Skip to content

1930 Vrhnika – Vas pod Racno goro

2. 09. 2015
tags:

N0030615Na sliki iz tridesetih let dvajsetega stoletja, ki jo je posnel fotograf Anton Šušteršič iz Ljubljane in Starim slikam posodil Slovenski etnografski muzej, je vas Vrhnika v Loški dolini s cerkvijo svetega Frančiška Ksaverija in delom še gole Racne gore v ozadju.

Vrhnika je prva vas v porečju Obrha, ki izvira slabega pol kilometra južneje. Že od nekdaj so se v Vrhniki vrteli mlini in rezale žage: pri Zakrajškovih v Žagi, pri Adolfovih in pri Šilcovih. Vrhničani so se podobno kot drugi po Loški dolini preživljali še z živinorejo, poljedelstvom in gozdarstvom, tu in tam kakšen pa je priložnostno tudi prodajal bukov pepel noter v Trst: sežgali so kupe bukovih vej, presejali pepel in ga uporabili namesto pralnega praška in mila, preostanek pa prodali.

Šaljivci so pripovedovali, da si Vrhničani ne zavezujejo čevljev – po tem jih je mogoče prepoznati, pa tudi po tem, da delajo v nedeljo, ko je Gospodov dan in gredo drugi k maši, ženske pa naj bi imele tako umazane predpasnike, da se kar svetijo, čeprav živijo ob vodi … ko so pa ves pepel prodali … Zlonamerni opravljivci pač, ki pa jim Vrhničani niso ostali dolžni.

Tudi v Vrhniki je nekdaj mrgolelo coprnic in strahov … Poleg Krapuša, ki je sorodnik uvoženega Krampusa, so imeli še Ventigotrisa in Drugumuru, brez Krvavega stegna in Mrdala, ki sta mulce odganjala od vode, pa tudi niso bili. Gotovo je skrivnostni in mogočni izvir vode vabil k čaščenju duhov narave že davne predkrščanske prebivalce teh krajev … no, ugibam. Jaz bi na njihovem mestu že naredila tako.

So se pa Vrhničani njega dni tudi zelo radi šemili za Pusta – bili so Cigani, zamorci ali kar je pač kdo vedel in znal. Ko so se pred vojno nekoč spet našemili in zganjali po vasi peklenski trušč, da se je živina trgala od jasli, jih je nekdo naznanil žandarjem. Ti so ravno sredi starodavnega kamnitega mostu zasačili skupino šem, ki so razgrajale in ropotale s kantami, v katerih je bil šuoder in ko naj bi ravno že padli v roke pravice, se kolovodja Johan ni kar takoj vdal. Žandar je ukazal: “Nehajte razgrajati!”, Johan pa mu je potisnil v roke kanto s šuodrom in odgovoril: “Na – pa daj še ti malo!” in jadrno skočil z mostu v vodo. Pozneje je kometiral svoje dejanje: “Mrzla je bila, pa me je vseeno pogrela!” Tako nekako mi je nekoč povedal Pircov ata …

* * *

Na Racni gori, ki je polna škoutel, pa so v sivi davnini gnezdili ltuarni in nesli jajca vanje. Ko so se zvalili mladi, so rjuli in noreli naokoli in ustrahovali vse živo. Na Knežji Njivi so vedeli, da je dovolj, če ltuarn samo z repom zamahne, pa se že hiše podirajo. “Bua ltuarn pršu!” so napovedali, pa se je otročad v strahu umirila. Če pa ne, je mati potožila: “Naš taku nori k ltuarn!

* * *

In o nastanku imena Racna gora so tudi včasih znali lepo razložiti: “Ko je po dolini naraščala voda, so iz lukenj v gori izletale velikanske jate rac in se zbirale na njenem vrhu. Racna gora je namreč votla znotraj in kdo ve, kaj je vse v njej! Morda celo kupi zlatih jajc …” Zato, zaradi rac, se gora imenuje Racna gora. Pa ne samo to: predel košenin pod vrhom gore, ki jih vidimo na sliki le deloma, se imenuje Race.

Kak učenjak, ki se razume na starodavna verovanja, pa bi ime Racne gore, ki je najvišji vrh na vzhodu naše lepe doline in zato zelo prikladen za čaščenje kakšnega božanstva, prav lahko povezal z verovanjem, da ptice – race – ponesejo dušo umrlega v nebo … Pa še to: onkraj Racne gore leži vas Retje. Njeno ime spominja na venetsko boginjo Retijo … no, pa na suho robo in rete ali rajte, kot jim rečemo mi, tudi – da bomo natančni … imajo pa krajevna in ledinska imena praviloma zelo globoke korenine – kaj je bilo torej prej – suha roba, Retija ali Retje …

N0030615-001Ne vem, čigave so hiše in skednji na sliki. Najbrž so bile, kot vse drugo v Vrhniki leta 1942 požgane in so jih pozneje obnovili. Nad hišami na pobočju Racne gore je videti stezo, ki vodi na Dolenje Poljane in je bil z nje fantastičen pogled na Loško dolino, dokler se ni vse zaraslo. Včasih je Racna gora imela gozd le na temenu, kot košato frizuro iz dreves, vse drugo so kosili; danes gozd sega skoraj do vasi, zato se ne smem čuditi, če mi je – sredi doline – danes ponoči hodil medved po terasi, potem ko je pojedel skoraj vse štoke koruze sorte osmica, ki jih sadim, da bi se ohranilo seme, potem pa še nekaj carevičev … eh, ja, težka je vrtnarska v takih časih …
N0030615-002V tej cerkvici je bilo pred kakimi 30 leti ali več posnetih nekaj prizorov znanega slovenskega mladinskega filma Kukavičji Mihec, še več pa na lokah v okolici Vrhnike ter v hišici tete Roze med Markovcem in Vrhniko, tam pri edini še stoječi hruški osenici, ki je pravi spomenik …
Dandanes se v Vrhniki, točneje v Žagi na prireditvenem prostoru pogosto dogaja kaj kulturnega: srečanja, razstave, kolonije. Zelo delovna in gostoljubna je tudi vaška ženska družba, ki si pravi Potepinke in pri raznih prireditvah nikoli ne zataji … Nekdaj je bilo priljubljeno središče vrhniške družabnosti v Anžetovi gostilni, še zlasti, ko je stregla mlada in prijazna Rezka Palčič. Tam so krožile novice, modrosti, šale, pesmi … tam je teklo vino, tam so se sklepala in razdirala prijateljstva. Se je kdaj tam – lahko, da prav v letih nastanka fotografije – ustavil tudi Oton Župančič, gredoč z obiska pri Zakrajškovih v Koča vas h grofici Greti, kjer je dopustoval? Da je hodil na fraklej k Ipavčevim in v Beli malen, je znano, ali je bil kdaj tudi pri Anžetovih, nima več kdo povedati … Po vojni je šlo z gostilno navzdol – Rezka je ostala sama in nič ni bilo več tako kot prej. In tudi Vrhnika je vsa drugačna.

Slovarček:

  • šuoder: gramoz
  • ltuarn: zmaj, lintvern
  • škoutla: luknja ali razjeda v kamnu, škraplja
  • Bua ltuarn pršu!“: bo prišel zmaj
  • Naš taku nori k ltuarn!“: naš nori kot zmaj

Viri:

  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Založba Kmečki glas, Ljubljana, 2004

Kraj: Vrhnika
Datum: neznano (verjetno trideseta leta)
Avtor: Anton Šušteršič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. 11. 09. 2015 06:50

    V Vrhniki je bila še ena gostilna, precej imenitna, me je spomnil Vrhničan prof. Tone Avsec. Reklo se je Pri Komidarju, pozneje pa Pri Knavsu. Hiša je imela svoj mostiček čez Obrh, ki je držal na vrt, kjer je bila lepa vrtna uta. Mostiček še stoji, za uto ne vem. Pred vojno je Pri Komidarju prišlo do streljanja, ko so se sprli starojugoslovanski vojaki, nastanjeni v Cerulaku in ubili Klunovega očeta, ki je tiščal vrata, v oko pa je bil ranjen Samprtov Tone iz Podcerkve. Seveda je bila vas polna policije in vojske.
    Leta 1937 je v Vrhniko prišel potujoči kino, ki se je ustavil Pri Komidarju. Predvajal je film o Tarzanu in gledalci so bili tako prevzeti, da so se bali, da bo opica, ki je skakala po drevju, skočila kar med njih…

Trackbacks

  1. 1962 Vrhnika – Knausova mama | Stare slike
  2. 1933 Loški Potok – Razglednica Retij | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: