Skip to content

1935 Dolenje Poljane – Konec šolskega leta

2. 11. 2018
tags:

Kako lepi so poljanski šolarji in njihova učiteljica Otilija Zemljak! Kdo ve, koliko časa so se pripravljali na fotografiranje, ki je bilo najbrž ob koncu šolskega leta ali pa mogoče ob kakšnem prazniku – žegnanju, državnem prazniku – kdo ve? Ampak meni je všeč misliti, da je bilo ob koncu šolskega leta, čeprav je malo verjetno, da bi fotograf prišel samo zaradi peščice šolarjev na oddaljene Poljane, kamor niti poštene ceste ni bilo … Mogoče pa le, saj je bila tam tudi gostilna, v katero so prihajali ljudje od vsepovsod, tudi iz Loškega Potoka …

Šolarji so vsi v nedeljskih oblekah, počesani in umiti, mogoče tudi sveže ostriženi. Kar slišim jih, kako se pomenkujejo že kakšen dan prej: “Kaj boš oblekla za slikanje?” “Reza mi bo posodila lajbelč, pa od Marjete obleko bom dobila, njej je premajhna! Kaj boš pa ti?” ” Ne vem še. Če mi je še prav, bom kar obleko od obhajila …!” Mame pa: “Kaj si delal od maše domov, da se blato drži ta boljših hlač prav do kolen?!”…

V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem je na strani 384 prav ta fotografija in ob njej imena vseh, ki so na sliki, zato prepisujem imena, opombe v oklepajih pa so moje:

Od leve sedijo:

  • Jože Škrbec – Urhov,
  • Micka Sterle – Knausova,
  • Ivan Gerbec – Novakov,
  • Edvard Škerbec – Urhov,
  • Lojze Levec – Urhov,

Zadaj stojijo:

  • Malka Ravšelj – Matičnova (z Zgornjih Poljan),
  • Mima Truden – Mežnarjeva (tudi z Zg. Poljan),
  • Marija Okoliševa (moja teta),
  • Lojze Gerbec – Novakov,
  • Franc Škrbec – Urhov,
  • Lojze Okoliš (moj stric),
  • Ivana Ravšelj Matičnova (Zg. Poljane),
  • Stanko Gerbec – Novakov (pozneje čevljar in – mladoletni? – borec 14. divizije),
  • Zofija Okoliševa (moja mama),
  • Ana Ravšelj – Matičnova (Zg. Poljane) in
  • Otilija Zemljak, učiteljica.

Ne samo lepa in kvalitetna slika, tudi zelo zgovorna.

Ker obožujem statistiko, sem malo preštevala: z Dolenjih Poljan je na sliki enajst otrok iz petih družin (Dvoji Urhovi, Knausovi, Novakovi in Okoliševi) in štirje otroci iz Zgornjih Poljan iz dveh družin, Matičnove in Mežnarjeve. Osem fantkov in sedem deklic ter učiteljica. Štima? Štima! Kako uravnovešeno. Pa še imena: tri Marije, Micke ali Mime, trije Lojzeti, en Ivan in ena Ivana, vse drugo pa po eden: Jože, Edvard, Malka, Franc, Stanko, Zofija, Ana in Otilija …

Naj mi bo odpuščeno, kajti nekoč, ko sem bila še mlada in neumna, mi je pripoved o šoli na Poljanah dala motiv za tale literarni poskus, ki pa s sliko nima prav nič opraviti in je le plod domišljije:

Šola je bila v največji sobi največje hiše v vasi, ki je štela le devet številk, a je bilo v njej skupaj z naraščajem sosednjega zaselka dovolj otrok za štirirazrednico. Učitelj ali učiteljica – hitro so se menjavali – sta v njej že leta učila otroke branja, pisanja, računanja, umnega gospodarjenja, ročnih del, petja in celo telovadbe. Verouk je prihajal poučevat katehet iz doline enkrat na teden.

