Skip to content

1947 Stari trg – Rokopis Juste Krajc

16. 11. 2017

V septembru 2017 mi je knjižničarka g. Anđelka Pogorilić pokazala rokopis, ki ga je v Knjižnico JUC, oddelek Maričke Žnidaršič v Starem trgu, prinesel g. Viktor Kraševec z Vrhnike. Takoj sem v njem prepoznala pisavo naše ravnateljice in seveda sem ga želela prebrati. Izkazalo se je, da utegne biti še kako zanimiv za bralce strani Stareslike, vse nekdanje dijake Nižje gimnazije v Starem trgu in učence poznejše Osemletke.

Rokopis je bil mogoče osnutek za vpis v šolsko kroniko. Podoben opis delovanja šole med vojno namreč vsebuje tudi šolska kronika šole v Begunjah, ki smo jo imeli možnost videti. Tisti vpis je nastal leta 1946 na zahtevo šolskih oblasti in mogoče je bilo tudi s tem na sliki tako, saj tudi izhaja iz leta 1946 ali 1947.

Šop listov je videti iztrgan ali izrezan iz črtastega zvezka z označenim robom v formatu, kakršen se je še okoli leta 1956 uporabljal za šolske naloge oziroma pisne preizkuse znanja.

Vsebina rokopisa, ki ga je urednik Starih slik prepisal in pripravil za lažje branje, je takšnale:

Naša šola med bojem.

V mladi zarji prve svobode, ki jo je spočela kapitulacija Italije v sept. 1943, se je široko razmahnila tudi kulturna dejavnost Loške doline. Partizanski mitingi in razne druge kulturno-propagandne manifestacije, tisk, predvsem pa šolstvo – vse je sedaj krenilo iz starih stihijskih ter ilegalnih oblik na odkrito, organizirano pot borbe za visoke cilje naše narodne revolucije.

Obe prosvetni instituciji – osnovni šoli v Starem trgu in Iga vasi, ki sta neprekinjeno delali tudi v času italijanske okupacije, sta pričeli šolsko leto 1943/44 s starim učnim kadrom, s starim programom in starimi učbeniki, vendar z novimi učno-vzgojnimi smotri, to se pravi, da sta se vključili v kulturno-propagandno službo NOB. Z izjemo dveh učiteljic (Turkova in Drobničeva) je ves učni kader spontano in z velikim elanom krenil na novo pot dela po smernicah, ki jih je našemu šolstvu začrtala mlada ljudska oblast. Spomladi 1944 se je vršilo v starotrški šoli veliko zborovanje vsega učiteljstva Cerkniškega okrožja z uvodnim referatom delegata SNOS-a tov. Martina Menceja. V diskusiji, ki je sledila, so učitelji največ razpravljali o novem programu za zgodovino. Ker ima ta predmet najmočnejše vzgojne komponente, je bil njegov učni načrt prvi v vrsti učnih predmetov, skozi katerega je zapihal revolucionarni duh marksistično-leninističnega materializma, ter je kot tak močno dvigal borbeno moralo ter krepil narodno zavest. Poseben poudarek je dobil tudi pouk slovenskega jezika; stara reakcionarna berila v čitankah je zamenjalo novo čtivo; skromni, toda vsebinsko kleni in sodobni sestavki Pionirja. Iz naših učilnic se je takrat razlegala partizanska pesem, na šolskih stenčasih so otroci po lastni iniciativi budno spremljali razvoj vojnih in političnih dogodkov doma in po svetu v sliki in besedi, sodelovali so pri vseh kulturno-propagandnih prireditvah, predvsem pa so se merili v plemeniti tekmi, katera šola bo na osvobojenem ozemlju dosegla najlepše uspehe v znanju, ureditvi šolskih vrtov, prirejanju šolskih razstav itd. V Loški dolini je dosegla najvišje rezultate Osnovna šola Stari trg pod vodstvom upraviteljice Štefke Prešeren. Posvetni odsek SNOS-a ji je zato podelil pismeno priznanje in zahvalo v obliki diplome, katera je prispela na mesto prav v dneh, ko je hrabra in zavedna učiteljica ležala na mrtvaškem odru ubita od izdajalskih krogel.

Težko, nevarno in požrtvovalno je bilo delo učiteljev v tistih nesigurnih časih na partizanskih šolah. Spričo dejstva, da je okupatorska oblast takoj ustavila mesečne prejemke ter živilske karte vsem učiteljem, so bili le-ti navezani glede prehrane na svoje sorodnike, če so bili domačini, ostali pa na dobre in zavedne ljudi, kateri so jih radi podpirali, saj so v njih gledali aktiviste NOB. V tem šolskem letu sem bila nameščena na šoli Iga vas z dekretom nar. osv. odbora rajon Cerknica. Dnevno sem hodila do šole skoraj uro, celo leto pomanjkljivo oblečena in obuta, ker sem iz internacije prinesla samo tisto, kar sem imela takrat na sebi. Pozimi sem se ob bombnih napadih metala v visok sneg, zarivala v senene kopice ali pa iskala zavetja v bližnjih hišah. Najhujše bombardiranje smo doživeli v šoli med poukom zgodovine, ko je belogardistična “štorklja” napadla vojaške enote v Kozariščah. Še danes se s ponosom in ganjenostjo spominjam tega prvega šolskega leta na osvobojenih tleh Loške doline, spominjam se teh vdanih in prisrčnih otrok, kateri so kljub domači reakcionarni vzgoji tako spontano sledili svojemu zavednemu učiteljstvu ter se kot šibki pionirji krepko vključevali v delo za cilje OF. Še nikoli poprej ni šola v Loški dolini tako v polni meri izpolnila svoje izobraževalno-vzgojne naloge kot takrat, saj je zrastla iz ljudstva in služila ljudstvu, bila je življenjska in praktična.

Mladina, ki je zaključevala zadnji razred teh dveh šol, pa si je želela še več, želela je, da ji nova ljudska oblast odpre pot k višji izobrazbi. Šole srednje stopnje, meščanska in gimnazija, pa so bile pod okupatorskim režimom in tja naša zavedna mladina ni hotela, čeprav bi bilo mogoče. Zato je vzniknila misel o ustanovitvi srednje šole v Loški dolini in že med počitnicami je prosvetni odsek SNOS-a poveril to nalogo meni. Priprave so bile obširne in dolgotrajne. Najprej lokacija – treba je bilo poiskati stavbo, ki bi za silo odgovarjala šolskim namenom ter bi stala nekako v centru precej obširnega šolskega okoliša – od Babnega polja do Grahovega. V poštev so prihajale 3 stavbe: graščini v Snežniku in Koča vasi ter hiša kjer je bil sedež občinskega odbora Stari trg. Odločili smo se za to poslednjo, ker sta bila oba gradova ne samo neprimerna za adaptacijo v šolske svrhe, ampak sta stala na zelo samotnih, torej nezaščitenih krajih. Stari trg je predstavljal precejšnjo oddaljenost predvsem za predel Babno polje, vendar smo ta problem rešili tako, da smo sklenili ustanoviti poleg šole še internat s celodnevno oskrbo. Bivša občinska hiša je po odhodu Italijanov kazala žalostne sledove “tisočletne civilizacije”: umazane stene, razbita okna, vrata brez kljuk, pokvarjena električna napeljava brez stikal, sobe celo brez peči itd. V tej stavbi je bila več kot dve leti karabinjerska postojanka, od tu je izhajal ves teror nad ljudstvom, od tu so izhajala vsa povelja za uničenje svobodoljubnih patriotov Loške doline: požigi, ropi, aretacije, justifikacije, odgoni v internacije itd. V tej hiši žalostnih toda ponosnih spominov je preživelo poslednje ure svojega življenja več sto naših žrtev za svobodo v strašnih dneh roške ofenzive. Ko sem si z globoko pieteto ogledovala te prostore, če bi lahko služili šolskim namenom, mi je bilo iskreno žal, da ne moremo ohraniti tega spomenika naših žrtev takega, kot ga je zapustil fašistični barbar. Še dolgo bi se lahko ohranili poslednji zapisi naših mučenikov na umazanih stenah mrliške veže: datumi njihove smrti, uporno zarisan znak OF s srpom in kladivom, imena streljanih talcev. Med temi dragocenimi spomini sem poiskala tudi svoj lastni zapis, vrezan z iglo v steno ob uri predsmrtne resignacije. Bil je to Prešernov verz “Prijazna smrt, predolgo se ne mudi”. Vse te dokaze poslednje hrabrosti in muke je pozneje prekril belež pleskarjeve roke, še danes pa so sveži spomini na te strahotne in veličastne dni, ko je dosegla Loška dolina kulminacijo svojega trpljenja, pa kljub težkim preizkušnjam ni klonila, ampak je prečiščena še bolj uporno zagrizla v borbo za svobodo. Izredno težak problem je predstavljala vsa nadaljnja adaptacija poslopja: kje dobiti manjkajoče šipe, kljuke, peči, električni material, kje dobiti strokovno osebje, ki bi izvršilo te obrtniške usluge, ker je takrat zaradi mobilizacije in pomanjkanja materiala nehala vsa obrtniška dejavnost v dolini. Na pomoč nam je priskočila naša vojska s svojimi obrtniškimi delavnicami, ki so služile samo vojaškim potrebam, vendar so tudi nam izdelale vse, kar smo zaprosili. Največje razumevanje je v tem pogledu pokazala prav komisarka (ne spomnim se vojaške edinice) tov. Ivanka Mulc. Razumljivo je, da je bilo vse delo izvršeno silno primitivno s sredstvi, ki so se takrat slučajno dobila na osvobojenem ozemlju, vendar smo bili neizmerno veseli, ko je v stavbi končno zasvetila luč, vrata so se dala zapreti in odpreti, v oknih, čeprav samo enojnih, pa so bile šipe. Stari “gašperčki”, sestavljeni iz vseh mogočih delov, znesenih z vseh vetrov, so dihali prijetno toploto, ko smo jih zakurili. Članice AFŽ iz Starega trga so nam očistile šipe, pomile pod in stavba je bila končno nared, da sprejme v svoje učilnice ukaželjno mladino. Pripravili smo 4 učilnice, 2 v pritličju, 2 v prvem nadstropju. Ostali manjši prostori naj bi služili kot kabinet za učila, konferenčni sobi, spalnicam za internat ter skromnemu stanovanju za šolsko sluginjo. Toda, kje dobiti potrebni šolski inventar, učila, pisarniški potrebščine, opremo za internat itd.? Zopet je pomagala vojska. V mizarski delavnici na mojem domu so začeli mizarji-partizani izdelovati poleg krst za padle žrtve še preprosto šolsko pohištvo: dolge mize in klopi, zbite iz surovih le za silo obdelanih desk.

