1977 Lož – Ponovno 500-letnica mestnih pravic, tokrat z Ivanko Janežič

Tu je še ena slika iz cerkve sv. Petra v Ložu ob proslavljanju 500-letnice loških mestnih pravic. Domnevni avtor slike je tudi tokrat Jože Žnidaršič iz Cerknice. Navdušen fotograf je bil tudi župnik Janez Voljč, ki pa je bil ob tem dogodku najbrž prezaposlen z drugimi rečmi. V kombinaciji s prejšnjim prispevkom si zdaj lahko ustvarimo skoraj popolno podobo prizorišča …

Sliko je posodila Fani Truden iz Starega trga.

Cerkev je bila, kot se za tak dogodek spodobi, nabito polna. Desno zgoraj se vidi vitrina, po vsej verjetnosti tista, v kateri so bile razstavljene petsto let stare listine, s katerimi je Lož dobil mestne pravice. Spredaj levo, s klobukom na kolenu, sedi pisatelj in politik Matevž Hace, za njim Rudi Mlakar, najbrž v vlogi predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), kajti slovesnost očitno ni bila namenjena samo vernikom. Gotovo se bo še marsikdo prepoznal med obrazi na sliki, bradati moški zgoraj levo, ki je obrnjen proti avditoriju, pa je najbrž kak svetnik, saj so bili ob tej priložnosti poleg listin izpostavljeni tudi cerkveni kipi, mašni plašči in morda še kaj.

Dogodek na sliki ni bil edini ob tem loškem jubileju, marsikaj se je dogajalo tudi v Krajevni skupnosti oziroma občini. O obletnici se je obširno pisalo ne le v Glasilu Kovinoplastike, ki je tedaj pokrivalo dogajanje v vsej dolini oziroma krajevni skupnosti, tudi snemalo se je in fotografiralo. Kovinoplastika je najela fotografa, ki je napravil serijo fotografij na temo “Lož 500 let pozneje”. Prav tako je med drugim tisto leto imela Kovinoplastika uradno novoletno voščilnico s podobo loškega mestnega grba iz prve polovice 15, stoletja, na katerem je upodobljen sveti Jurij na konju, ki s sulico zabada zmaja, v zgornjem levem kotu pa kleči svetnica in moli. To je podoba patrona starotrške (pra)fare, ki je zdaj stilizirana v grbu občine Loška dolina. Z ukazom Fridericha IV., ki je datiran Anno Domini 1477, je dobil kraj Lož status svobodnega mesta. Ljudski glas pa pravi, da zato, ker so Ložanje, že tedaj znani usnjarji, Turke z arežni nagarbali.

Ta slika ni iz albumov Ivanke Janežič kot mnoge, ki smo jih objavili zadnje čase, pač pa je na njej ona sama. To je gospa v ruti, druga desno od ženske v črtasti obleki. Pred njo stojita Pirnatova Nežka in Kosmačeva mama s Škrilj. Desno od Ivanke izza svetlolasega otroka kuka Krapenčeva mama iz Iga vasi. Drugi obrazi ostajajo bolj ali manj anonimni, čeprav jih je do skrajnih robov polna cerkev.

Zdi se mi odlično, da Ivanka Janežič tukaj ni samo že velikokrat omenjeno ime, ampak lahko vidimo tudi njen obraz. Bila je znana po vsej dolini, pa ne toliko zaradi fotografij in albumov, v katere jih je lepila, ampak bolj kot prijazna in dobra duša, ki je bila vedno pripravljena vsakomur pomagati, kakor je najbolje vedela in znala. Imela je najlepše rože daleč naokoli, ki jih je radodarno delila bližnjim in daljnim, poznala je zel za vsako bolezen in lepo besedo za vsako težavo, pa tudi materialne dobrine je podarjala in posojala ljudem okoli sebe.

Sama sem jo le bežno poznala. Imela sem kakih deset let, ko je hudo zbolel stric v Sigi in poslali so me k Janeščevi Johani, kakor so po domače rekli Ivanki Janežič, da bi prinesla zanj neko zelišče – zdi se mi, da so bile urhovke, ki pomagajo pri želodčnih boleznih. Tako sem na svoji poti iz Markovca v Sigo naredila ovinek mimo Koča vasi v vrhniški Kot, k Vrbarjem. Natanko so mi doma opisali hišo, pred katero sem potem res našla ženičko s slike, ki je sklonjena med velikanske rumene cvetove georgin plela v vrtu, in ji povedala, po kaj so me poslali. Hitro je skočila v hišo po že pripravljeno vrečko za bolnika, ponovila mi je še navodila za pripravo in jemanje zelišča ter se spet posvetila svojemu vrtu, jaz pa sem po dotlej še neznanih stezah in kolovozih odcepetala proti Sigi …

V mojih časih smo bili otroci pogosto nadomestek telefona in hitre pošte – kar naprej so nas nekam pošiljali nekaj povedat, vprašat ali odnest. Pogosto sem hodila čez njive in travnike s Trzen preko Belega malna proti Viševku, potem za britofom mimo Fitarjeve hiše proti Bajerju in pri Bajerskih med hišo in žago čez brv (tega me je bilo vedno strah), pa čez gmajno pod Šico in nato v Sigo. Ali pa sem šla skozi Viševek in zavila na Gobovcu mimo Konjskega britofa proti Sigi (tudi tam me je bilo strah). Včasih sem v eno ali drugo smer v vrvnati mreži ali tetini oguljeni usnjeni žački tovorila mačko, brejo zajkljo, mladega petelina, zgodnja jabolka ali kaj drugega … Tiste poti so bile po svoje naporne, včasih tudi strašljive, vedno pa poučne in zanimive. Če mi niso ravno zabičali, da moram zelo hiteti ali če se ni že delala noč, sem se ustavljala, počivala in igrala ob vsaki luži ali še raje studenčku, opazovala frilke in žabe, zajce v detelji in ptiče v grmovju, stikala za jagodami ali malinami in občudovala rože in trave, kakršnih doma okoli hiše ni bilo – in vmes fantazirala, da nisem vedela zase … Če bi se to dogajalo danes, bi me socialna služba nemara odvzela staršem in me dala v rejo … Srečo imam.

Slovarček:

• žačka: vreči podobna torba, zadrgnjena z dvema usnjenima vrvicama
• frilek: manjša riba, ki se skriva pod kamni
• arežen: rezilo z držajem za čiščenje notranje strani kož pred strojenjem
• garbati: z arežnom ostrgati notranjo stran kože

Viri:

• Fani truden, Stari trg, september 2021, ustno
• Valči Gačnik, Lož, oktober 2021, ustno

Kraj: Lož
Datum: julij 1977
Avtor: domnevno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Fani Truden
Skenirano: 8. 10. 2021
Oblika: fotografija