No, in so nekoč spet imeli telovadbo. Kar v razredu, se razume, pod sliko kralja Aleksandra. Učiteljica, takrat še gospodična, oblečena v svojo lepo obleko z belim ovratničkom, je ukazala otrokom, naj stopijo izza starih oškrbljenih klopi in se enakomerno razporedijo med in za njimi. Stali so tako tam, večinoma bosi, v prevelikih ali premajhnih oblekah, skuštrani, smrkavi, s črnim za nohti ali repo v ušesih in tudi sicer ne preveč čisti in se živahno ozirali ali imajo dovolj prostora za tisto, kar bo sledilo, kajti telovadbo so imeli radi. Bilo je nekaj gosposkega v tem, da si na povelje mahal z rokami, se priklanjal in spet vzravnaval ali počepal in vstajal, tako – vsi naenkrat, kakor da imajo eno dušo in eno pamet.

»Odročenje!« je poveljevala učiteljica, tudi sama odročila in z njo ves razred, vsa šola pravzaprav, zakaj otroci so bili stari od sedem pa tja do deset, enajst let. Nato je rekla: »Priročenje!« In so priročili. »En in dva, dva in dva, tri in dva …« so mahali po zraku. Ko so prišli do deset, se je povelje spremenilo: »Predklon, zaklon!« Pa spet do deset. Nato počepi: »Počepni, vstani!«

Učiteljica je še zmeraj telovadila z njimi. Ko so prišli do tretjega »vstani!« so izpod učiteljičine svilene obleke pokukale bele hlačke s čipko na hlačnicah in spolzele k njenim čevljem. Otroci so ostrmeli, a so hitro uganili, kaj se je zgodilo: trak v hlačkah, gumbek ali morda elastika je se je strgala! Začeli so se ozirati, da bi namignili tudi sošolcem, če morda še niso opazili, se spogledovati in nasmihati, a učiteljice prisebnost ni zapustila. Ukazala je: »Na levo krog!« in morali so se obrniti proti zadnji steni. Učiteljica je hlačke jadrno brcnila pod kateder in ukazala: »Pospravite torbe in domov! Za danes je konec pouka!« Otrokom ni bilo treba dvakrat reči. Pa še domačo nalogo jim je pozabila dati.

Najbrž pa si učiteljica ni mislila, da njeni učenci tega dogodka ne bodo pozabili tako zlepa. Še desetletja po tistem so vaška dekleta, ko so si šivale spodnjice, govorile: »Le dobro prišijmo trakove« – ali elastiko ali kar so pač imele – »da se nam ne bo zgodilo kakor učiteljici!« In če kdo še ni slišal, kaj je to bilo, mu je že kdo med privoščljivim hahljanjem nemudoma razložil vso stvar.

Kajti tistega dne se je po vasi novica bliskoma razširila in začelo se je posmihanje, opravljanje, sramota, namigovanje, malodane škandal … Vsak si je skušal po svojih močeh predstavljati, eni bolj, drugi manj nazorno, kakšne so bile tiste spodnjice in predvsem kakšno je bilo tisto, kar so tako sramotno izdale in razgalile. Niso si prizanašali, vseh opolzkosti so se spomnili, le preveč na glas govoriti si o njih niso dovolili, toliko spodobnosti so že še imeli. Med smehom so ugibali, kakšne barve so bile hlačke na kakšnem mestu in kakšen vonj so imele, kaj se jih je držalo in koliko. V parih so šepetali in vedno znova bruhnili v pritajen smeh: moški posebej ob žganju, ko so bili sami, ženske za krajši čas pri delu na polju, odraščajoči fantalini za plotovi ob prvih cigaretah, starke na poti k maši.

Saj ne da je kdo zares kvantal. No, mogoče malo, kakšni nekoliko okajeni možje, tako, sami med sabo, ko jim je vino podžgalo poželenje, drugi pa ne. Le namigovali so, se posmihali, vedno znova omenjali, primerjali in pripominjali.

Učiteljica se je nekaj časa po tistem držala bolj sama zase v svojem stanovanju, šla je le v razred in v nedeljo v farno cerkev k maši. Videlo se je, da ji je mučno srečevati vaščane. Pa ji ni nihče nič rekel, kje neki – navsezadnje le ni bila ena od njih in kaj naj bi tudi ji? Največ kar je lahko opazila, so bila bežna spogledovanja, ko je šla mimo, rahel sunek s komolcem ali pa pogled, ki je kar visel na njenem krilu, kakor da pričakuje, da se bo zdaj-zdaj spet nekaj pokazalo izpod njega.