Za internat smo nabavo pohištva odložili na nedoločen čas, zato so si morali gojenci – bili so samo iz Babnega polja – sami opremiti spalnice. Zadostovale so preproste slamnjače in žeblji na zidu za obleko. Hrano so dobivali gojenci v kuhinji vojaške bolnice, kije bila nastanjena v Teličevi hiši.

 

Najpotrebnejša učila sta nam darovali obe osnovni šoli, prav tako 2 tabli, dočim smo v tretji učilnici pisali kar na prebarvana sobna vrata. Tudi pisarniški inventar je bil sila preprost: stari občinski akti, popisani samo na eni strani. Uradne knjige pa so bile naravnost razkošne, to so bili pravi šolski zvezki, oskrbel pa nam jih je iz Primorske prvoborec iz Cerknice, tov. Ludvik Lovko, ki je takrat načeloval gospodarskemu odseku rajona Loška dolina. Prav tako nismo občutili pomanjkanja krede in drugih pisarniških potrebščin.

Priprave za ustanovitev starotrške srednje šole, ki naj bi nosila naziv nižje gimnazije realnega tipa, so trajale od začetka počitniških dni tja do srede oktobra. Naše delo so pogosto zmotili nepredvideni sovražni vdori, zato je šola odlagala s pričetkom rednega dela. Huda ovira je bila tudi v tem, der ni bilo kuriva. Končno se nam je posrečilo, da smo dobili od igavaške šole nekaj suhih drv proti poznejšemu vračilu.

Med organizatorične priprave in borbe za materialne pogoje nove šole pa se je vpletalo še drugo delo: zbiranje prijav dijakov za vpis v 1. in 2. razred, sprejemni izpiti, otvoritvena slovesnost, skrb za učni kader. Prijav za sprejemni izpit za 1. razred je bilo kakor se spominjam okrog 50, pa tudi drugošolcev se je nabralo za en razred. Kandidati so bili povečini otroci narodnozavednih staršev, največ je bilo partizanskih sirot. Sprejemni izpiti iz slovenskega jezika in matematike so se vršili sredi ali v začetku oktobra 1944.

