1907 Pudob – Poplave
Letošnje leto nam narava res ni naklonjena. V januarju, tam okrog 25., smo imeli v Loški dolini tako visoke vode, kot že dolgo ne. Ljudje iz vasi Kozarišče in Šmarata smo v svet lahko odšli le s pomočjo čolna. Ko je voda odtekla, smo dobili še ledeno ujmo in žledolom, kakršnega tudi najstarejši ljudje ne pomnijo. Ostali smo brez elektrike celih 12 dni nekatere vasi pa še dalj časa. Ko smo mislili, da so hudi dnevi že končno za nami pa ugotovimo, da voda spet narašča. V torek so vode spet preplavile Šmaraški most (ta je prvi, ki ga pri nas prelije naraščajoča voda) in še vedno naraščajo. Res si ne želimo, da bi se spet dvignile na januarski nivo.
A poplave nam niso taka neznanka, kot je bil žledolom. S poplavami se konstantno srečujemo. In ekstremno velike vode so ljudje tako ali drugače zabeležili tudi v preteklosti. Današnja fotografija je iz leta 1907. Avtor te fotografije Dragutin Žagar je to isto poplavo zabeležil tudi v Podcerkvi.
Velike poplave so bile v Loški dolini tudi leta 49 in 54.
Zaradi ponavljajočih se poplav so si Kozarski možje nabavili svoje čolne. Tako je bil v Kozariščah čoln pri Bolčinovi, Anžicovi in tudi pri Trudnovi hiši. Tako leta 49, kot leta 54 so se omenjeni trije gospodarji v času visokih poplav z njimi odpravili na vožnjo po poplavljeni Loški dolini.
Leta 54 je bila voda tako visoka kot letos januarja. Torej so v čolne lahko stopili kar pod Primoževim vrtom, praktično s ceste. Uporabili so vse tri čolne in s seboj popeljali na panoramsko vožnjo tudi vaške mladeniče.
Plovba jih je pripeljala prav na drug konec doline. In v najbolj oddaljeni vasi, v Danah, si je vesela družba privoščila prvi oddih v tamkajšnji gostilni. Razposajena družba je ugotovila, da postanek v Danah ne bo zadostoval, zato so naredili še enega v Podcerkvi. Čolne so privezali na bregu, tam nekje, kjer danes stoji Pojetova hiša. V škornjih so stopili na kopno in odšli do Grabnarjeve gostilne. Ker postanek ni bil ravno kratek in so takrat vode še hitro naraščale – letos smo videli, da voda lahko narašča tudi po več centimetrov na uro – ob vrnitvi možje niso mogli več do svojih čolnov.
Precej “utrujeni” so jo, na njihovo veliko razočaranje, morali mahniti kar peš proti domu. In ovinek je bil zaradi poplavljenih polj precej daljši kot običajno. Dokler so vode odtekle, so se tudi glave zbistrile in po nasedle čolne na podcerkavskih njivah se je odpravil Trudnov Jakob s svojo dvovprego – volom in črnim konjem. Domov je pripeljal svoj in tudi Bolčinov čoln. Bolčinov gospodar je čoln pospravil na običajno mesto – pod velb, kjer je visel vse dokler tudi leseni velb ni klonil pod težo starosti.
Trudnov Jakob pa je po uspešnem povratku svoj čoln tako nesrečno raztovoril, da ga je ob razkladanju razbil in ni bil več uporaben.
Čolnarjenje ob veliki vodi
Čolnarjenje ob veliki vodi po kozarsko smo na tej strani enkrat že prikazali.


Ta žaga je bila prvič omenjena že leta 1591, ko jo je Jakob Pranckha iz Snežnika prodal bogatemu mlinarju Mihaelu Blažiču, ki je imel v lasti tudi Šilcov mlin v Vrhniki.
Mnogo kasneje je posestvo priženil Adalbert Rozina (1854 – 1893) iz Trebnjega, ki je bil notarski uradnik v Ložu.

Slovarček:
- naštikan: izvezen
- velb: obok
Viri:
- Anton Truden – Bolčinov
- Kebe Janez: Loška dolina z Babnim poljem II, Ljubljana 2002
Dopolnjeno 30.3.2014
Marec 2014 – Prispevek je bil objavljen prvi letošnji številki glasila Obrh na strani 34.
Kraj: Pudob (Kozarišče)
Datum: 1907 (1954)
Avtor: Dragutin Žagar
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2013
Oblika: fotografija nalepljena na karton
Trackbacks