z nasveti in mu dal na razpolago temnico z opremo.« (Izjava Draga Kolenca, julij 2012)

Vilko Filač je bil do strank prijazen in zgovoren; medtem ko je bil do oblasti zelo kritičen, oster in neprizanesljiv, kar mu je škodovalo tudi pri delu. »Ko sta se leta 1970 prišla k njemu fotografirat 2 oficirja, je kritiziral oblast in tako »dosegel«, da se vojaki vse do osemdesetih let 20. stoletja niso smeli fotografirati pri njem, zato pa so posledično imeli pri Zirmanovih več dela.« (Izjava Janka Ozbiča, julij 2012)

Leta 1980, ko v ateljeju s hčerko Metko nista imela toliko dela, se je začel učiti angleški jezik in slikati olja na platno. Ko je Metka odšla od doma in se poročila, so njeno sobo zaradi celjskih motivov domači preimenovali v Celjsko sobo. (Izjava Metke Žulič, julij 2012)

Zaradi ostrega jezika in nihilističnega odnosa do vsake oblasti so ga ob obiskih visokih politikov in maršala Tita v Postojni in Postojnski jami večkrat »preventivno« zaprli. »Ob obisku Tita v Postojni so ga julija 1973 dva dni zaprli v zaporu v Kopru.« (Izjava Metke Žulič, julij 2012)

Čeprav kot svobodomiseln človek ni maral nobene oblasti, je bil do svojih otrok pretirano strog in oblasten. Vse je hotel uvesti v fotografsko obrt. Zanimivo hči Metka ni hotela postati fotografinja. Po lastnih besedah je bila bolj tehničen tip, rada je »šraufala«, tako da je oče najprej rekel, da jo bo dal učiti za urarja, mamica pa je želela, da bi bila izdelovalka klobukov. Tudi za starejšega sina Vilka je menil, da bi moral postati fotograf in ga naslediti.

Zaradi trmoglavosti in strogosti, čeprav odličen fotograf, mu ni uspelo dobiti naslednika v Postojni. Starejši sin Vilko se je po končani srednji šoli za Fotografijo in oblikovanje v Ljubljani odločil, da bo postal filmski snemalec. Za delo s kamero ga je nehote navdušil prav oče, ki je v šestdesetih letih 20. stoletja za domačo uporabo kupil 8 mm snemalno kamero in snemal črno-bele in barvne družinske filme. Okoli 1970 je sin Vilko posnel lep film o izletu na Nanos. Kljub nasprotovanju očeta se je odločil za študij na Filmski akademiji v Pragi in ga leta 1977 tudi uspešno končal. Da si je plačal študij, je honorarno delal v Švici, prav pa mu je prišla tudi materina in sestrina pomoč. (Po pripovedovanju sestre Metke Žulič, september 2012)

Zaradi pomanjkanja naročil je Filač leta 1992 oddal obrt. Po 25 letih trdega dela pri očetu je Metka brez prihrankov pristala na zavodu za zaposlovanje. Po njenem mnenju dela ni bilo dovolj tudi zato, ker se oče ni prilagodil novim zahtevam in je trmasto vztrajal pri tradicionalnem pojmovanju fotografske obrti. Bil je proti spremembam, modernizaciji fotoateljeja in razširitvi fotografske dejavnosti na prodajo različnih fotografskih pripomočkov ipd. Ker ni upošteval njenega mnenja in predlogov za izboljšavo poslovanja, se ni odločila za fotografsko dejavnost v Postojni, temveč je leta 1994 odprla samostojno fotografsko obrt v Pivki. Fotografski mojster Vilko Filač je umrl 2002 in je pokopan v Postojni.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, julij 2023

* Družinski portret, z leve: Albinca Otoničar, Viljem Otoničar, Flora Otoničar in Stojan Otoničar; Postojna; 60-ta leta 20. stoletja; zbirka družina Petrovčič Otoničar

* Otroški portret, Vilko in Metka Filač; Gregorčičev drevored, Postojna, zbirka Metka Žulič