V lepo okrašeni učilnici starotrške šole se je s table bleščal Aškerčev verz: “Kultura in prosveta, to naša bo osveta!” Komisiji je predsedovala predmetna učiteljica tov. Ivanc (sestra zdravnika!), dijake pa je pozdravil tudi šolski nadzornik tov. Dernač Lado. Člana izpitnega odbora sva bila še tov. Mivšek Viktor, predm. učitelj, in jaz. Večina prijavljencev je izpit v redu opravila. Po končanih izpitih pa so se novovpisani dijaki fotografirali z izpitnim odborom ter zastopniki vojske in ljudske oblati na šolskem dvorišču. (Povečano kopijo te fotografije hrani Šolski muzej v Ljubljani, Pedagoški center (bivše Marjanišče)!)

Nekaj dni zatem se je vršila v prenovljenih prostorih gimnazije otvoritvena slovesnost, katere so se poleg dijakov udeležili še starši ter zastopniki ljudske oblasti. V uvodnem govoru sem se jaz kot ravnatelj zavoda najprej poklonila spominu padlih žrtev, ki so prav v teh prostorih hrabro umirali tudi zato, da bi se v bodoče vsem njihovim otrokom široko odprla vrata v svet kulture in izobrazbe, nato pa sem na kratko orisala pomen te ustanove za Loško dolino ter priprave, ki se vršile okolin nje. Sledi je še kratek kulturni spred, ko so ga naštudirali dijaki sami kot uvod v novo šolsko leto. Kaj je pomenila ustanovitev prve srednje šole v Loški dolini za ta trpinčeni toda borbeni košček prvega osvobojenega ozemlja, sem lahko razbrala iz obrazov prisotnih: ne samo mladini, tudi odraslim so igrale v očeh solze veselja in ponosa.

Kljub vedno večji nevarnosti zaradi čedalje bolj brezobzirnih sovražnih vdorov, je gimnazija začela z rednim poukom z novembrom 1944. V dneh, ko smo zbirali še zadnja materialna sredstva, n. pr. kurivo, niso dijaki držali križem rok, čeprav so imeli še počitnice. Skupno z učenci osnovne šole smo v Starem trgu priredili nadvse lep miting v proslavo 100 letnice Gregorčičevega rojstva. Prvi razred je imel 2 paralelki, drugi samo eno, število učencev je bilo v vsakem oddelku okrog 20. Ob pričetku pouka so delale na šoli samo 3 učne moči, 2 sta bili na poti, nekaj pa bi jih gostovalo iz osnovne šole, če bi se pokazala potreba. Profesor biologije Bufon Rado je prevzel prirodopis in zemljepis, predmetni učitelj Mivšek Viktor risanje in zgodovino, jaz pa srbohrvaščino ter začasno še slovenščino. Učni moči, ki sta bili premeščeni z gimnazije v Loškem potoku, katera ni mogla začeti z delom, ker ji je manjkalo osnovnih pogojev, ter je bila zato ukinjena, pa sta bili predmetna učiteljica matematike tov. Ivanc ter profesorica – slavistka (imena se ne morem spomniti), ki naj bi poučevala tudi ruščino kot popolnoma nov predmet. Veščine bi kasneje zasedli z učitelji starotrške osnovne šole. Predmetnik in urnik torej nista bila stalna. Pouk smo začenjali zaradi oddaljenosti učencev šele ob 9h, začasno so imeli učenci samo tri ure šolskega dela.

Novih učnih načrtov za partizanske gimnazije takrat še ni bilo, prav tako ne učbenikov. Vozili smo jo torej kar po stari izhojeni poti, vendar se je naša gimnazija v svojem najglobjem bistvu krepko razlikovala od predaprilskih ali pa celo okupatorskih gimnazij. Njeni izobrazbeni in vzgojni smotri so nosili globok pečat brezkompromisne borbenosti za osvoboditev ter boljše življenje delovnega ljudstva. Revolucionarni duh je dobil poseben poudarek pri pouku zgodovine in slovenskega jezika, pa tudi pri drugih predmetih smo strogo odklanjali vse, kar se ni skladalo z načeli narodnoosvobodilne borbe.

