Cerknica 1978/79 – 8. b razred
Razredničarka Fani Gole v šolskem letu 1978/79 vsa ponosna sedi ob svojem 8.b razredu. To je zadnja slika generacije, ki jo je spremljala štiri leta. Vsi veseli zaključujejo osnovno šolo. Samo spomini še ostajajo. Tako je ostal v spominu dogodek ob kontrolni nalogi in prepisovanju. V razredu je bilo pridno dekle, od nje se je vedno plonkalo, če se je le dalo. Pa se je zgodilo, da sta pri eni kontrolni nalogi sošolca A in B (gremo tokrat brez imen) veselo plonkala, oziroma prepisovala. Ko so dobili popravljene naloge nazaj, pa je zgledalo takole. Pri osebi A je pisalo: “Prepisoval od osebe B !” Pri osebi B je pisalo: “Prepisoval od osebe A !” Ha, ha … učitelj je samo ugotovil, da sta plonkala, ne pa tudi dejansko od koga. Resnica pa je bila, da sta oba zelo dobro prepisala od pridne sošolke.
1961 Vrsar – Prvič z avtom na morje
1915/1919 – Avstro-ogrsko grbovje
1910 Trst – Gospodična, zuajzel in zgodba
Bojim se očitka, da se v mojih prispevkih prevečkrat znajdejo skupaj stvari, ki med seboj na prvi pogled nimajo nobene zveze … Ob predpostavki, da je v vesolju vse povezano z vsem, prosim oproščenja!
Lepa slika, ki jo je napravil mojster Giuseppe Wultz v Trstu, je ena od najstarejših, ki so se znašle med neobjavljenimi še tam ob začetku delovanja te spletne strani, njena lastnica pa je Iva Ravšelj. Kdo je gospodična na njej, ni nikjer nič napisano ali povedano. Nastanek fotografije po laični oceni sodi nekam na začetek 20. stoletja, recimo v leto 1910 ali pa je še starejša.
Kaj je dekle s slike delalo v Trstu ali tam nekje in kako je fotografija prišla na Notranjsko, tudi lahko le ugibamo. Je bila naše gore list, a zaposlena v Trstu? Je imela sorodnike tukaj in jim je podarila sliko za spomin? Se je poročila v Trst ali iz Trsta k nam? Nič ne vemo.
Vidimo pa, da je bila lepa, mlada in okusno oblečena.
1974/75 Iga vas – 2. razred
Na ta lep junijski dan se je učiteljica Jožica Jerič zadnjič slikala z učenci Podružnične osnovne šole Iga vas. Tu je poučevala sedem let, ona pravi, sedem čudovitih let. Na tem mestu, ob cesti proti Kozariščam nasproti Kmetijske zadruge, je bilo posnetih veliko šolskih spominskih fotografij. Fotograf Jože Žnidaršič ga je izbral. Košnja je bila že v polnem teku in za učenci se bohotita dve lepi ostrnici – simbola Loške doline. V ozadju stoji kot patronat stoletna šola z dvema košatima kostanjema v ospredju, na levi strani pa se v ozadju dviga Križna gora. S temi učenci je Jeričeva Jožica začela pouk zadnje leto in ga končala, štiri mesece vmes pa jo je nadomeščala učiteljica Pavla Lavrič, ker je bila ona na porodniškem dopustu.
1963 Cerknica – 100 let naše šole
1959 Cerknica – Pokaži kaj znaš
Pričujoči posnetek je iz leta 1959. Kvintet je nastopil na prireditvi Pokaži, kaj znaš.
Vseh članov kvinteta ne poznam. V sredini stoji Janez Kranjec iz Topola, skrajno desno France Meden – Jurjev iz Selščka, eden izmed njih je zagotovo France Debevec – Vikleč iz Begunj. Mogoče mi z vašo pomočjo le uspe izvedeti, kdo sta bila še ostala dva pevca.
Cajnarje 1953/54 – Učenci 4. do 7. razreda
Takoj po vojni so otroci iz okolice Cajnarjev imeli šolo v Možakovi hiši na Kruščem. Nato se je osnovna šola preselila v Urbanovo hišo ob glavni cesti v Cajnarje, pred katero so se tudi slikali. Nekateri otroci bosi, drugi obuti. Učitelj ima oblečene pumparice. Sedi s prekrižanimi nogami, da se bolje vidijo pisane dokolenke. Med učenci velika razlika v višini, kar pomeni, da je skupina sestavljena iz več razredov.
Veljalo je nenapisano pravilo. Če si osnovno šolo v Cajnarjih obiskoval vseh 8 let, si bil dober za fizično delo na Brestu. Če pa si želel kaj več, ali če te je zanimal kakšen drug poklic, pa si moral v 5. razredu v Novo vas, Stari trg ali pa v Cerknico. Šola v Cajnarjih ni imela tujega jezika, ki je bil pogoj za vpis na srednjo šolo.
1923 Rakek – Pralnica in stranišče
Še ena izmed slik, ki so me doletela po čiščenju arhiva slik. Vidimo načrt za pralnico in stranišče na rakovški železniški postaji. Kaj več podatkov o gradnji in namenu ni najti. Je pa zagotovo bila naprej od carinarnice, kasnejšega sodišča, ob slepem tiru. Nekateri krajani se je še spominjajo. Kdaj se je (so jo) podrli, ne vemo. Zna biti, da je »padla« leta 1944 ob letalskem napadu.
1922 Rakek – Javno stranišče na železniški postaji
Najsrečnejša sem (vem, da je pravilno najbolj srečna), kadar urednik »puca« po arhivu. Takrat me doletijo predlogi s slikami stvari, ki ponujajo neslutene možnosti. Tako se mi je zgodil načrt javnega stranišča na železniški postaji Rakek. Stavba še stoji. V njej pa nikoli v življenju nisem bila. Zdaj pa tudi za potrebe starih slik ne grem gledat.




