1965 Ljubljana – Franc Hrbljan na dopustu iz Nemčije
Z Jeršanovim Francetom smo se v naših starih slikah srečali na gradbišču v Nemčiji, kjer je bil 7 let na začasnem delu. Zdomci ali Gastarbeiterji, kot so jih imenovali Nemci, so domov prihajali le nekajkrat na leto, običajno za velikonočne in božično-novoletne praznike. Če se je le dalo, je France prišel domov tudi za kakšnih deset ali štirinajst dni v košnji, da sta z ženo Justino po tavelkem pospravila košnjo in napravila drva za zimo. Na sliki ju vidimo skupaj s sedemletnim sinom Stankotom v poletnem dnevu pred ljubljansko železniško postajo. Čakali so avtobus proti Blokam in Loškemu Potoku, da jih odpelje domov. Doma jih je čakala Francetova mati, sin Franci še ni bil rojen. Vsi trije so pražnje oblečeni, tudi Stanko ima fantovski klobuček.
1933 Rakek – Bratje Juvančič, čebelarji
Na sliki so bratje Juvančič z očetom Francem pred čebelnjakom, zgrajenim leta 1933. Kasneje je doživel najprej več dograditev zaradi povečanja števila čebeljih panjev. Večjo prenovo pa je doživel leta 1965. Na takratni državni praznik 4. julij 1965 je prišlo do hudega neurja. Čebelnjak je bil prazen, saj so bile čebele na paši na Otoku pri Mulčevih, kamor smo vozili čebele na hojevo pašo vrsto let. Veter je stari del čebelnjaka prestavil za dober meter, dograjeni del pa dobesedno odtrgal, streho s konstrukcijo in kritino (salonitke) pa prestavil cca 100 metrov na pobočje bližnjega griča.
Bratje France, Alojz in Mirko so svoje čebelarske korake začeli leta 1933, ko so na Blokah kupili prve kranjiče. Prestavili so jih v AŽ panje, ki so jih izdelali sami doma in že prvo leto okusili sadove svojega dela, saj je tega leta hoja dobro medila in so bili panji polni medu. V naslednjih letih so svoje čebelarstvo še povečali z dokupom kranjičev in svojimi lastnimi roji. Skupaj so čebelarili do smrti brata Franceta leta 1947. Čebelarjenje je nadaljevala njegova žena Frančiška.
Cerknica 1978/79 – 5. c razred
Pisalo se je leto 1978 in mi smo šli lahko v 5. razred v dopoldanskem turnusu, ker je bil že zgrajen novi prizidek k šoli. Premešali so nas in “združili” z vozači, tako da je bilo še bolj pestro. Bili smo nadebudni in iz nas so postale tajnice in direktorice, policaji in podjetniki, župniki in prevajalke, umetniki, poslovodje in še marsikaj. Dobili smo tudi novo razredničarko, Ivanko Orel, ki nas je poskušala krotiti naslednja štiri leta.
1920 Rakek – Krstna obleka
Krstna obleka je ostala po atovi teti Antoniji Gabrenja. Dobila jo je iz Amerike še pred letom 1920, a ne vemo točno kdaj. Kljub častitljivim letom je še v odličnem stanju. Kot otrok sem se z njo igrala in vanjo zavijala svojo nagravžno gumijasto punčko. Le te že davno ni več, obleka je ostala.
Dijaki Tehnične srednje lesne šole v Cerknici so bili v času štiriletnega šolanja na mnogih strokovnih ekskurzijah, ki so jih popestrili še z obiskom bližnjih kulturnih in naravnih znamenitosti. Tokrat se z avtobusom peljejo v Prestranek na ogled izdelave furnirja in naprej na ogled proizvodnje vezanih plošč in masivnega pohištva v Podjetju Javor Pivka. Tistega dne so se kasneje zapeljali še na ogled Škocjanskih jam.
1961 Limski zaliv – Počitnice na morju
Slika je nastala poleti leta 1961 na izletu v Limski zaliv, ko smo dopustovali v Poreču. Jaz sem oblečena v svetlo rožasto poletno oblekico, moj bratranec Vlatko pa v kratke hlače in bombažno pisano srajčko. V ozadju je del vikinškega naselja, ki so ga zgradili za potrebe filmskega snemanja. Jaz sem jeseni tega leta krenila v prvi razred Osnovne šole “Vaso Pelagić” v Zenici, saj sem v marcu dopolnila že sedem let, Vlatko pa je imel tedaj šele dobra štiri leta. Moj oče je večkrat povedal, da se je zavestno odločil, da ne grem v šolo leto prej, torej s šestimi leti in pol, ter da raje še malo uživam na svobodi, kajti potem sledi neizprosen tempo vsakdanjega življenja vse do upokojitve. Ta očetov stavek sem si že kot otrok zelo zapomnila.
