Skip to content

1974 Nadlesk – Poplavljeni hlev piščančje farme

12. 07. 2019

Poplave v Nadlesku, hlev v katerem redijo piščance, zadaj Šmaraški hrib, na katerem se zdi, da je že malo snega … Letnico sem usekala približno – čisto mogoče se mi zdi, da je bila slika posneta leta 1974, ko so bili v Loški dolini vojaški manevri in vseslovenska (?) vaja civilnih struktur “Nič nas ne sme presenetiti”, kajti tudi takrat je neusmiljeno deževalo, prav kot nalašč. Bilo je jeseni, oktobra ali celo novembra …

Na sliki se vidijo kolesnice vozil, ki so – domnevam – reševala živali in opremo iz hlevov, ko je bilo jasno, da jih voda ogroža.

Slika je bila skupaj s tisto, na kateri piše “že druge letošnje poplave” – torej smemo sklepati, da je ta posneta istočasno. Ampak kdaj? In kdo jo je posnel. Jože Berglez? Čisto mogoče.

O zgodovini tehle hlevov sem vprašal Franceta Bavca, Gregorinovega iz Podcerkve in takoj se je marsikaj pojasnilo:

Prvi hlev so postavili leta 1960, hkrati ko je potekala prva arondacija, državni ukrep, ki je za potrebe Kmetijske zadruge odvzel lastnikom Nadleska in Podcerkve zemljo, ki so jo imeli na desnem bregu Obrha do vznožja Javornikov, kjer se je potem pasla goveja živina v t. im. čredinkah, ograjenih z bodečo žico. Druga arondacija se je zgodila leta 1963 in tokrat je šlo za zemljo na levem bregu Obrha – tam so potem kosili za krmo. Nekateri lastniki so dobili nadomestna zemljišča, drugi so jih dali v najem, tretji, kot na primer Rihtarjeva ujna, ki jih niso mogli obdelovati, so prodali. Še po mnogih desetletjih se stvari niso v celoti vrnile v prvotno stanje in je državi ostalo okoli 40 ha zemljišč …

Ampak nazaj k hlevu na sliki: Postavljal ga je mojster Ignac Štirn s svojo ekipo, vajenca, ki sta pokrivala streho pa sta bila tisti čas France Bavec – Gregorjev in Lužarjev Miro, oba iz Nadleska. Takrat je kmetijska zadruga že imela nekaj krav, ki so bile do postavitve tega hleva nameščene v farovški štali v Starem trgu. Gregorinov oče je prav tedaj prodal zadrugi teličko, ki jo je sin Franci potem vsakič obiskal in pobožal, ko je šel v šolo ali iz nje, saj je bil hlev odprt in je lahko prišel do nje. Mnogim kmetom je bilo hudo za živali, za katere ni bilo poskrbljeno, kot so bile navajene doma. 

Manjša stavba na sliki je nekdanja porodnišnica in mlekarna, ki pa se je z leti sama podrla, ker je ni nihče vzdrževal. Kmalu pa so vzporedno s prvim postavili še en enak dolg hlev, podrtijo mlekarne pa po dolgem času odstranili. Ko se namreč govedoreja ni več obnesla, so v hlevu na sliki najprej še kakšno leto redili žrebeta, za katera je skrbel Pišta Cmor, sin delavcev Kmetijske zadruge, ki so okoli leta 1960 prišli živet v Koča vas. Hlevi v Nadlesku so po letu 1969 prešli v roke Perutnine Pivka, kjer so redili piščance brojlerje, za razliko od podobnih hlevov v Koča vasi, kjer so imeli kokoši nesnice.

Pištekova starejša sestra Marija je postala moja sošolka in sedeli sva skupaj. Kakšen šok je morala biti tista selitev zanjo! Družina je prišla od nekod s severa Slovenije ali celo s Hrvaške, najverjetneje iz Prekmurja ali Međimurja, mi pa smo mislili, da so Madžari. V prejšnjem kraju je bila Marija odlična v šoli, ko je prišla v Stari trg, je nenadoma nihče ni razumel, vključno z učiteljico in ona ni razumela nas … in zdi se, da se nihče ni zmenil za to, morala se je sama znajti, kakor je vedela in znala. Enako Pišta. Ni čudno, da je Marija kmalu po končani šolski obveznosti odšla živet drugam.

Zdaj v nadleških hlevih menda nekdo redi purane.

