1962 Ulaka – Pri Spomeniku

Na osrednjem stebru v notranjosti spomenika je posvetilo:

Življenje za zmago smo dali
kot sta nam velela srce in dolžnost,
da bomo pokojno ležali
branite in ljubite svojo prostost.

Kdo je avtor verzov mi še ni uspelo ugotoviti. Tudi kdo vse je sodeloval pri gradnji ne vem, le za kamnoseke se še ve, da so prišli iz Kastava nad Reko. Kastavci so tudi pozneje večkrat prihajali v Loško dolino in nekateri ostali za zmeraj. Gradnja spomenika je trajala gotovo precej časa.

Bila sem otrok, a mi je ostalo v spominu, da so ljudje okoli mene o spomeniku in njegovi gradnji veliko govorili in ga zmeraj znova omenjali. Sčasoma je postal Spomenik z veliko začetnico. Še danes se ve za kaj gre, če rečete “Pri Spomeniku”. Večinoma so ljudje menili: “Prav je, da se postavi spomenik, mogočen in lep – toliko hudine je bilo in tega se ne sme pozabiti. Bogvaruj, da bi se kaj takega ponovilo!” Spomin na vojno je bil še kako živ in rane so še zelo skelele. Drugi so po tihem godrnjali: “Kaj je tega res treba – ali nismo vsega drugega bolj potrebni kot spomenika?!” In še: “Bogve, koliko bo koštalo! Morda milijon!”

O odkritju spomenika 16. avgusta 1953, ki je bilo veličastno, se je govorilo tedne prej in potem, a to, kar je ostalo v mojem otroškem spominu ni bilo odkritje spomenika, pač pa dogodek nekaj let pozneje, mogoče leta 1955, ko so v grobnico položili posmrtne ostanke partizana Jerneja Arka – Črta.

Nastopala je šolska mladina, govorniki, godba na pihala, moški pevski zbor DPD Svoboda, tam so bili zastavonoše, narodni heroji, borci, svojci padlih …

Stala sem ob mamini nogi v nepopisni gneči in nisem ničesar videla, zato sem kmalu postala sitna. Mama me je mirila in potem so z nekaj mučne zamude začeli s petjem himne, se mi zdi. To mi je bilo še kar zanimivo, opazovala sem ljudi, ki so stali tihi, resni in nepremični kot kipi. Nato so se začeli govori, glasni in ognjeviti, jaz pa spet nisem ničesar razumela in bi šla rada domov … Čez čas se je oglasila pretresljiva žalna koračnica, ki jo je igrala godba na pihala. Mama me je dvignila na roke in v presledku med množico sem zagledala štiri može, ki so počasi nesli krsto v zgradbo spomenika, da bi jo položili v kostnico. Postalo me je strah, še posebno, ko sem iz maminega naročja ugledala vse tiste blede in žalostne obraze, po katerih so polzele solze. Tudi mama je jokala in ni me mogla več držati.

Ko je bilo slovesnosti konec, smo se pomaknili po stopnicah navzgor in stopili v notranjost spomenika. V naglici mi je mama pokazala: “Glej, tu sta zapisana strica Janez in Tone in tukaj stric Matija.” Rada bi bila še malo ostala, a nisem utegnila prebrati imen sama, mogoče – najbrž – tudi še nisem znala, gneča pa je bila prevelika in treba se je bilo umakniti drugim, ki bi tudi radi vstopili. Nekateri so imeli s seboj rože in sveče, s katerimi so želeli počastiti spomin umrlih svojcev, a znotraj jih v tisti gneči niso mogli položiti in prižgati, zato pa so jih zunaj na ploščadi – nekaj časa so tanke bele sveče plapolale, a jih je veter kar naprej ugašal. Poiskali so zatišen kotiček, kjer so potem v miru dogorele.

Ko sem bila šolarka, smo vsako leto za prvi november nastopali pri Spomeniku z recitacijami in zborovskim petjem. Ljudje so prihajali v velikih skupinah, nosili rože in sveče, se pozdravljali in se spominjali vojnih dni. Vihrale so zastave in igrala je godba, donele so pesmi, recitacije in govori. Otroci smo z zanosom peli “Mi smo slovenski pionirji”, “Lepo je v naši domovini biti mlad”, tudi “Bolen mi leži Mile Pop Jordanov”, in vedeli smo, da smo res “naše največje bogastvo”, ki ga čakajo šole, službe in lepša bodočnost in da je velika in neprecenljiva sreča, če nihče ne strelja nate, ti ne požiga hiš in ti ni treba od lakote umreti na Rabu. Moški pevski zbor Delavsko prosvetnega društva Svoboda je pel “Počiva jezero v tihoti”, “Prečuden cvet je v grapi črni”, “Noč je zbežala že z gora” pa še druge žalostinke in borbene pesmi. Ne spomnim se, da bi kdo povedal, da je besedila nekaterih napisal loško – cerkniški rojak Jože Udovič, samo peli smo jih in nekateri starejši so ob njih vedno znova zajokali.

(Moški pevski zbor DPD Svoboda, brez katerega ni bilo javne slovesnosti v Loški dolini, je takrat še vodil Ivan Mercina, za njim pa Lado Furlani, oba upokojena učitelja. Spominjam se nekaterih imen pevcev: Lado Furlani, Janez Ravšelj, Franjo Kovač, Ludvik Ponuda, Jože Avsec,- Kropinov, Jože Drobnič – Pajničev, Tone Vesel, zdi se mi, da na začetku tudi Miloš Benčina in gotovo še mnogi drugi … )

Ulaka je pravzaprav samo pohleven hribček nad Starim trgom, a ima nadvse pisano zgodovino. V šoli so nas učili, da je bilo v (pred)rimskem času na njem japodsko mesto Terpo, čeprav so pozneje rekli, da to ni povsem gotovo. Jezilo nas je, da so arheologi izkopanine tega naselja odnesli nekam na Nemško – v Muenchen ali na Dunaj … Gotovo je bilo sámo zlato – in kaj bi mi z njim naredili, če bi bilo še tukaj – hohoj!! Ko smo bili večji, smo stikali za sledovi izkopavanj in upali, da bomo našli kaj dragocenega tudi mi … Da je bila na Ulaki nekdaj cerkev svetega Petra, so omenjali le še redki starci, a kdaj in kakšna je bila, se je pozabilo, tudi kje je bila, nam niso znali več pokazati. Le da je zvon iz nje zdaj v cerkvi svetega Martina v Podcerkvi so vedeli zagotovo, no, pravzaprav menda stranski oltar … in še kaj. Pa da je tam nekje na Ulaki jama Luca ali Nuca, so rekli, a so nam odsvetovali, da bi šli stikat vanjo, še več, prepovedali in zastrašili so nas … Ko smo brali Gozdne steze, kjer je Matevž Hace leta 1954 objavil pripoved Beg z morišča, ki opisuje, kako so na Ulaki Italijani streljali talce, nam je zledenela kri po žilah. Starejši nam niso hoteli govoriti o tem. “Preveč grozno je”, so rekli. “Ni za vaša ušesa”.

V šestdesetih letih smo starejši šolarji ob popoldnevih pred prvim majem pripravljali kres. Bilo je “prostovoljno mus”, a se nismo branili in tisto dračje smo navdušeno vlačili z vseh koncev Ulake, kakor domačih drv za vse na svetu ne bi nikoli. Naredili smo res visok kup, a h kurjenju kresa nas starši niso pustili – bila je noč in tema, mi pa še premladi za take reči… “Kar lepo doma boste”, so rekli in mi smo brez besed ubogali. Tako so kresovanje opravili starejši mladinci, ki niso več hodili v šolo, mi pa smo kislo gledali od doma, kako gori prvomajski kres, ki smo ga s takim zanosom pripravljali. Tiste veje pa so hitro pogorele in tudi pokanja s karbidom ni bilo slišati – kje pa naj bi ga bili dobili? … Tako smo bili na nek način še na boljšem – z domačega praga smo videli vse kresove po hribih okoli doline: na Ulaki, na Loškem gradu, na Nadleškem hribu, celo na Poljanah. Bilo je nadvse čarobno in slovesno.

V sedemdesetih ali še pozneje je na vzhodni strani Ulake nastalo smučišče, ki še dandanes s pridom služi, če je le kaj snega … Sicer pa smo se otroci po tistem pobočju sankali za športne dneve ali kar tako od nekdaj. Ulaka in spomenik na njej sta tako postala neločljivo povezana z našo – edino – mladostjo.