Na sliki neznanega avtorja iz leta 1959 sta sodelavca, prijatelja in soseda, Jakob Zabukovec in Jože Martinčič. Prizorišče je orodjarna Kovinoplastike v Pudobu, delovno mesto pa skobeljni stroj, ki so mu na kratko rekli šeping, kjer so novo došli delavci pogosto začenjali svojo delovno pot v orodjarstvu. Tudi Jakob se je kot mnogi drugi zgodaj zaposlil v Kovinskem obrtnem podjetju Lož, mogoče pa je, da je tja prišel iz mehanične delavnice Stari trg. Po zaposlitvi med orodjarji je tam ostal na različni delih do upokojitve.

France Cerar – partizanski fotoreporter in snemalec (1918 – 1996)
Franceta Cerarja nisem osebno spoznal, je pa zelo lepo strnil svoje spomine na beleženje in fotografsko dokumentiranje medvojnih dogodkov:
»Med vojno smo imeli premalo izkušenj. Učili smo se na svojih napakah, a z veliko in neomajno voljo. Kaj pa se lahko z voljo naredi, o tem zgovorno priča fotodokumentacija v naših muzejih, o tem govorijo najrazličnejše ilustrirane partizanske izdaje, časniki in revije. Prepričan sem, da ni nikoli nihče izmed nas delal zaradi sebe. Osebno sem bil prepričan, da služim domovini in da je fotografiranje le del mojih nalog, ki sem jih imel v zvezi s tem. Katero delo in katere dejavnosti so bile takrat bolj ali manj pomembne, se mi ni zdelo vredno razpravljati«.
Cerknica 1968/69 – 2. razred
1963 Lož – Plačilni list
Tako je bil videti plačilni list oktobra 1963 v Kovinskem podjetju Lož, ki je bilo že nekaj časa Kovinoplastika …
1936 Rakek – Pumpenhaus v Zelšah
Železniški projektanti Južne železnice so že leta 1850 na papirju znali premostiti veliko naravno oviro pomanjkanja vode na Krasu in zagotoviti zadostne količine vode za oskrbo parnih lokomotiv. Železniška postaja Rakek je imela izjemo kompleksen in drag železniški vodovod v dolžini 5 km, ki se je začel na zajemnem mestu potoka Cerkniščica v Cerknici in končal na postaji Rakek. Vodovod je že bil opisan v enem izmed prispevkov. Kompleksen sistem sta imeli tudi obe sosednji postaji, Logatec in Postojna, medtem ko postaja Planina ni imela možnosti oskrbe parnih lokomotiv z vodo.
1970 Cerknica – Dva šporgeta
Kot je nekoč dejal gospod Serpentinšek: »Baba je k šporget. Bit mora, ni pa, da bi okrog vlačil.« Kot sem že večkrat povedala, sem najbolj srečna, kadar naš urednik pospravlja arhiv. Takrat sem deležna obilnega blagoslova prispevkov. Tako je tudi s tema šporgetoma. Napa ni original in je dodana kasneje. Ne na sliko, v kuhinjo.
1964 Jeršiče – Babčena teta
Ivana Mavec znana pod vzdevkom Babčena teta. Slikano na Vidovski planoti, v kraju Jeršiče, na začetku leta 1964. Ujeli so jo na dvorišču hiše ob otroškem vozičku. V njem je mali Valentin Bavdek, na katerega je včasih malce popazila.
Rodil se je 14. decembra 1914 v Kranju. Študij prava je končal v Ljubljani. Njegova prva fotografija Jesensko vreme je bila že leta 1934 objavljena v reviji Fotoamater. Leta 1935 je postal član ljubljanskega Fotokluba in se začel udeleževati domačih in mednarodnih razstav. Nas zanimajo predvsem njegove maloštevilne medvojne fotografije, ki so se ohranile in bile dodelane po vojni, so pa zato izredno dragocene zaradi svoje unikatne povednosti. Avtor fotografij mi je v prijaznem telefonskem pogovoru za knjigo Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945 leta 2004 prijazno posredoval 4 medvojne fotografije viharne noči, ki so nastale v snežnem metežu na Primorskem pozimi 1944/45.
več..
1930 Babna polica – Ostrnice in grabljice
Na Babni Polici zdevajo ostrnice. Na lestvi je Jože Konc – Avguštinov. Grabljice in otroci so ostali brez imen.









