Stare slike

Po pripovedovanju mojega očeta Franca Popka II., rojenega 1897, je njegov oče Franc Popek I., roj. 1865, prvič potoval v Ameriko sredi osemdesetih let 19. stoletja. Takrat še z »barko« – jadrnico. Plovba je trajala tri tedne. Edina prtljaga je bila harmonika. Vrnil se je že leta 1890, postavil hišo v Begunjah in zaplodil dva naslednika. Predelu Begunj, kjer je zidal, se reče New York. Tu so zidali vsi, ki so se vračali iz Amerike. Nekoč je nekdo rekel, da se tu zida kot v New Yorku in ime je ostalo. Franc I. se je vrnil čez lužo leta 1894. Slika poroke s harmoniko je verjetno iz leta 1895. Zopet je prišel domov leta 1896 in povečal družino še za tri nadebudneže. Leta 1909 je še tretjič prečkal lužo in kot diabetik leta 1917 tam tudi umrl.

Njegov sin Franc II. je bil leta 1915 vpoklican v vojsko. Bojeval se je na Karpatih, v Galiciji in Ukrajini – Herzom. Kasneje je bil Maistrov borec na Koroškem.

Na barvo nevestinega oblačila je vplivala poroka kraljice Viktorije leta 1840. Namesto do tedaj uveljavljenih srebrnih oblačil je oblekla belo obleko. Neveste, predvsem iz višjih slojev, so belo takoj prevzele za svojo. Mnoge so nadaljevale tradicijo poročnega oblačila v drugih barvah, saj si niso mogle privoščiti posebne obleke za poroko. Obleke revnejših nevest so bile izdelane iz lanu, volne, tudi že iz bombaža, redkeje iz svile. Po poroki so služile kot nedeljska ali praznična obleka. Razlikovale so se od oblačil za vsakdanjo rabo, ki so bila narejena iz surove, doma tkane tkanine. Tudi na tem področju je spremembe prinesla industrijska revolucija. Bela poročna obleka je postala lažje dosegljiva širšim množicam žensk. To je omogočala industrijska izdelava oblek in velike trgovske hiše. Trgovske poti iz Orienta so omogočale izbiro različnih belih svilenih tkanin. Poleg prejšnjih voščenih venčkov, v katerih so prevladovali rdeči trakovi, so prišli po prvi svetovni vojni v modo pajčolani. Sprva so jih pošiljali svojci iz Amerike. Velikokrat so poslali tudi bele obleke. Pa takšne za vsakdanjo nošo tudi.

Leta 1924 je odpotoval v Kanado (tudi s harmoniko). Po enem letu je pobegnil v Ameriko. Tam je imel sorodnike. Delal je na železnici – menjavali so pragove in tračnice. Občudoval je organizacijo dela. Slika vzdrževalcev železniških pragov (švelerjev) je iz obdobja 1910 – 1916. Harmonika ga je spremljala povsod. V premičnih sestavljivih hotelih (kampih – camps = tabor) so za oskrbo plačevali po 25 dolarjev na mesec (spanje, hrana, pranje). Zaslužili so 90 do 95 dolarjev (cene veljajo za leta okrog 1925). Tri mesece je delal tudi v rudniku bakra. Plače so bile izjemne, tudi do tristo dolarjev. Zaradi številnih nesreč, poškodb in strupenih voda so lastniki težko našli delavce.

Premični hoteli oziroma tabori so se pomikali po tirih. Stali so na vagonih, a niso bili trajno pritrjeni na podvozja. Začela so jih uporabljati gozdarska podjetja v začetku leta 1880, ki so sekala drevesa v zalednih področjih železnice. Železnice so zagotovile sredstva za učinkovit dostop do rastišč. Številna podjetja pa so z namenom ustvarjanja čim večjega dobička znižala stroške strojne opreme, ki je bila potrebna za izsekavanje železniških odcepov. Tire so nabavljali iz druge ali celo tretje roke. Namesto ustreznega inženirja je postavljanje načrtoval vodja kampa, zato je bilo potovanje po tirnicah izredno nevarno. Pragove (švelerje) na delu proge, ki je niso več uporabljali, so izkopali in ponovno uporabili. Čeprav so železnice že od samega začetka uporabljale premične kampe za sekače, so pričeli proizvajati montažne kamp vagone šele leta 1910. V njih so bili bivalni in rekreacijski prostori, jedilnice, lope za orodja, trgovine s hrano in materialom ter pisarne. Večinoma so bili narejeni iz odpadnih ali zavrženih materialov, zaradi česar bivanjski pogoji niso bili najboljši. Izboljševati so se začeli šele med prvo svetovno vojno, ko so regionalna stavka in splošni nemiri primorali lastnike podjetij, da so izboljšali stanovanjske razmere in pričeli vzpodbujati družine, da so skupaj živele v taborih.

Polaganje tirov in življenje v in med železniškimi gradbenimi taborišči je bilo pogosto zelo težko. Železniško gradbeno osebje ni bilo le podvrženo ekstremnim vremenskim razmeram, temveč je moralo položiti tire čez številne naravne ovire vključno z rekami, kanjoni, gorami in puščavo. Tako kot druge velike gospodarske priložnosti v državi so taborišča za gradnjo železnice pritegnila vse sorte ljudi. Skoraj vsi so iskali načine za hiter zaslužek – zakonit ali nezakonit. Življenje v taboriščih je bilo pogosto zelo surovo in grobo.

Skupek različnih poslovnih lokalov, ki so sledili graditeljem prekocelinske železnice v Ameriki v šestdesetih letih 19. stoletja so imenovali »pekel na kolesih«. To so bile igralnice, plesišča, saloni in bordeli. Številni mladi možje, ki so delali v divjini, daleč od doma, so predstavljali priložnost za zaslužek. Mnoge mezde so končale v zabaviščnih blagajnah. Gradnja se je vedno bolj pomikala proti zahodu. Sledil je pekel na kolesih in postavil svoje zgradbe na obrobju vsakega mesta, ki je bilo trenutno središče dejavnosti za gradbena dela podjetja Union Pacific.

* Še ena fotografija, ki je nastala pred potujočim hotelom a ob drugi priliki.

Prispevek je napisal: Franc Popek, julij 2023