* Razglednic, Škocjanske jame; okoli leta 1953; zbirka Metka Žulič

* Otroški portret Metka Filač; zbirka Metka Žulič

* Portret none Ivanke Fabec; zbirka Metka Žulič

* Otroški portret, Vilko Filač fotografira sestrico Metko; 1953; zbirka Metka Žulič

* Otroški portret Vilko in Metka Filač; Titov trg, Postojna; zbirka Metka Žulič

* Marjanca Kodele, portret; 3. avgust 1951; zbirka Marjanca Adam

* Vera Pahor; koloriran portret; 1951; zbirka Karmen Pahor – Ta odlično koloriran portret Vere Pahor je mojster Filač brez njene vednosti dal v izložbo svojega ateljeja. Ko je gospa Vera Pahor zagledala svoj kolorirani portret v izložbi, se je ujezila in ga nemudoma odkupila in nesla domov. Na ta način se je njen kolorirani portret ohranil.

* Fotografski mojster Vilko Filač, portret; zbirka Metka Žulič

* Mojstrsko izpričevalo Vilka Filača; 31. julij 1937; zbirka Metka Žulič

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, julij 2023

Kraj: Postojna
Datum: 1951 (odprtje ateljeja v Postojni)
Avtor: Vilko Filač
Zbirka: Metka Žulič
Skenirano: —
Oblika: datoteka

1964 Notranjska – Pokliči UI za odgovor

12. 07. 2023


Časopisni izrezek je iz mesečnika Glas Notranjske, leto 1964. Pošta Stari trg je imela – pa tudi drugje najbrž ni bilo dosti bolje – do Ljubljane dve ‘direktni’ telefonski liniji! Dve! To leto je dobila tretjo. Danes ima lastno telefonsko centralo v žepu lahko prav vsak. Ali drugače: današnje starejše generacije so preživele toliko družbenih in tehnoloških sprememb, kot tiste za časa velikih odkritij ali industrijske revolucije. In kar dobro jim gre! A to še ni vse …

več..

1945/53 Cerknica – Fotograf Jože Žnidaršič Bajček do 1953

11. 07. 2023

Jože Žnidaršič - Bajček do 1953

Jože Žnidaršič – Bajček do 1953
Stareslike, junij 2023

Bajček do leta 1953.

Po osvoboditvi maja 1945 je Jože služil vojaški rok v jugoslovanski vojski najprej kot pešak in nato kot fotograf v letalski enoti v Zagrebu. Tam je bilo kar sedem fotografov. Med služenjem vojaškega roka je obiskoval dobro organizirano šolo za pomočnika filmskega snemalca pri Jadran filmu in jo uspešno končal. Po opravljeni vojaščini se je tri leta zaposlil pri Zvezda filmu. Posvetil se je filmski reportaži za Filmske novosti iz Beograda. Dopisništvo je bilo v Ljubljani. Pri zanimivem in dinamičnem delu je spoznaval nove kraje. Takrat so snemali hidrocentralo Mariborski otok, rudnik Mežico, Ptuj, Kidričevo, železarno na Jesenicah, hidrocentralo Moste, gradnjo proge Dutovlje – Sežana, Titovo Štafeto s Triglava itn. Z Edijem Šelhausom sta snemala tudi skoke v Planici. V tistem času so gradili filmsko mesto Košutnjak v Beogradu. Gledali so filme Na Svoji zemlji, Slavica …

Po dobrih treh letih si je zaželel bolj umirjenega življenja, zato je zapustil filmsko reportažo in se 1948–49 zaposlil kot laborant pri fotografu Vladimirju Simončiču – Vlastji.

»Fotografski mojster je imel veliko energije in se je posvečal raznim zvrstem fotografije, ki jih je razstavljal na različnih koncih sveta. Vodil je tudi številne tečaje fotoklubov. Delo pri njem je bilo zanimivo in raznovrstno, pa kljub temu sem si zaželel, da bi zapustil mesto in postal podeželski fotograf. Pri Vlastji je zato opravil tudi mojstrski izpit in se po 14-letih z mojstrskim spričevalom vrnil v prelepi domači kraj – Cerknico. Mislil je, da se bo po nekajletnem poklicnem šolanju v Ljubljani vrnil domov na Notranjsko, toda zaradi tragičnih medvojnih in nepredvidenih povojnih dogodkov to ni bilo mogoče vse do leta 1953.

