1938 Vrhnika – O porokah in torti z mačjo tačko

Okroglo dvajset ljudi je na ohcetni fotografiji, ki se je ohranila v enem od albumov Ivanke Janežič iz Vrhnike, če odštejemo tista dva ali tri ilegalce, najbrž otroke, ki se skrivajo v ozadju med drevjem. Nič ni napisano, za čigavo poroko gre, niti kdaj se je zgodila, še manj kdo je bil fotograf, ki pa se je za hierarhično postavitev oseb in urejen videz slike zelo potrudil. Videti je, da gre za dva poročna para s pričami, starši in ožjim sorodstvom. Dvojna poroka torej in zato malo nevsakdanji dogodek, ki pa je bil po svoje veličasten in slikovit, imel pa je tudi svojo praktično plat. So bili mladi pari v sorodstvu? Mogoče dve sestri ali manj verjetno dva brata? Zgolj prijateljici, ki sta se odločili poročiti hkrati?

Spredaj sta dve nevesti v enakih oblekah s šopkoma v naročju – ena ga drži na levo, druga na desno. Je to fotografovo maslo, ali je ena nevesta desničarka, druga pa levičarka? Ob njima sedita ženina, na koncih vrste pa dva para prič. Tudi obe spletični imata enaki obleki … Zadaj stojijo štirje pari in eden od njih je videti starejši. Mogoče sta starša enega od mladoporočencev, drugo pa so morda njihovi poročenih bratje in sestre … Samo špekuliram. Ženin desnega para in visoki moški poleg harmonikarja sta si nekoliko podobna v obraz, a to ni dovolj za trditev, da sta v sorodu, čeprav se zdi to kar mogoče. Nasproti obveznega muzikanta stoji še troje mladih in to je vse.

Samo po krojih oblek in frizurah oseb na sliki smemo ugibati, da je nastala pred drugo svetovno vojno, recimo na slepo leta 1938, a je lahko tudi precej prej. Od tu naprej se tipanje v temo lahko samo stopnjuje: Kdo so bili mladoporočenci, kje so se slikali – in končno kako jim je šlo potem v zakonu … So pri izbiri zakonca imeli svobodo, so morali upoštevati želje staršev, so jim pomagali kakšni ženitni mešetarji?… Čedni in zadovoljni so videti, zato rada verjamem, da so poročeni po svoji izbiri. So bili morda deležni kakšne predzakonske vzgoje ali vsaj pametnih naukov izkušenih ljudi? Na primer ženitnih modrosti, ki so nekdaj krožile po Loški dolini in včasih potrebujejo dodatno razlago, ker so izražene preveč pesniško ali zagonetno:

“Bolj ko daleč greš po drva, bolj so zvita in krevljasta,” je imel navado reči Pirč Tone iz Iga vasi. To je pomenilo, da bolj ko si od daleč dobiš ženo, manj jo boš poznal, manj boš vedel o njej, bolj se bosta morala obrusiti in prilagajati drug drugemu, težje ti bo ali z drugo besedo, da velja dobro spoznati bodočega partnerja in njegovo družino, preden se odločiš.

“Bel konj in velika ženska nista za v semenj!” je nekoč prenesel naprej staro ugotovitev Vid Lipovac iz Prezida. Oboje se namreč težko odda – bel konj se hitro umaže in ga nihče noče kupiti, velika ženska pa se težko poroči, kajti: “Da bo zakon dober, mora biti ženska manjša, mlajša in manj študirana od moža …”(Patriarhat, seveda!) Toda vendarle je tudi odgovornost moža, kakšen obraz nosi njegova žena, saj “ženo spoznaš po moževem ovratniku, moža pa po ženinem obrazu,” so vedeli na Dolenjih Poljanah – mož lene in zanikrne žene nosi srajco z umazanim in razcefranim ovratnikom, žena nesposobnega, sitnega ali nasilnega moža pa potrt, zaskrbljen, kisel ali celo potolčen obraz … A mladost je od nekdaj slepa in gluha tudi za največje modrosti in usodno pomembne nauke.

Prva poroka pa, ki je ostala v mojem spominu, je bila poroka strica Lojzeta leta 1955. Mami je veselo novico, povabilo in potrebne informacije najbrž najbrž prinesla teta Reza. Končno so se domačiji na Dolenjih Poljanah obetali boljši časi! Tega je bila tudi mama iskreno vesela in najbrž kar ni vedela, kaj bi lahko k bratovemu veselemu dogodku tudi sama prispevala, zato se je odločila, da bo na ohcet prinesla pravo pravcato torto, ki so bile tedaj tudi ob največjih dogodkih na deželi še zelo redke.

Že naslednjo nedeljo po povabilu smo torej šli na obisk na Gornje Jezero, kjer je živela teta Štefka, ki je pred vojno obiskovala gospodinjski tečaj na Svetega Petra cesti v Ljubljani, saj je bilo predvideno, da bosta z možem nekoč zagospodarila na posesti starih staršev na Bločicah, a ji je potem nezgoda in posledična invalidnost to preprečila … Mama jo je tistikrat že na vratih vprašala, ali so se tam v Ljubljani učili tudi peči torto in pritrdilnemu odgovoru je sledilo vprašanje, ali bi jo spekla za ohcet njenega brata. Teta Štefka je po nekaj pomislekih prikontenala in v navalu navdušenja so pri priči sledili konkretni načrti glede tega – danes bi rekli – zahtevnega projekta: kaj je treba pripraviti in nakupiti, kje se bo peklo in kdo bo pomagal pri tem. Ni bil hec. Samo tistih petnajst ali dvajset jajc je mama lahko prihranila doma, maslo je morala stakniti pri kakšnem kmetu ali pa so ga morda prispevali mama s Poljan. Moko, sladkor, vanilijo, 10 dek štapcukra, 5 dekagramov kakava in celo limono je bilo treba kupiti in prinesti od Minata čez Ulako. Pravzaprav se mi zdi, da se štapcukra takrat še ni niti dobilo in je teta vse delala kar z navadnim.

Teta se je k nam v Podcerkev pripeljala pod večer s tistim avtobusom, ki se je vračal iz Ljubljane, ker drugega v našo smer ni bilo. Tako se je peka začela nemudoma, ker je šla teta nazaj zjutraj ob petih ali pol šestih. Strmela sem v jajca, ki jim je v eno posodo ločila rumenjake, v drugo beljake. Mi tega nismo nikoli delali … S sladkorjem je rumenjake zmešala v rahlo kremo, ki ji je dodala vaniljin sladkor in s starim ribežnom za ribano kašo naribano limonino lupino. Zapletlo se je pri izdelavi snega iz beljakov, ker nismo imeli metlice za stepanje, pa ga je bilo treba narediti z vilicami. Teta in mama sta se morali pri tem izmenjavati, jaz pa nisem smela pomagati, ker bi sneg zvodenel, če bi zavlačevale in bi potem morali vse skupaj vreči stran. Nazadnje je bil sneg le dovolj trd, kar je teta preizkusila tako, da je posodo za hip obrnila na glavo. Vanj je vmešala rumenjakovo kremo in moko, jaz pa sem smela polizati skledo. Nebesa! Kako je bilo dobro – a tako malo!! Ves večer sem potem lakomala okoli tistih skled ali bom lahko polizala še kaj, pa sta ženski rekli, da ne bo nič več, ker je zdaj vmes surova moka in bi lahko zbolela od nje …

Biskvitno testo se je potem peklo v okrogli kostruolci, kjer smo navadno kuhali juho in v pečici zidanega štedilnika na drva. Pri tem je bilo treba zelo paziti, da ni bilo naloženo niti premalo niti preveč – torta bi se lahko prismodila, sesedla ali bila pečena le ob robu, na sredi pa še surova. Pogledati se pa v pečico med peko za vse na svetu ni smelo, ker bi se testo gotovo posedlo … Tako smo vse tri nervozno brkljale po kuhinji in teta je kar naprej pogledovala na budilko, ki sta jo prinesli iz spalnice … Končno je bilo testo srečno pečeno in zvrnjeno brez nesreče na lesen krožnik. Zdaj ga je bilo treba prerezati na pol in teta je to naredila s kakim metrom cvirna, kar je bilo zame spet prava čarovnija. Iz putra, sladkorja in kakava je z mamino pomočjo umešala kremo, ki je nevzdržno dišala po čokoladi in z njo namazala obe plasti (ali so bile celo tri?) testa in jih zložila eno na drugo. Potem je sčarala še led ali morda kakavov preliv – tega se ne spomnim dobro – in nazadnje okrasila torto z belimi kupčki, ki jih je naredila z odrezanim škrnicljem in sladko beljakovo maso v njem. Čudežna rjavkasta torta je bila tako lepa, da se je nisem mogla nagledati in naduhati, predvsem pa me je zanimalo ali je v posodah ostalo še kje kaj kreme, preliva in vseh tistih božjastno dobrih mrvic. Nazadnje sta okoli torte položili nekaj vejic asparagusa in vse skupaj dali na hladno v štibelc, kjer so bila za normalno bivanje vedno premrzla cementna tla.

