1941 Maribor – Dolfe na obisku
Šestindvajsetega aprila 1941 je Hitler nepričakovano obiskal Maribor. Pripeljal se je s posebnim vlakom na Špilje. Od tu so se z avtom odpeljali do Maribora. Ogledal si je porušene mostove, se odpeljal na Slomškov trg in do mestnega gradu. Tam so mu pripravili veličasten sprejem. Zahvalil se je vsem zavednim Nemcem, ki so kakor koli pomagali pri ponemčevanju mesta.
Na sliki ga vidimo na Trgu svobode. Levo od Hitlerja so Sigfried Uiberreither, Karl-Heinrich Bodenschatz in Otto Dietrich, desno Julius Schaub in Karl Brandt.
Grahovo 1970/71 – 8. razred z učitelji
Slika 8. razreda iz šolskega leta 1970/71 šole Grahovo. Razred učencev, ki šolo po osmih letih nabiranja znanja, sedaj veselo zapuščajo. Pridružili so se jim še nekateri učitelji razrednega in predmetnega pouka. Učitelji, ki so videli in sledili razvoj učencev od vstopa v šolo in vse do njihovega uspešnega zaključka. Pred njihovimi očmi so se mali cicibančki razvili v zrele mladostnike. Z upanjem, da so jim s podanim znanjem olajšali bodoče šolanje in tegobe življenje nasploh, jih prepuščajo toku življenja. Človek brez izobrazbe je kot ogledalo brez lošča.
1958 Cerknica – Radio Hilversum
Najbrž sem že kdaj zapisal in itak veste: v teh časih ni bilo interneta. Čudno, ne? Kako smo lahko sploh živeli?! Takole: če smo hoteli kaj zvedeti, smo morali koga vprašati, recimo teto Lojzko. Kadar bi se radi česa naučili, smo morali v knjižnico. Ko nas je hotela mama v nedeljo zbrati pri kosilu, je odprla okno in zakričala: “Južnaaaa!” Kajti tudi telefonov ni bilo, da bi nas priklicala izpred Zagorjanove hiše, kjer smo igrali “med dvema”. Ko se je moj stric Stanko poškodoval in so ga odpeljali v bolnico, je prijazna medicinska sestra poklicala na postajo milice, od tam pa se je s kolesom k nam pripeljal miličnik in razložil mami, da “… tako in tako, ampak ne bo hudega.” Tudi mail je prišel s kolesom, poštar je pismo predal kar v roke, če ni bilo nikogar doma, pa ga je zataknil za kljuko, saj nismo imeli predala ne za novo pošto ne za “prebrano” ne za “poslano”.
Nekaj tehnološko naprednega, modernega, svetlečega in na elektriko pa je hiša le imela …
1911 Škocijan pri Turjaku – Godba »Orli«
Škocijan pri Turjaku je bil sedež pražupnije leta 1200. Duhovnija je bila verjetno ustanovljena že v 11. stoletju. Med podiranjem stare cerkve so namreč našli kamen z letnico 1006. Sem so se zatekali protestantski pridigarji, tudi Jurij Dalmatin. V bližini so arheologi našli gomile iz halštatske dobe. Po drugi svetovni vojni se je naselje imenovalo Staro Apno. Leta 1991 pa je prevzelo svoje staro ime Škocijan. Dobilo ga je po cerkvi, ki je posvečena sv. Kancijanu. Razglašena je za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi zgodovinskega in umetnostno – arhitekturnega spomenika. V okolici je veliko podzemnih jam, ki so jim ljudje dali svoja imena: Martinca, Gorenčev hribček, Hrbček, Gradelca, Medenov kevdr, Trznarjeva jama, Brezno na senožetih, v Krajih, jama v Dulcah in jama v Cerovcu. V eni baje prebiva kraljica, ki je bila spremenjena v kačo in ima krono iz samih biserov. Pod nekdanjo šolo izvira ponikalnica Zdravšček, ki ji pripisujejo zdravilno moč. Dostop je označen s posebno tablo z napisom: »Studenček pod skalco, kako si vabljiv in v svoji prostosti tako ljubezniv. Kozarček si mali s pijačo hladno, šumljaje napolni mi vselej voljno.«
1968 Loška dolina – Spravilo sena
Ko se je leta 1991 začela državljanska vojna, življenje na vasi ni potekalo bistveno drugače kot prej. Gmajno smo imeli pokošeno in treba je bilo iti po seno. Mama je tlačila na vozu. Sin je bil takrat še majhen, ata je nakladal, jaz sem pa tehtala pol manj kot sedaj in ata je dejal, da »nima smisla, da ena mušica tlači«. Res je pa tudi, da je mama najbolj obvladala to delo.
Cerknica 1982/83 – 8. a, 8. b in 8. c
Leta 1975 smo kot mladi nadebudneži vstopili v prvi razred, osem let kasneje pa smo stali pred koncem osnovnošolskega izobraževanja. Pred nami so bili novi izzivi, nove šole, zaposlitve, odhodi v druga okolja. Vsekakor pa smo za seboj pustili otroštvo. Pred telovadnico OŠ Cerknica nas je postavil fotograf Jože Žnidaršič — Bajček. Isti fotograf, ki nas je preteklih osem let vsako pomlad popeljal pred svoj fotografski aparat.
1929 Rakek – Sunset Boulevard
Na sliki je Sunset Boulevard (Sanset bulvar) ali po rakovško Cesta zahajajočega sonca, glavna rakovška ulica. Po dolgi in hudi zimi se je spremenila v blatni dol. Ustreza vsem zahtevam za ime bulvar – je široka, na obeh straneh so drevesa. Z mesta, kjer je stal fotograf, pred mostom, poleti zremo naravnost v zahajajoče sonce. Zakaj se je spremenila v blatni dol – do tam pa še pridemo.
1938 Planina – Mussolini na obisku
Devetnajstega septembra 1938 je Mussolini obiskal Kačjo. V svetli uniformi je Duce osebno, za njim se skriva grof Ciano.
Grahovo 1970/71 – 8. razred
Učenci 8. razreda iz podružnične šole Grahovo so se slikali na igrišču pred šolo. Tokrat so jih posedli tako, da gledajo proti šoli. Mislim, da je kar nekaj simbolike v tej postavitvi. Naj se jim pogled na domačo šolo vtisne v spomin za vedno. Za njimi je skrito križišče. Pa smo zopet pri simboliki. Skupna šolska pot se tu končuje, odšli bodo vsak po svoji poti. Življenje jih bo razpršilo na vse strani. Kot vemo, je danes ta del Grahovega zelo spremenjen. Tako bi imela slika danes povsem drugačno ozadje. Čisto malo drugačni bi bili tudi nekdanji osmarji, ki letos praznujejo že 50. obletnico valete. Malo starejši in veliikoooo modrejši.
1970 Triglav – Profesorji postojnske gimnazije
Na sliki je del profesorskega kolektiva postojnske gimnazije. Sliko je v Kamri objavil prof. Silvo Fatur. Prosila sem ga za dovoljenje, da sliko objavimo tudi na naši spletni strani in prijazno je dovolil. Lepo se mu zahvaljujem.
Od leve sledijo: Savo Tomić, Franc Komovec, Franc Zupan, Silvo Fatur, Tone Vergelj.
Stare slike 