1960 Iga vas – Volk

 Volk v snežniških gozdovih

Izmed zveri je bilo na Snežniku še posebej veliko volkov, ki so jih neusmiljeno preganjali in lovili, kar je bila splošna praksa, saj je za vsakega ulovljenega volka graščinska blagajna iz lovskega fonda izplačevala posebno premijo. Zanimivo je, da se je število volkov povečalo vsakokrat, ko je južno od Gorskega Kotarja, v Bosni ali pa še nižje na jugu, pritisnila močna zima. Zveri so iskale prijaznejšega domovanja in so se zatekale na sever v snežniške gozdove.

Ker jim je zaradi povečanega števila tudi tu zmanjkovalo hrane, so vedno bolj pritiskale k človeškim bivališčem. Kadar so snežniški logarji zasledili v gozdovih trop volkov, so na snežniški graščini med gozdarskim osebjem zavladale izredne razmere.
 

Veliki pogoni

Poleg različnih poizkusov iztrebljanja volkov z nastavljanjem zank, pasti, zastrupljene mrhovine, ki niso dali posebnih rezultatov – strupena mrhovina pa je bila poleg tega še nevarna, ker je nastavljen strup lahko našel zaščiteni rjavi medved – so na posestvu prirejali posebne, velike pogrome na volkove. V njih so sodelovali vsi, ki so znali držati puško ali krepelce za zganjanje zveri v rokah ter so bili sposobni prenašati velike napore gibanja na širnem območju, pokritem s povprečno meter visoko snežno odejo.

Zganjali so jih tako, da so volkovom na debla dreves na velikem obkroženem območju navezali vrvi s pisanimi plapolajočimi krpami različnih tkanin, dolgih od 30 do 50 cm, ki naj bi volkove prestrašile. Najrajši so uporabljali kričeče modre, rumene in rdeče krpe. Izjemoma so uporabljali krpe zelene in bele barve, vendar se je izkazalo, da so na mestih teh barv volkovi največkrat pobegnili iz obkoljenega območja, ker so bili teh barv navajeni iz svojega naravnega življenjskega prostora. Poleg tega je bila bela krpa v sneženih pogojih zelo neizrazita in zvitega volka ni mogla prestrašiti. Kadar je med lovom zmanjkalo krp katerekoli barve, so na vrvi navesili vse, kar so takrat nosili s seboj, pa so lahko tisti trenutek brez večje škode pogrešili. Tako so se včasih na vrveh znesle tudi lovske suknje, klobuki, robci, nahrbtniki in drugo.

Gibanje volkov so pozimi spremljali po sledeh v novem snegu. Ko so se volkovi umikali proti s krpami zaprtemu področju, so
jim le-tega sproti zmanjševali in jih na koncu na zelo majhnem odprtem delu obkoljene površine postrelili. Lovci so morali biti pri tem načinu lova zelo previdni, disciplinirani in tihi. Volkovi pa so se po daljšem času in večkratnih poizkusih navezanih krp navadili in jim niso več predstavljale ovire, ki bi jih prestrašila.

Velik problem pri sistematičnem iztrebljanju volkov je bila po letu 1918 državna meja, ki je snežniško posestvo razdelila na dva dela med Italijo in Jugoslavijo.

Dvocevka ali petelinka je bila skoraj zagotovo češka Zbrojevka.

Vólk (Canis lupus) je prav tako kot jelenjad bolj ali manj že od nekdaj prisoten v naših krajih, prav tako pa se je skupaj s številčnostjo njegovega plena spreminjala tudi njegova prisotnost. Približno proti koncu 19. stoletja, ko je bila snežniška jelenjad že skoraj iztrebljena, je iz naših gozdov izginil tudi volk (Kryštufek in sod., 1988).

Vseskozi pa so tega plenilca šteli med škodljivce. Tako so volkove v Sloveniji še do nedavna načrtno lovili in iztrebljali. V zadnjem času se odnos do volka počasi spreminja, čeprav se pojavljajo škode po tej vrsti tako na domačih kot na divjih živalih, ga počasi sprejemamo kot del našega okolja in ekosistema, v katerem moramo najti ustrezne možnosti za skupno sobivanje.

Foto klub Ljudske tehnike v Starem trgu.