Leta 1953 sta na pogorišču stare hiše z bratom Edvardom postavila novo hišo in v majhnem prostoru v kleti je Jože predvidel temnico. Istega leta je postal samostojni obrtnik v obdobju, ki privatnikom ni bil naklonjen, saj jih je imela oblast še vedno za ostanke kapitalizma. O svojem težavnem delu v skromnih pogojih je Jože povedal naslednje: »V resnici sem bil velik revež z veliko okorno kamero na meh na steklene plošče 10 x 15 cm in tudi za plan filme z zelo majhnim lokalom in brez socialnega zavarovanja. Vseh težav sam ne bi mogel rešiti. Zahvalo sem dolžan domačim in prijateljem, ki so mi stali ob strani, da nisem klonil, da sem se lahko izpolnjeval v svojem poklicu, ki sem ga z ljubeznijo opravljal. V njem sem našel sebe.«

Cveta Levec: Življenjepis Jožeta Žnidaršiča, Cerknica 2005, tipkopis, str. 5.

Vsekakor sta mu pri delu zelo pomagala znanje in usposobljenost v fotografiji, ki ju je pridobil pri fotografskih mojstrih: Cirilu Böhmu, Franu Pavlinu in Vlastji Simončiču. Z akumuliranim znanjem in izkušnjami ter seveda s talentom je v svoj fotografski objektiv znova in znova lovil skrivnostni svet ljubljene Notranjske, bogat s slikovitostjo narave, trdoživostjo prebivalcev, z duhovno kulturo itn.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, junij 2023

* Fotograf Jože Žnidaršič – Bajček s kamero na meh; 60. leta 20. stoletja

* Levo Jože Žnidaršič na motorju; 60. leta 20. stoletja

* Pogled na mlinska kolesa; 50. leta 20. stoletja

* Prihod Dedka Mraza – praznovanje; Cerknica, 60. leta 20. stoletja

* Zasnežena pokrajina; 50. leta 20. stoletja

* Moški portret; 60. leta 20. stoletja

* Ženski portret; 60. leta 20. stoletja

* Panoramski pogled na zasneženo Cerknico; 60. leta 20. stoletja

* Unec, v ozadju Rakek; 60. leta 20. stoletja

* Tabor, Cerknica 70. leta 20. stoletja

* Slikar Lojze Perko v ateljeju; Cerknica; 70. leta 20. stoletja

* Z leve sinova Rok in Matjaž; Cerknica, 1969

* Ateljejski portret sina Jožeta; 70. leta 20. stoletja

* Družinska fotografija Žnidaršičevih; v ospredju Jože z ženo Alojzijo, v ozadju pa od leve sinovi Matjaž, Jože in Rok; 2007

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Cerknica
Datum: 1945 – 1953
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Jože Žnidaršič
Skenirano: —
Oblika: datoteka

Cerknica 1976/77 – 7. b razred

10. 07. 2023


Šolsko leto 1976/77 in 7. b razred s svojo razredničarko Majo Milavec.

več..

1919 Tarent – Terezija Kvaternik

9. 07. 2023


Iz arhiva župnišča Stari trg je fotografija redovnice Terezije Kvaternik iz Šmarate. Rodila se je 17. oktobra 1888. Po zapisu sodeč naj bi umrla v Tarentu, Italija, kdaj, ni znano. Njeno samostansko ime je bilo sestra Marizza. Pripadala je redu de Notre Dame.

več..

1941 Bloke – Cesarjeva družina, moč fotografije

8. 07. 2023

Ob pregledovanju starih slik pri Knausovih na Velikem vrhu so se mi oči prilepile na to razglednico in nemudoma sem si jo sposodila za objavo. Potem je med neobjavljenimi čakala tako dolgo, da sem pozabila, kdo mi jo je posodil in kaj sem nameravala z njo.