Tudi pri gradnji teh hlevov se je odvila stara zgodba naših krajev: domačini so strokovnjake opozarjali, naj ne gradijo na tako nizko ležečem zemljišču, saj ga pogosto poplavlja voda – ampak zgodilo se je, in to na sliki ni bilo ne prvič ne zadnjič. Kot nova čistilna naprava v Markovcu …

Kajti poplav je bilo na Loškem polju veliko od pamtiveka in tudi malo večjih kot je ta. Ko so povečali vhod v Golobino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo nekoliko bolje, a je zdaj spet huje, ker so deževja še silovitejša kot nekoč. Matevž Hace je v mladinski knjigi Povodenj, ki je leta 1968 izšla v zbirki Čebelica pri MK opisal, kako so jeseni v dežju kar ponoči reševali pridelek krompirja, ki ga je zalivala voda ter ga šele proti jutru pripeljali domov na hrib k svetemu Martinu in to po velikem ovinku čez Šmarato, po starodavni poti pod Javorniki, ker je bila tista čez polje medtem že pod vodo. Dandanes so njive zaraščene, noben krompir ni več ogrožen, za poplave, ki presegajo tisočletne standarde pa nemudoma izve vsa Slovenija.

Ko smo še živeli v Podcerkvi, sem tudi jaz z drugo mularijo spomladi in jeseni s čudenjem, tesnobo in nejasnim pričakovanjem nečesa grozljivo lepega hodila gledat vodo, v kateri so valovile trave in plavale smeti s travnikov in njiv. Večkrat je voda prišla vse do prvega ovinka pod vasjo ali celo čezenj. Starejši so nas odganjali stran v skrbi, da se bomo zmočili, prehladili in bognedaj potem kar umrli. Ali pa se utopili. Mi pa bi bili radi naredili čoln ali vsaj splav in z njim odpotovali v čudežne bleščeče daljave …

Šišnekova mati so znali povedati, da je nekoč voda prišla tudi v njihovo štalo in to prav visoko, ogrozila živino in napravila veliko škode. Njihova hiša je bila postavljena najnižje v vasi in zgrajena tako, da je bil spodaj hlev, nad njim pa stanovanje. Stroka je takim tradicionalnim hišam rekla vrhhlevne hiše, se mi zdi. Šišnekova mati pa so zaradi slabe izkušnje z vodo vedno zaskrbljeno pogledovali ven, kadar je le predolgo deževalo … Pa škupneka so enkrat omenili, kajti njihova hiša je imela še slamnato streho. To je tisto skrivnostno bitje, ki razkopava ali celo zažge slamnato streho … Pa o možu so pripovedovali mati, ki je iz prve svetovne vojne ranjen ali hudo bolan prišel okrevat domov in ker ni mogel na noge, je leže v postelji pletel nogavice, da bi bil vsaj malo koristen, medtem ko so mati sami z otroki delali v gozdu in na polju … In elektrike ni bilo v hiši, ne vem, ali je sploh nikoli ni bilo ali so jo odklopili zaradi požarne ogroženosti. Nekaj se mi sanja o slednjem, vsekakor je vnukinja Šišnekove matere ob sveči prebrala Grofa Monte Crista in še marsikaj. In ognjišče so imeli v črni kuhinji, ki je bila pravzaprav veža in v njej so se zidovi svetili od saj in kondenza, po tleh pa je bil rdeč opečnat ješterlah – tlak, ki se ga je samo pomilo s cunjo in ga ni bilo treba drgniti s krtačo kot deske v hiši in štibelcu

Čudno in čudovito je, da sem lahko še doživela in videla vse to. Včasih se počutim, kot da sem padla v ta čas iz nekega drugega vesolja …

Porodnišnice – mlekarne na desni ni več. Slika je posneta z grbine ob cesti Nadlesk-Podcerkev, tako da se ne vidi zgornja štala. Voda zalije vse skupaj vsakih nekaj let, včasih tudi dvakrat na leto. Na koncu pa ugibam, da je posnetek najbrž nastal prej kot sem mislila, mogoče kmalu po letu 1969 in ne šele 1974, kot sem zapisala v naslovu. Tudi moja dva informatorja v Podcerkvi se namreč spomnita hudih poplav prvič okoli leta 1966 in drugih leta 1969. Takrat so bile v zgornjem hlevu krave, v spodnjem pa telice in voznik Joškov Jože jih je s tovornjakom vozil v podobne hleve KZ na Marof pri Cerknici.

Slovarček:

  • ješterlah: tlak
  • hiša: glavni prostor tradicionalne notranjske kmečke hiše
  • štibelc: stranska soba v tradicionalni notranjski kmečki hiši
  • štala: hlev

Viri:

  • Franc Bavec, Podcerkev, junij 2019, ustno
  • Zmago Žnidaršič, Podcerkev, junij 2019, ustno

Kraj: Nadlesk
Datum: 1974
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: