1946 Podcerkev – Na pogorišču starega doma

Na sliki sta fotograf France Truden in njegov nečak Dušan, ki je živel pri njem. V voz sta vpreženi dve kravi ali dva vola, mogoče tudi krava in vol. V tistem času je bil prevoz z živinsko vprego edini kolikor toliko dostopen. Ne vemo, ali sta živali Hlepinovi ali sposojeni ali pa mogoče kombinacija enega in drugega.

Ljudje so si tedaj pogosto sposojali vprežne živali, če je bila ena prešibka za težo tovora. Večkrat je bila ob vpreženi kravi ali kobili privezana še odraščajoča jeníčka ali jenčék oziroma žrebe – kajti “starega vola boš težko naučil voziti”, kot so dobro vedeli in velja enako za živali kot za ljudi.

Ko smo od leta 1954 dalje gradili hišo v Markovcu, so ves material zanjo speljali na podoben način: s Točkovimi konji, Gregorinovimi in Blaževimi kravami in voli, Martinovimi konji in z Malensko kobilo … Samo enkrat se je na gradbišču pojavil Unimog, ki “nima nog, hodi vedno naokrog” …, ta je pripeljal nekaj od zelo daleč, mogoče cement …

Enkrat na jesen so morali starši z vozom in kravami hitro po živo apno nekam nad Knežjo Njivo, kjer so uoplienčarji ravnokar odprli dogorelo uoplienco in so vsi hiteli tja po dragoceni material. Jaz, štiri ali petletna smrkljica, pa sem morala počakati pri Blaževih. Rada bi bila šla z njimi, zlasti ker se mi zdi, da je živali poganjal Gregorinov Franci, le nekaj let starejši od mene, ker njegov oče nikakor ni utegnil – pa so rekli, da bom samo v napoto. Že popoldne sem kar naprej hodila gledat na cesto ali se starši že vračajo in ni mi bilo mar za pojasnila Blaževe tete, da jih še ne bo, ker je pot dolga in bodo morali v Markovcu pripeljano živo apno še razložiti v apnico in ga politi z vodo – naj torej kar potrpim. Ko se je zmračilo, sem se začela kisati in cmihati, ko je nastala noč, sem se že drla ko žival. Nobeno prigovarjanje ni pomagalo. Soseda, ki je imela polne roke dela z molžo, prašiči in lastnimi otroki, me je dala spat v svojo zakonsko posteljo, ker je bilo res že pozno, jaz pa sem tulila naprej in nazadnje vsa smrkava in v solzah omagala, čeprav je bila deka, s katero sem bila pokrita, drugačna kot doma in je tudi postelja dišala drugače … Zjutraj sem se zbudila v svoji postelji, še vedno zabuhla od joka, drugače pa čisto zadovoljna …

Hlepinova dva sta na sliki oblečena delavniško. France ima oblečene rajthoze s šierami, mogoče ostanek vojaške uniforme prav takega se spominjam. Na glavi ima klobuk, Dušan pa je pokrit s titovko. Nekoč davno mi je omenil, kako zaželeno in imenitno pokrivalo je bilo to, zlasti za otroke in mladino in s kakšnim ponosom so jo nosili, ker je ni mogel imeti vsak. Počutili so se kar nekaj več zaradi nje, pa čeprav je bilo to mogoče njihovo edino pokrivalo – a je bilo hkrati pomemben simbol zmage, miru, svobode in prihajajočega boljšega življenja. Odraščajoči Dušan ima tudi hlače s pasom in ne z naramnicami ali navadno vrvico, pa tudi dovolj dolge so, prave moške hlače za odraslega, kar je Dušan nedvomno želel in tudi moral biti, čeprav je bil samo najstnik pod stričevo oskrbo in komando na razdejani domačiji.