Kaj me je tako pritegnilo? Očitno sem nasedla na iluzijo popolne družine, popolnega para z ljubkim in pridnim naraščajem, podobo vrednot za katere se je v življenju vedno vredno žrtvovati: dom, družina, mir, blagostanje … Možat, ne prav velik oče, blaga mamica in štirje angelčki, od tega morda le en fantek … Razglednica je celo pri meni, že marsičesa vajeni, čisto nezavedno, a takoj dosegla svoj namen. Bila je premišljeno narejena v propagandne namene, zato ni čudno, da so se mi prilepile oči nanjo, ampak namenjena je bila predvsem mladim moškim, vojakom kraljevine Italije. Kako se je znašla na Blokah, lahko le ugibam.

več..

1960 Unec – Gledališka predstava v Zadružnem domu

7. 07. 2023

Na odru Zadružnega doma na Uncu: na levi Mara Ileršič, Franc Perko in Sonja Mršek. Če se prav spomnim, so v igri sodelovali še Marjan Brzek in Jože Rebec. S predstavo, ki jo je režiral Roman Gorjan, smo uspešno gostovali tudi v Lazah.

več..

Stari trg 1979/80 – 5. c razred

6. 07. 2023


Ti učenci so zdaj že tretjič predstavljeni na Starih slikah, odraščajo, vsakokrat so malo starejši. Prvič so bili predstavljeni v drugem razredu z učiteljico Mileno Gerkšič, drugič v tretjem razredu z učiteljico Ireno Turk in zdaj kot 5. razred z razredničarko Vesno Strle, ki jih je spremljala do osmega razreda. Njihovo prvo srečanje je bilo v šolskem letu 1976/77 na Podružnični osnovni šoli Iga vas, ko je Vesna kot začetnica tu nekaj časa stanovala in se je z njimi srečevala na šolskih hodnikih. Takrat še slutila ni, da bodo prav ti učenci njeni zadnji na Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja Stari trg in bo slovo od njih zelo težko. Slikali so se pred glavnim vhodom v šolo. Za njimi je hiša družine Vinka Strleta, v daljavi pa se dvigajo Križna gora ,  Markov hrib in del Racne gore. So še brezskrbni, navihani in dobro razpoloženi, in ker slika ne laže, vidimo, kako se je Robert poigral z Damjanom.

več..

1967 Jugoslavija – Tečaj za komandanta

5. 07. 2023


Eden izmed fantov na sliki je Franc Mihelčič. Zadaj na sliki so vsi lepo popisani. Če je zapis tak, kot smo ga vajeni, so na sliki od leve na desno sedeči: Stevo Dobračin, Milorad Pantić, Jovo Ivanović, Bogoljub Batinić, Zvonimir Lacković, Mijo Loketić, stojijo od leve na desno: Mirko Mihić, Dražen Bleharček, Mile Krnjeta, Bogdan Todorović, Stojan Radulović, D. Radulović, Franc Mihelčič.

več..

1941/45 Cerknica – Fotograf Jože Žnidaršič Bajček med vojno

4. 07. 2023

Jože Žnidaršič -Bajček med vojno

Jože Žnidaršić – Bajček med vojno

Jože Žnidaršič med drugo svetovno vojno – nadaljevanje

Začela se je druga svetovna vojna. Italijanske okupacijska vojska je 10. aprila 1941 vkorakala v Ljubljano in jo okupirala.

V začetku septembra 1941 je Stane Viršek po nalogu pesnika Karla Destovnika – Kajuha, ki se je dobro zavedal pomena takšne dokumentacije, s pomočjo zvez v ljubljanskih fotoateljejih zbral 15 sodelavcev, ki so delovali pod okriljem OF in iz filmov, ki so jih prinašali tuji vojaki, so izdelovali kopije fotografij za dokumentacijo o okupatorjevem nasilju. Fotografije je prevzel Kajuh in jih posredoval naprej. Fotografije so skrili v tri bunkerje, dva je okupator odkril, eden pa je dočakal konec vojne. Na ta način se je ohranilo približno 14.000 fotografij, ki jih danes v večini hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Vir: Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Ljubljana: Založba Modrijan, 2005, str. 23.

Mojster Böhm ni odobraval italijanske okupacije, zato se je kot mnogi domoljubi skrivaj povezal z osvobodilno fronto (OF). Po nalogu OF so skrivaj iz okupatorjevega filmskega materiala izdelovali kopije fotografij, ki so zgovorno prikazovale požgane slovenske domačije in pobite nedolžne rodoljube«. Hkrati z Jožetom je bil vajenec tudi Srečo Habič. Mlada in polna življenja se nista bala skrivaj izdelovati fotografij, ki so prikazovale okrutnost okupatorja. Njihova dejavnost ni ostala skrita in leta 1942 so jih Italijani aretirali in zaprli v t. i. Belgijsko kasarno. Po Jožetovih besedah je zapor, nekaj povsem drugega kot na primer svoboda, ker si se lahko celo »norčeval« iz italijanske okupacijske vojske. Nekako so vsi srečno preživeli zapor. Jožetova vajeniška doba se je 1942 iztekla. Poslovil se je od mojstra Böhma in njegove družine. S pomočniškim izpitom v žepu, napisanem v slovenščini in italijanščini, se je zaposlil pri Foto Justi poleg gostilne Šestica v Ljubljani. S sodelavcem Pavletom Letnarjem sta bila zaposlena kot retušerja. Retuširala sta predvsem negative. Takrat so fotografi izdelovali velike in lepe portrete, ki so ponavadi iz izložbenih oken vabili mimoidoče v atelje. Mojstri kot Pogačnik, Holynski, Potrč, Justi …, so prav tekmovali v izvirnosti domiselnih izložb.

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se Jože ni mogel vrniti v domačo Cerknico, saj je bila rojstna hiša požgana, družina pa razseljena. Tako je odšel na Jesenice, kjer se je zaposlil kot delavec v železarni. Srčno je upal, da se bo kmalu znebil težaškega dela. Prav fotografski poklic mu je omogočil, da se je kmalu zaposlil kot retušer pri znani jeseniški fotografski družini Pavlin. Fotografski mojster Fran Pavlin je bil starejši človek, odličen portretist in pokrajinski fotograf, ki je še posebno cenil gorenjske motive. Nasledila ga je hčerka Mila. Pavlinov zet pa je bil zaprt v zloglasnih begunjskih zaporih. Pavlinovi so imeli vilo na Plavžu, foto atelje pa je bil v lepi enonadstropni hiši v centru Jesenic poleg občine. Dva meseca pred koncem druge svetovne vojne je 1. marca 1945 Jože preživel zavezniško bombardiranje Jesenic. Uro pred bombardiranjem je predčasno zaključil z delom in šel pod Mežakljo. To srečno naključje je Jožetu rešilo življenje, saj je bila po bombardiranju Pavlinova hiša uničena, lastniki pa ubiti. Obenem je bil uničen tudi ves Pavlinov foto arhiv. K sreči se je velik del njegove bogate zapuščine ohranil vsaj na razglednicah.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, junij 2023

* Porušen Žnidaršičev dom v Cerknici; 50. leta 20. stoletja

* Jože Žnidaršič kot filmski asistent z nemško vojaško kamero Arifleks, 50. leta 20. stoletja

* Jožetovi sorodniki; prvi z desne stoji Jože Žnidaršič; v prvi vrsti z leve mama Marija in oče Anton Žnidaršič; Cerknica; 50. leta 20. stoletja

* Čebelar, oče Anton Žnidaršič; Cerknica; 50. leta 20. stoletja

* Pečarjeva karikatura fotografskega mojstra Jožeta Žnidaršiča – Bajčka

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.

Kraj: Cerknica
Datum: 1941/45
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Jože Žnidaršič
Skenirano: —
Oblika: datoteka