Dogodivščina z učiteljičinimi hlačkami je še dolgo vsake toliko razburjala duhove, se raznesla po vsej fari in se ohranila vse do naslednjih rodov. Učiteljica se je kmalu po tistem odselila – pozneje so pravili, da je pravzaprav – kaj pa drugega! – pobegnila z nekim fantetom, ki ga je bila zapeljala … dočakala starost, nemara tudi že davno umrla, zgodba o tisti nerodnosti pa je živela naprej, stokrat povedana, spreobrnjena, pretirana. Pripovedovali so jo enkrat s posmehom, drugič s pomilovanjem, tretjič z grozeče privzdignjenim prstom – za primer, nauk ali poziv k skrajno previdnemu ravnanju s tako občutljivo zadevo, kot so ženske hlačke in tisto, kar je v njih – ali pa kar tako za zabavo. Učiteljica je umrla, učenci osiveli, zgodba pa še vsa sveža roma od ust do ust kot desetnica.

Čisto očarana sem nad lepoto moje tete Mice, ki stoji tam zadaj v beli bluzici in telovniku, ki ji ga je kot moji mami najbrž sešila starejša sestra Reza. Izza ovratnička kuka pentlja.
Tudi Zofka ima telovnik in belo obleko, pod ovratnikom pa temnejšo pentljo, podobno kot brat Lojzek ob njej, ki ima kratke rokave in hlače na prave moške šiere, ne take iz blaga in prišite na hlače. Stavim, da je za to priložnost vse tri oblekla sestra Rezka, ki se je v Cerknici pri krojaču in sorodniku Turšiču (?) izučila za šiviljo oziroma krojačico in potem svoje znanje in veselje do šivanja razširila na vse mlajše sestre … Še name malo …
Kar milo se mi stori, ko jih gledam. Le malo je še živih, če sploh kakšen, tu pa so tako mladi in praznični … Urhov Lojze si je zataknil nekaj cvetov šmarnic v prsni žep kar poleg še enega šopka, kakršnega imajo tudi drugi … da, junija je moralo biti, ob koncu šolskega leta, za nekatere morda celo ob koncu osnovne šole, kajti šopke imajo samo nekateri, tisti večji … Okna v ozadju pa so nabasano polna cvetočih pelargonij … Fant poleg Lojzeta kaže podplate obite z žeblji, ki so imeli posebno ime in so taki čevlji potem štorkljali, kadarkoli si stopil na kaj trdega – na kamen, domači ješterlah ali cerkveni tlak. So bili to kvedrovci ali je to le ime za čevlje obite s temi žeblji? Kakšen star čevljar bi vedel.*
Spet sem odkrivala toplo vodo z ugibanjem o času nastanka slike, tu pa lepo piše: Poljane, 2 junija 1935 in to s kakšno lepo pisavo! Edino opravičilo zame je to, da je napis komaj viden.

Slovarček:

  • ješterlah: tlak
  • šiere: naramnice
  • štìma: se ujema; (štíma – glas)
  • * SSKJ pravi, da ima beseda kvedrovec dva pomena: žebelj za čevlje in z njimi okovan čevelj

Viri:

  • Zofija Mulec, Markovec, ustno, 1974
  • Marija Miklič, 2016, Cerknica, ustno
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj., 1996

Kraj: Dolenje Poljane
Datum: 2. junij 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Živa Melio
Skenirano: 24. 4. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. Anton Sterle permalink
    2. 11. 2018 19:37

    Kar nekaj na sliki jih poznam, oz. sem jih poznal. Verjetno so že vsi pokojni. Na Poljanah je bil doma moj oče in smo bili med košnjo vsako poletje tam gori. Na Poljanah je bilo vedno lepo, lepi spomini.

    Liked by 1 person

  2. 3. 11. 2018 08:30

    Hvala za vaš komentar! Veliko ljudi, ki so nekoč prihajali na Poljane jih ima v zelo lepem spominu kot lep kraj, Poljance pa kot zelo gostoljubne.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: