1935 Krško – France Kranjc (1)

Gimnazijo je najprej obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Pripovedoval je, da se je tam prvič do sitega najedel – fižolove juhe. Ja, to so bili težki časi. Tudi na kmetih so bili lačni. Ker se ni hotel podrejati, je šel iz Škofovih zavodov na ljubljansko Klasično gimnazijo, kjer je blestel, saj je bila škofijska daleč boljša. Po gimnaziji je študiral pravo – to je bil najcenejši študij – čeprav si je želel na medicino. Preživljal se je z inštrukcijami kot že prej na gimnaziji. Ko so mu enkrat oče hoteli dati neki priboljšek, so stric rekli: »Nič ne dajaj! Študent mora stradat!« (Nič študentskih bonov …)

Kaj je delal po diplomi bolj malo vem. Spomnim se, da je delal na okraju v Krškem in bil koncipient (=odvetniški pripravnik) pri dr. Kalanu v Celju. Tam je po koncertu APZ-ja spoznal tudi mojo mamo. Opazil jo je, ker je tako lepo pela. Leta 1939 sta se poročila.

Potem je prišla vojna. Oče je bil takoj zelo za OF in je pred italijanskimi sodišči branil komuniste in druge levičarje, kar so mu desni zelo zamerili. Potem so ga poslali v lager v Italijo (Padova in nato Renicci), od koder je tik pred zlomom fašizma pobegnil. Ohranjeni so še njegovi dnevniški zapiski, kjer opisuje lakoto, bolezni in druge težave življenja v taborišču. Nato je šel v partizane.

Po nekaj mesecih so ga pri Sv. Gregorju na Dolenjskem zajeli Nemci in ga odpeljali v delovno taborišče v Brüx (današnji Most na Češkem). Tam je bil do konca vojne.

Po vojni je bil v Beogradu v komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov. Ker je znal dobro nemško, je sodeloval tudi pri zasliševanju ujetih nemških oficirjev. Pripravil je objavo v Uradnem listu o amnestiji domobrancev, ki nimajo krvavih rok. Bil je navdušen, da je Tito dal nalog za tako amnestijo.

Ko pa je nato na dopustu v Ljubljani izvedel za izvensodne povojne poboje, se ni hotel vrniti v Beograd. Z družino se je preselil v Dobec k ostarelima očetu in stricu ter sestrama, da je pomagal na kmetiji.

Na sliki je moj oče France Kranjc kot okrajni komisar v Krškem okrog leta 1935. Mojim bratom je bila ta slika vedno všeč, ker ima v naročju meč.