1965 München – Franc Hrbljan na delu v Nemčiji
Odhajanje na delo v tuje kraje za krajši ali daljši čas je stalnica med ljudmi v naših krajih od konca 19. stoletja naprej. Mnogi odhodi, ki so bili na začetku mišljeni kot začasni, za boljšim in hitrim zaslužkom, so se velikokrat prelevili v odhod za vedno, torej v izseljenstvo. Zgodovina tega odhajanja iz časov pred prvo svetovno vojno in med vojnama je dokaj dobro popisana. Veliko je napisanega tudi o življenju naših ljudi v Južni Ameriki, kamor jih je veliko odšlo takoj po drugi svetovni vojni. Odhodi v evropske države, predvsem v Nemčijo po drugi svetovni vojni je časovno najbližje, pa vendar v megli. Razdeljeno je na t. im. politično emigracijo takoj po vojni, ekonomsko emigracijo in končno na odhajanje na začasno delo v tujino, ki se je začelo okoli leta 1960 in praktično traja še danes. Hrbljan Franc – Jeršanov iz Velikih Blok je bil eden od 13 vaščanov naše vasi, ki so si v tistih letih našli delo v tujini, skoraj vsi v Zahodni Nemčiji. V Nemčiji je delal 7 let.
1968 Rakek – Revija Neue Mode
Revija Nova moda je približno enakih let kot Burda. Slednja je imela v večini klasične modele in smo tedaj rekle, da je bolj za stare babe. Če bi mi sedaj kdo to rekel, bi bil takoj na vrsti – pri meni in na urgenci. Nova moda je bila namenjena mlajšim in ni bila konkurenčna Burdi, saj je imela vsaka svoj krog bralk. V njej je bilo veliko modelov s krojno polo in navodili, več pletenja kot v Burdi, nekaj kuharskih receptov in veliko reklam. Le-te nas takrat niso motile, ker so bile lepe. Imeli so dobre fotografe. Bile pa so nam tudi v prid, ker bi bila brez njih revija dražja. Za jugoslovanske razmere že tako ni bila poceni. Pa kaj se hoče, treba je biti v trendu.
1928 Markovec – Gradnja novega mostu gre h koncu
Kdo bi si mislil, da je bila gradnja novega mostu na Trznah v Markovcu tako dobro dokumentirana, saj je to že tretji prispevek o njej. Tudi ta slika je iz zbirke Vrhničanke Ivanke Janežič, posneta pa je z zahodne strani … Poznejši priseljenci smo se dolga leta spraševali, kako je bilo in kdaj, ko je bil postavljen ta most, ki se poleg starega, kamnitega in nižjega pne čez strugo Obrha, povezuje oba dela ceste Stari trg – Viševek in je bil desetletja priljubljeno zbirališče mularije, fantov in deklet – tudi potem, ko v Belem malnu, ki za mostom izstopa na tej sliki, že davno ni bilo več gostilne. Racna gora v ozadju pa je še večinoma gola, zato se dobro vidijo skalnati skladi pod vršnim grebenom, Špetnakove smrečice na levi strani slike pa so še goste, a že velike …
Cerknica 1976/77 – 7. a razred
Takole so se v šolskem letu 1976/77 pred osnovno šolo v Cerknici slikali učenci 7.a razreda. Slikanih je 29 učencev s svojo razredničarko Cvetko Levec. Med njimi je učenec, ki zelo resno zre v fotografski aparat, da ne rečem kar v prihodnost. Zato mislim, da se je že tedaj videl v enaki vlogi, kot jo je opravljal fotograf Jože. S pomočjo foto krožka v šoli, kjer so bili narejeni prvi koraki, in svojo zagnanostjo, je dejansko postal znan fotograf. Danes ga lahko srečamo na vseh dogodkih in prireditvah v naši občini, kjer se trudi vse zanimive trenutke ujeti v svoj fotoaparat. In to dela zelo uspešno.
Stare slike 