Potem smo šli spat in mama je vsa izmozgana vzdihnila: “Nikoli več ne bomo pri nas delali kaj takega! Naj si jo kar sam speče, kdor jo hoče jesti!”

Torto, ki je stala v štibelcu na pogrnjenem očetovem virštatu, kjer je ob normalnih dnevih popoldne delal svojo tišlarijo za novo hišo, zdaj pa je bil zasilna shramba, so prišle pogledat tudi sosede in za zadnjo so vrata med zavzetim pogovorom ostala samo priprta.

Ker je torta tako dišala, jo je zavohala tudi stara tigrasta mačka in skočila za vonjem naravnost na virštat. Ko je mama zagledala žival, ki se je ravno sladkala z enim od tistih belih kupčkov, je jezno zatulila in mahnila po njej s tistim, kar je ravno imela v roki. Mačka je planila čez torto v najbližji kot, potem pa mimo najinih nog skozi vrata v svobodo. Mama je bila zgrožena, še bolj potem ko je videla, da je mačka med begom stopila prav na sredo torte … “Toliko martra in stroškov, nazadnje pa mačka vse uniči!!” se je držala za glavo. Kaj storiti? Čez čas se je umirila in nekako zravnala in zgladila vdrtino od mačje tačke in se sprijaznila, da bo odslej torta imela enega od belih okraskov manj. Ogledovala jo je od vseh strani in potolaženo zaključila: “Saj se skoraj nič ne opazi!” Tako jo je potem nekako prestavila v veliko belo kartonsko škatlo (še vedno se čudim, kje jo je dobila), jo dvakrat prevezala z rjavo vrvico – in sva šli na ohcet. Kako sva potovali, kje je bil takrat oče, ne vem – mogoče je bil celo poleg, a sem bila tako zaposlena z mislimi na ohcet in torto, da ga sploh nisem imela za mar.

Tudi kako smo prišli na Poljane, ne vem več, spomnim pa se omizja pri Okoliševih v kotu pod Bugcam, ki je srebalo in srkalo, vmes hvalilo govejo juho, ki so jo skuhali stara mama in prigrizovalo z mlekom zamešeni beli kruh. Bila sta tam v sredini ženin in nevesta ter okoli njiju nekaj predvsem moških sorodnikov. Nevesta je bila nebeško lepa: oblečena v biserno-sivo-modrikasto obleko s tremi ruobčki poševno čez prsi in štirimi vaudi na krilu spredaj, obuta v bele kratke nogavičke in šulnčke, zdi se mi da z nizko peto, na bakreno rjavih laseh pa je imela narejeno svežo košato trajno. Pozneje sem jo neštetokrat občudovala na sliki, ki je bila posneta – tako so mi rekli – v Viševku. In res se spomnim tiste hiše v Viševku in njene okolice, zato ugibam, da sta se tudi poročila mogoče pri Materi Božji v Viševku in ne pri fari v Starem trgu. Bil bi res lep kraj za poroko: v glavnem oltarju, podobnem onemu pri Novi Štifti stoji Marija Vnebovzeta na oblakih, v stranskem oltarju Marija oblečena v čisto pravo belo kiklo, okrog vse polno slikarij, kipov svetnikov in pozlačenih okraskov … okoli krasne cerkve pa šumeče košate lipe in pod njimi pokopališče, kjer počivata med vojno ubita ženinova brata …

No, takrat pa je mama, ki je bila še iz cerkniške menze vajena kelnariti, znosila na mizo še tienstan krompir, meso, solato in vino. Jaz sem izza peči oprezala, kdaj bo prišla na mizo torta in predvsem kdaj jo bom končno dobila malo tudi jaz, kajti obljubljeno mi je bilo, da bomo torto pojedli na ohceti … Po juhi se je družba razživela, razlegal se je smeh, pripovedovali so šale in jedli na mojo nesrečo vse bolj počasi. Ko so bile vse posode prazne, jih je mama znosila v kuhinjo in na mizi so ostali le kozarci in vino. Za poudarjen dramski učinek sta nemara kuharici nalašč še malo počakali, potem pa je ena od njiju prav počasi in slavnostno prinesla v hišo z asparagusovimi vejicami okrašeno torto in jo položila na sredo mize.

“Zdaj pa bo!” sem se veselila. Slišati je bilo navdušene in občudujoče vzklike in vzdihe, ogledovali so si jo vsi zelo natanko in stegovali vratove proti njej.

Potem pa reče nekdo: “Pa menda ja je ne boste zdaj razrezali – ko je pa tako lepa!!”

“Saj je res,”je brž pritegnil drugi, “škoda jo je.”

“Saj smo siti, ravnokar smo jedli,” je pritrdil tretji.

“Ta pršparano ni ta snedeno!” je nekdo prispeval še primerno modrost …

Prav takrat so stara mama prinesli tudi krožnik s potico in ga položili poleg torte.

“No, bomo pa potico poskusili!” se je spet oglasil eden od svatov in že segel po prvem kosu…

“Mama, jaz sem lačna,” sem potihoma zasitnarila tam ob peči v prizadevanju pospešiti odločitev, da bi vendarle načeli tudi torto. Pa sem dobila pol kosa potice, da bom tiho. Saj ni bila slaba, iz poljanskih orehov je bila narejena …, ampak torta se je pa še kar košatila sama tam na mizi.

Sonce se je spustilo že nizko nad Javornike in ženske v kuhinji so pomile grmado posode, možje za mizo so praznili kozarce, novoporočenca sta se kakor v zadregi smehljala in se tu in tam spogledala, stari oče je žvečil tobak. Naša mama je takrat rekla: “Noč bo kmalu – midve bova morali iti, da ne bova ponoči hodili po gozdu. “Kaj pa torta!?” me je prešinilo, a nisem imela časa odpreti ust. Mama je popokala mene in svoje torbe, se na hitro poslovila od vseh in že sva koračili čez vrt in dol po poti. Najbrž sva šli v Iga vas in tam prenočili v hiši tete Reze, naslednji dan pa pešačili naprej v Podcerkev – ampak nisem prepričana in tudi važno ni. Gotovo pa sem po poti stokala in se pritoževala, mogoče celo jokala, čeprav si najbrž nisem drznila pritožiti se, da nisva dobili nič od tiste čarobne torte. Dovolj je moralo biti, da sem lahko gledala, kako so jo pekli in smela polizati tiste sklede in kuhalnice.

Veliki dan je prišel – gotovo so se dolgo pripravljali nanj. Že oblačila, cvetje, kaj šele vse drugo.

Kakšna zgovorna obraza! Prav rada bi ju poznala v živo.

Videti je, da so nekateri tudi med fotografiranjem uživali, drugi so vdano čakali, da bo mimo …

Vse je skrbno podvojeno; ne le obleki nevest, tudi obleki obeh prič in celo njuni torbici v obliki pisma – vse novo, vse za zmeraj …

Sta si res podobna ali se mi samo zdi?

Z dišečimi belimi nageljni in asparagusom pa pri tem dogodku niso ravno varčevali. Če je bilo cvetje domače in sveže – in verjetno je bilo – sta se poroki zgodili najbrž maja ali junija, ko cvetijo binkoštni nageljni.

Slovarček:

• prikontenati: privoliti
• štapcuker: sladkorni prah
• kostruolca: kuhinjska kozica
• cvirn: nit za šivanje
• led: beljakov tortni preliv
• marter: trud
• štibelc: manjša soba v kmečki hiši
• vierštat: mizarska delovna miza
• tišlarija: mizarstvo
• šulnčke: čeveljci
• ruobček: prišita okrasna gubica, rob
• vaud: guba (na obleki)
• trajna: frizura s trajno nakodranimi lasmi
• kikla: 1. obleka; 2. krilo
• kelnariti: streči pri mizi
• tienstan: pražen
• hiša: glavni prosto v kmečki hiši
• pod Bugcam: pod razpelom
• pršparano: prihranjeno
• lakomati: prežati

• Malka Kandare, september, 2020, ustno

Kraj: ni znan, mogoče Vrhnika
Datum: domnevno okoli 1938
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: fotografija