Veliko truda smo vložili, da je naša gimnazija slednjič zaživela, veliko upov smo stavili v to našo najvišjo in najbolj revolucionarno ustanovo, zato ni čuda, da je postala trn v peti domačih izdajalcev. V domobranski postojanki na Rakeku so takoj sklenili, da jo s krvavim udarcem uničijo za vselej. Z njo vred pa je treba ohromiti še delo starotrške osnovne šole, katera je pod vodstvom upraviteljice Štefke Prešeren hodila z našo ustanovo roko v roki. Ko sem mračnega jutra – mislim, da je bil to 11. ali 12. nov. 1944 – poučevala slovenščino v spodnji učilnici, smo okrog pol desetih zaslišali sumljivo streljanje. Učenci so se vznemirili, vendar so ostali v razredu, ko sem jim rekla, da grem gledat, kaj je, in če mene bo nazaj, naj se pogumno zadrže, ker sovražnik njim ne bo storil nič žalega. Odprla sem vežna vrata ter okamenela: dva domobranca sta se že bližala naši šoli. Planila sem skozi dvoriščna vrata najprej v hlev, nato pa v opuščeni svinjak zatrpan do vrha s steljo. Zarila sem se vanjo in čakala. Kmalu nato je še nekdo kopal po stelji, ko sem vprašala, kdo je, je bil to tov. Mivšek. Ušel je zadnji hip, dočim so prof. Bufona aretirali na pragu. Napad je trajal komaj pičlo uro, vendar so bile minute dolge, ko sva v smrtnem strahu poslušala, kako so tekali otroci okrog šole, nekatero so se jokali, vmes pa sva slišala surovo zmerjanje domobranske drhali. Dijaki so vedeli, kje sva bila skrita, pa so naju po napadu izvlekli iz slame ter nama pokazali razdejanje v šoli. Polomljeno pohištvo, tla nastlana s papirjem in praznimi konzervnimi škatlami, slike strgane s sten, uradne knjige uničene itd. Vendar je otrokom uspelo, da so skrili naše partizanske kape, plašče in nekaj učil. Najbolj pa naju je pretresla novica, da so domobranci odpeljali prof. Bufona ter učiteljici Prešernovo in Benčinovo. Najtežja usoda je doletela Prešernovo, ker jo je podivjana drhal zverinsko ubila že v gozdu pod Sv. Ano, profesor Bufon je svobodo dočakal v ljubljanskih zaporih ali bolje rečeno v bolnici, kjer si je dal operirati popolnoma zdrav slepič, dočim so Benčinovo kmalu izpustili po kratki internaciji na Rakeku. Napad je izvršil domobranski udarni bataljon iz Rakeka pod vodstvom izdajalca Vuka Rupnika. Da je bil namenjen uničevanju obeh starotrških šol se vidi iz dejstva, da niso domobranci napadli ne partizanov na komandi mesta ne partijske šole na Marofu. Premikov tega bataljona ni vse od Rakeka naprej opazil nihče kljub naši dobro organizirani obveščevalni službi, ker so izdajalci prodirali proti cilju ponoči po dobro jim znanih, skritih gozdnih poteh, da so lahko po pričetku pouka planili iz grmovja na Ulaki na obe šoli.

Po tem napadu je prosvetni odsek SNOS-a premestil preostalo učiteljstvo z gimnazije zaradi varnosti na osvobojeno ozemlje. Profesorica – slavistka je delala na nižji gimnaziji v Semiču, jaz v Metliki, Tov. Mivšek pa se je kot borec hrabro izkazal v bojih v Suhi Krajini ter v borbi za Trst, kjer je tudi padel v maju 1945. Starotrška gimnazija je po napadu prenehala z delom, obstajala je samo še formalno, njen inventar pa je do osvoboditve čuvala tov. Ivančeva.

Viri:

  • Viktor Kraševec, Vrhnika, oktober 2017, ustno
  • Miloš Toni, Cerknica, oktober 2017, ustno

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: domnevno 1946 ali 1947
Avtor: ni znan
Zbirka: Viktor Kraševec
Skenirano: 24. 9. 2017
Oblika: dokument

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: