1917 Planina – Most čez Unico s Planino v ozadju
Planina je bila za naše kraje kar pomembno središče. Do 15. oktobra 1896, ko je bila s cesarskim odlokom ustanovljena občina Rakek, so vasi Rakek, Unec, Slivice in Ivanje selo sodile pod občino Planina. Pred preselitvijo v Logatec, je bilo v Planini leta 1850 ustanovljeno okrajno glavarstvo (najprej kot okrajni urad), kamor je sodilo tudi naše področje. Pred letom 1848, do odprave fevdalizma, pa je pomembne upravne in sodne zadeve urejalo gospostvo Haasberg.
1974 Cerknica – Foto krožek (2)
Tudi tokrat imamo pred seboj ekipo učencev foto krožka iz Cerknice. Tokrat so to učenci 8. c razreda. Očitno je v šolskem letu 1974/75 foto krožek obiskovalo kar lepo število učencev. Tudi ta skupina je odšla na nam že znano lokacijo ob cerkniškem potoku, pri zgornjem vhodu v tovarno Brest. Prostor, ki ni daleč od šole in kjer jih ni nihče motil. Zadaj levo se vidi še ograja na mostu čez Cerkniščico. To je Tonkov most in je v bližini nekdanjega mlina in sedanje trgovine Agrocenter. Vidimo Brestovo pokrito kolesarnico in staro vratarnico. Trije parkirani fičkoti, ena stoenka in verjetno en Citroen Ami, nam osvežijo spomin na takratni standard.
Učenci so se posedli na velik hlod in se nastavili soncu in fotografu. Zopet lahko samo ugibamo, kdo je slikal. Ali je bil to učitelj Vinko Toni, ali kdo izmed učencev. Sem pa skoraj prepričana, da so se pred tem dobro pogovorili o svetlobi, soncu in sencah, ki še kako vplivajo na kvaliteto fotografije.
1974 Cerknica – Foto krožek (1)
Učenci 8.a razreda so obiskovali foto krožek. Slika je nastala na lep jesenski dan, kar lahko ugotovimo po drevesih, ki so že skoraj povsem brez listja. Pred fotoaparat so se postavili na vrtu ob cerkniškem potoku, pred nekdanjo Brestovo zgornjo vratarnico, kjer je sedaj vhod v Mineralko. Otroci stojijo pred ograjo, dva sta zlezla celo na kup kamenja, oziroma mogoče je to spodnji odžagani del hloda. Za njimi teče potok in v ozadju sta Brestova kolesarnica ter stara vratarnica. Vidimo tudi dva parkirana avtomobila. Eden je za tiste čase zelo značilen fičko – Zastava 750. Kdo je slikal, lahko le ugibamo. Lahko je bil to učitelj Vinko Toni, lahko pa je slikal kdo izmed učencev foto krožka.
To sliko in še nekaj podobnih, tehnično ne posebno dobrih, je oče prinesel ob vrnitvi iz štiriletnega vojnega ujetništva v Nemčiji.
Kako so se vrstili dogodki v njegovem življenju tisti čas, sem nekoliko razbrala v zapisu, ki ga je napravil 16. 2. 1950 v Cerknici, najbrž kot osnutek priloge k vlogi za materino invalidnino, s katero dokazuje, da že dvanajst let ne živi več na domačiji na Gornjem Jezeru.
Leta 1939, 17. aprila je šel k vojakom, kjer je služil dve leti, nakar je izbruhnila vojna in je bil poslan na bojišče Pančevo pri Beogradu. Tam so ga 13. aprila 1941 ujeli Nemci in ga odpeljali v ujetništvo, kjer je bil do 1. julija 1945. Domov je prišel 5. julija 1945. Doma je bil 15 dni, nato pa poslan v službo Narodne milice, kjer je služil do 7. februarja 1946. Nato je stopil v službo k Obnovitveni zadrugi Lož Stari trg in tam delal do 4. decembra 1946 kot tesarski delavec. Od 4. decembra je delal v Cerknici v LIP z istim poklicem, kjer je bil še 16. 2. 1950, ko je pisal ta dokument. Medtem se je 28. julija 1948 poročil. Iz tega je razvidno, da v 12 letih ni živel skupaj s primarno družino več kot 15 dni in še to kot dopust. (Škoda, ker tega lista nisem našla prej, saj datumi pričajo o dogodkih nekoliko, čeprav ne bistveno drugače kot sem imela v spominu.)
Begunje 1969/70 – 3. b razred
Dvanajst deklic in dvanajst dečkov je sestavljalo 3.b razred. Ob svojem razredniku Francu Petriču so prav ponosno pozirali fotografu. V b. razredu so bili otroci iz bolj oddaljenih vasi (Osredek, Štrukljeva vas ..), ki so morali pešačiti do glavne ceste, kjer je ustavljal avtobus. Prav tako so vedno dobili b-jevci starejše učence, ki so razred ponavljali.
1972 Stari trg – Prodajalke
V trgovino s tekstilom sem vedno rada zahajala, pa ne samo zaradi velike izbire tekstila, ampak tudi zaradi prijaznih prodajalk. Vedno so bile nasmejane in ustrežljive. Ni jim bilo težko zložiti s polic velike bale metražnega blaga, ali pa česa drugega, da so le ustregle kupcu. To se je videlo tudi pri prometu, ki so ga naredile vsak dan. Imele so zelo širok asortiman. Pri njih si dobil vse od kavča, vzglavnikov, prešitih odej, metražnega blaga vseh vrst, spodnjega perila, puloverjev, jopic … do volne, prejice, gumbov, igel za šivanje. Kadar so dobile lepo posteljnino ali odeje ali puloverje, so jih razstavile po pultu, da so jih ženske takoj opazile in skoraj slednja je odšla s polno torbo domov, ali pa se je kasneje vrnila, če ni imela denarja. Kartic takrat ni bilo.
Poglejte naše brhke trgovke! To so: Vinka Škrbec, ki reže odmerjeno blago ter Jožica Novak in Francka Strle (poslovodkinja), ki z budnim očesom spremljata njeno početje. Delo so opravljale z dušo, ali bile so rojene za ta poklic. Delo prodajalke ni bilo samo privabiti kupca in biti z njim prijazen. Opraviti je bilo treba tudi dela skrita nam kupcem: urediti police, skrbeti za izložbeno okno, da je bilo vedno vabljivo, pomesti in pomiti tla, skrbeti za ogrevanje trgovine, razložiti tovornjak, ki je pripeljal blago in ga znesti v trgovino …
Zgoraj na levi je naslovnica prve slovenske gozdarske knjige: Navod, kako naj ravnajo posamesni kmetje in cele soseske z gozdom. Slovenskim soseskam in kmetom spisal Mavricij Scheyer, bivši nadlogar. Na svitlo dal deželni odbor kranjski. 1869. Natisnil Jožef Blasnik v Ljubljani.
1963 Cerknica – Na Notranjski cesti
Slika je posneta na Notranjski cesti v Cerknici avgusta 1963. Cesta še ni asfaltirana in se v ozadju na njej vidijo konjske fige (ali pa kravjaki), saj so takrat več vozili po njej z vozovi kot z avtomobili.
1949 Bezuljak – Sestri
Boži in Milošu sem ob enem naših srečevanj prebrala govor, ki ga je sestavila in prebrala sestra Marija Hren ob moji 70-letnici. Všeč jima je bil in sta me spodbudila k objavi z utemeljitvijo, da je odraz nekega obdobja. “Prvih nekaj tednov tvojega življenja” bi bil lahko naslov.
Na fotografiji sva Marija Hren, ki je bila takrat stara 18 let in pol in jaz, Marta Hren, ki sem tedaj imela kakšnih 10 mesecev. Slikani sva na vogalu naše hiše, na klancu, levo za nama je naš skedenj, na desni strani pa je kup leske, ki še čaka za sekanje v krajša polena za v šporget ali daljša za v peč.
1951 Ljubljana – Maksim Gaspari
Avtoportret, ki ga je Maksim Gaspari leta 1951 narisal v spominsko knjigo vnukinji Dunji Klemenčič in je natisnjen v knjigi Ivana Sivca Maksim Gaspari.
Ne vem za nobenega drugega upodabljajočega umetnika, ki bi se s svojimi deli tako povezal s slovenskim narodom, kot je to storil Maksim Gaspari. Slovencem, še posebej Notranjcem, je zapustil veličastno folklorno dediščino, ki jo prav vsi nosimo v srcu, saj smo njegove ilustracije, priložnostne tiske, razglednice in seveda slike v olju, občudovali vsi, že stoletje pa ohranjajo idilično podobo naših krajev in ljudi. Da se ohranja spomin na tega imenitnega moža, našega rojaka, nekaj drobcev o njegovem življenju in delu.
Stare slike 