1956 Bezuljak – Moje punčke (2)
Sedaj pa nadaljevanje zgodbe od srečolova naprej, ko sem ostala brez punčke.
Še naprej sem vztrajala, da bi rada imela veliko punčko v lepi oblekici in z bujno frizuro, pa zamižati mora tudi znati. Saj najbrž veste, kako znajo biti najmlajši, scrkljančki, vztrajni. Pa me nekega lepega dne mama napravi v zakmašno obleko in se odpraviva v Iblano.
Tam je bilo zelo hrupno. Spomnim se tramvaja in zvonca, ki je opozarjal ljudi, naj se umaknejo s tračnic. Na ulicah je bilo polno imenitno oblečenih ljudi, ki so drugače govorili kot mi. Popolna zmeda! Čudno se mi je tudi zdelo, kako se je v tako velikem mestu znašel konj, vprežen v voz, na katerem je bil naložen premog. Pa še fige je odlagal na tlakovano ulico.
1970 Cerknica – Romy
Romana Janežič je bila rojena 7. 2. 1950. V Cerknici je, razen za čas študija v Ljubljani, preživela celo življenje.
Bila je moja najtesnejša, najboljša, najljubša prijateljica – moj sestrski brat. Od mojega 5. do 20. leta sva bili nerazdružljivi.
Njena mama Nežka je bila kuharica v Brestovi menzi. Zaposlena je bila od jutra do večera. Tako je Romana, kasneje sem jo poimenovala Romy, postala naš četrti otrok.
V otroštvu sva se kopali in igrali ob potoku pri zapornicah. Z roko je lahko ulovila ribo. Z raki sva strašili bojazljive fante in, in, in … Igrali sva se z žogo v parku pred hotelom do zariplosti.
Hotel je kasneje postal naš drugi dom. V deževnih dneh sva pri njej doma igrali štacuno. Tehtali sva pravo moko, riž, proso, kar je bilo nadvse imenitno. Pri nas pa sva kartali, igrali nebo-pekel, prepletali vrvice s prsti. Poznali sva čudovite, a pozabljene igre – risantanc, zemljo krast, med dvema ognjema.
1979 Rakek – Vstopnica za maturantski ples
Na sliki je moja vstopnica za 30. tradicionalni maturantski ples. Bil je v Jamski restavraciji v Postojni 21. aprila 1979. Vsak je moral kupiti vstopnico zase in za svoje spremljevalce. Spomnim se, da z menoj ni hotel iti nihče. Mama bi šla, če bi bil kmetijski sejem s prašiči in kravami. Ata še na dva deci v gostilno ni hodil. Spremljala sta me stric in prijateljica. Vstopnica je stala 100 novih jugoslovanskih din (10.000 starih din). To je bil un »ta rdeč« z jezdecem na konju. Poprečna plača tistega leta je bila 7.393 novih din (starih 739.300).
Cerknica 1980/81 – 7. b razred
V šolskem letu 1980/81 smo postali 7. b razred. Ker smo bili zelo živahen razred, nobena učiteljica ni hotela biti naša razredničarka. Pa je bil zato s strani šole določen moški predstavnik, učitelj telesne vzgoje Franc Popek. Moška beseda pač več zaleže. In tako smo dobili razrednika, ki je zdržal z nami do konca osnovne šole. Bil je dober učitelj telesne vzgoje za fante. Nove vaje je vedno tudi sam pokazal in tudi pomagal pri njihovih izvedbah. Tudi umiriti je znal naše razgrete glave. Na sliki ga vidimo v zanj značilni športni opremi, adidas modri trenirki z belimi črtami in supergah. Take trenirke so bile zelo popularne in tudi zelo trpežne.
1955 Dolenje Poljane – Kapela Žalostne Matere božje
Slika je iz zapuščine Alojza Tomca, letnico pa sem ji določila zgolj po občutku glede na vrsto in barvo fotografskega papirja ter svojih spominov. Miniaturna sličica mi je bila že na prvi pogled domača, ko sem prebrala zapis na hrbtni strani, pa je bilo jasno zakaj: Dolenje Poljane so, kapela Žalostne Matere božje sedem žalosti, pogled z vaške poti proti severu – prav tu sem stala, ko sem kapelo kot otrok na obisku v materini rojstni vasi prvič zagledala. Mimo nje vodi precej dobro nasut kolovoz, na desni je nekaj drevesc, mogoče na pol divjih sliv, ni pa jasno, kaj je silhueta na levi – možak, ostrnica ali kaj tretjega.
1983 Unec – Pionirski pohodi
Na sliki je vodstvo pohoda s prapori in torbo komandanta. Od leve:
- Ernest Gnezda,
- komandant pohoda Milan Ivančič,
- David Istenič in
- neznan.
- Za njimi stoji Anton Bajt predsednik krajevne organizacije ZB Unec.
1971 Ljubljana – Študentska leta
Že dolgo velja izrek: Najlepša so študentska leta. Od vedno ta leta predstavljajo mladost, brezskrbnost, zabave, zdravje, druženje s kolegicami in kolegi pa tudi prve resnejše ljubezni. Tudi brez prvih razočaranj ne gre, a kaj bi to, prilik bo še dovolj, mladi smo še! Vse to je veljalo, če je študij tekel kolikor toliko normalno. Brez zapletov pa ne gre nikjer, tudi pri študiju ne.
Stari trg 1963/64 – 6. b razred
Tudi ta razred, kot mnogo drugih, je Jože Žnidaršič fotografiral ob zaključku šolskega leta na športnem igrišču ob šolski stavbi, kjer so obiskovali pouk učenci od 5. do 8. razreda osemletke. Nekoč je bila tu nižja gimnazija, danes pa so v novi stavbi stanovanja in v pritličju nekaj manjših lokalov. Številnemu razredu, 33 učencev, je bil razrednik učitelj Lado Furlani. Med njimi je bilo pet učencev iz Starega in Novega Kota (Marija Miklič, Irena Kovač, Francka Cimprič, Ivanka in Ivan Mavrin), ki so tu nadaljevali šolanje po ukinitvi šole v Novem Kotu. V šolo in domov jih je vozil avtobus. Za učenci na levi strani je šola, za njo pa stoji stavba, kjer so bile takrat v pritličju trgovina s prehrano, lekarna in trgovina s tekstilom. Zgoraj so bila takrat in danes stanovanja. V ozadju je viden veličasten spomenik padlim žrtvam NOV na Ulaki, stavbe na desni, kjer je bil nekoč sedež Občine Loška dolina, pa ni več.
1955 Bezuljak – Moje punčke (1)
V času mojega otroštva ni bilo igrač, kakršne poznamo danes. Od naše iznajdljivosti je bila odvisna tudi naša igra. To pomeni, da so otroci igrače izdelovali sami, ali pa so jim pri tem pomagali starši ali starejši otroci v družini. Tako so za fantiče nastale lesene puške, pištole iz bezgovega stebla in municija iz korenja, žoge iz starih krp ali govejih dlak, hodulje … Deklice pa so se najraje igrale s punčkami. A kaj, ko za punčko, kupljeno v trgovini, ni bilo denarja. Vendar je otroška potreba po igri neustavljiva. Kako priti do punčke?
1977 Stari trg – Slovo od ponesrečenih
Domnevam, da je posnetek v veži starotrškega župnišča, ki ga je napravil Igor Truden in ga hrani Fani Truden iz Starega trga, nastal 20. julija 1977. Na njem so tri krste z belim okrasjem. Na desni sta domnevno starša enega od ponesrečenih planincev.
Kot izvemo iz prispevka “1977 Lož – 500-letnica mestnih pravic”, so se 18. julija 1977 v severni triglavski steni smrtno ponesrečili trije plezalci iz Loške doline: župnik Janez Voljč, Franc Mulec in inž. Stanislav Mlakar. Našli so jih šele naslednjega dne, vest o tragediji pa je v dolino prišla 19. julija zvečer. Tragedija se je zgodila le malo po zaključenih slovesnostih ob 500-letnici loških mestnih pravic in pretresla vso občino.
Stare slike 