1969 Križna gora – Nedeljski piknik
Nedelja, 1. junij 1969. Hladna fronta se je umaknila. Napoved vremena: deloma sončno, popoldne v notranjosti Slovenije še posamezne plohe. Najnižje nočne temperature okoli 12, v Primorju 17, najvišje dnevne med 20 in 25 stopinj C. To je bil čas, ko so bili avtomobili že kar pogosti, predvsem seveda “fički”, ki so jih izdelovali v Kragujevcu. Posamezniki pa so imeli tudi kak boljši avto, do takega avtomobila pa je bila bolj zavita pot, tako so Udovičevi imeli “hrošča”. Tako smo se lahko odpeljali na kak izlet. In ta dan smo si izbrali za potep na Križno goro in ga, kot je bila navada, zaključili s skromnim piknikom, kjer je nastala pričujoča fotografija. Po oblačilih sodeč pa še ni bilo pravega poletja. Da bi bile družine treh Lovretovih sester iz Dolenje vasi popolne, manjka Maks Umek, mogoče je prav on pritisnil na sprožilec fotoaparata, pa naša šestmesečna hčerka Mojca in Udovičeva hčerka Vanda.
1968 Gorenje Otave – Štelnga
Mladi fantje, največkrat stari 18 ali 19 let, so se dolgo let po vojni, na način, ki je viden iz fotografije, vsako leto odpeljali na štelengo. Se pravi, da so se odpeljali v Cerknico na oddelek za Ljudsko obrambo. Še pred tem dogodkom oziroma naborom so fantje morali opraviti zdravniški pregled ali tako imenovano vizito. Na dan nabora so fante potrdili za sposobne služenja vojaškega roka. Če kateri od nabornikov ni bil potrjen, je to zanj pomenilo veliko sramoto. Takega fanta so se kasneje izogibala tudi dekleta, češ da z njim nekaj ni v redu, saj ga še v vojsko ne vzamejo …
1920 Rakek – Očalca
Očala, pravzaprav nanosnik, imenujejo drugje po svetu »pince-nez«, kar dobesedno pomeni »ščipati nos«. V Evropi so jih uporabljali že od konca 14. stoletja. Sodobnejša so se pojavila okrog leta 1840 in bila najbolj priljubljena med leti 1880 in 1900. Obešena so nosili na vrvici ali traku, da jih ni bilo mogoče izgubiti. Z leti se je razvilo več modelov. Te na sliki so »astig«. Napravljena so bila za uporabnike z astigmatizmom. Od tod tudi ime.
1959 Zenica – Peti rojstni dan
Fotografija je nastala 11. marca 1959 leta v mojem rojstnem mestu Zenica, v takratni SFR Jugoslaviji, sedaj Federaciji Bosne in Hercegovine. Oba z očetom sva na sliki videti srečna in to nazorno kaževa. Po pripovedovanju je to fotografijo ovekovečil edini takratni zeniški fotograf, gospod Tafro. Ob tej priložnosti je prišel k nam domov. Slika je nastala v predsobi našega dvosobnega stanovanja v centru mesta, v takratni ulici Borisa Kidriča.
Slika loške godbe iz okoli leta 1930 na Mandrgah pred stopniščem k cerkvi svetega Petra v Ložu je znana in večkrat videna. Verjetno je obstajalo veliko izvodov, ki so se ohranili v družinah godbenikov in njihovih prijateljev.
To fotografijo je posodila Ladica Štritof iz Kopra.
Zgodovina godbe na pihala v Loški dolini je dolga in bogata, spomini nanjo lepi in lahko bi pisali knjige o njihovi dejavnosti. Že leto, dve ali tri po nastanku te slike so nastopili v Ribnici. Tukaj je le nekaj imen in podatkov o njih za osvežitev.
1944 Ljubljana – Družina Krištof
Na sliki je družina Ignaca Krištofa, slikana 12. 2. 1944. Na sliki manjka še hčerka Irena (1925–2011). Nace je bil brat Franca Krištofa, očeta moje mame Angelce Juvančič (roj. Krištof).
Na fotografiji od leve: hčerka Milica, sin Janez, mama Albina, oče Ignac in sin Mirko.
Cerknica 1974/75 – 5. a razred
Šolsko leto 1974/75 in učenci 5a. razreda osnovne šole v Cerknici s svojo razredničarko g. Cvetko Levec. To leto jih je sprejela in jih bo spremljala vsa štiri leta, kar pomeni do zaključka osemletke, do osmega razreda. Razred na začetku šolskega leta ni doživel mučnih sprememb, saj so po ustaljeni praksi, kot vsi a-jevci, ostali brez vozačev.
V razredu so imeli učenca, ki je zelo lepo risal. To so učenci kaj hitro ugotovili in izkoristili pri likovnem pouku. Seveda so menjave risalnih listov potovale po razredu brez vednosti učitelja, ki na njihovo srečo tega sploh ni opazil. Seveda prav tako ni ugotovil nobene podobnosti v narisanih izdelkih. Iz tega lahko sklepamo, da je imel ta učenec res izostreno oko in dobro roko za risanje.
1953 Stari trg – Narodna igra Rokovnjači
Rokovnjači so slovenska ustreznica evropskim ljudskim junakom: tirolskemu Andreju Hoferju, angleškemu Robinu Hoodu, slovaškemu in poljskemu Janošiku, srbskim hajdukom in italijanskemu Fra Diavolu …
Živeli so v trdno urejeni skupnosti, ki so jo sestavljali vojaški ubežniki, v svojih vrstah so imeli tudi ženske, otroke in starejše. Svoje privržence in pomočnike so imeli v mestih, trgih in vaseh. Sporazumevali so se s posebno govorico – rokovnjaščino. Središče so imeli nad izvirom Savinje in Kamniške Bistrice, kjer se nad planinsko kočo nahajajo Nandetove jame in v Udin Borštu severno od Kranja. Najbolj znani rokovnjači so bili Veliki Groga (po njem nosi ime gostilna v Kamniku), Dimež in Črni Jurij. Njihovo število se je najbolj povečalo v času pred Ilirskimi provincami, roparski pohodi pa so postajali vedno hujši.
Prvi so jih poskušali zatreti Francozi. Leta 1853 jih je vojska dokončno uničila. Na Kranjskem se je uveljavilo orožništvo, ki je uvedlo red in mir. Na prelazu Učak- Trojane je postavljen spomenik napadu rokovnjačev na skupino Napoleonovih vojakov leta 1809.
- Postavne Napoleonove vojake so igrali: Vinko Modec, Vinko Toni, Tone Zalar. Oblečeni so v prave gledališke kostume. Ne vem pa, od kod so puške.
1961 Rakek – Šuškovec
Na sliki je Boža, ki je zavzela manekensko držo, da bi predstavila šuškavac in njegovo pritiklino – ruto.
1945 Cerknica – Franc Bečaj
Franc Bečaj je bil rojen 13. 7. 1879 pri Svetem Vidu nad Cerknico, umrl je leta 1955 v Cerknici. Ukvarjal se je s kiparstvom, mizarstvom, slikarstvom, podobarstvom in tudi zidarstvom. V letih 1914-1915 se je preselil v novo hišo v Cerknici, kjer si je postavil tudi čebelnjak.
Slika je izrezanka. Glede na njegovo vsestransko področje dela je možno, da je tudi ta izrezanka njegovo delo.
Stare slike 