Skip to content

1925 Markovec – Pol slike in dolga pesem

14. 09. 2021

Da bi na Starih slikah objavili samo pol fotografije, se še ni zgodilo – tokrat je prvič. Taka kot je, je nalepljena v enem od albumov Ivanke Janežič iz Vrhnike in pograbila sem jo za objavo, prepričana da gre za del tamburaškega ansambla, ki ga je vodil Anton Avsec starejši pred vojno. Izkazalo se je, da ni tako in nihče ni nikogar prepoznal. Razen planka v ozadju – ta nastopa na vsaj še eni fotografiji in tam sem sklepala, da gre za skedenj pri eni od dveh markovških gostiln, kjer je rad fotografiral Cene Bavec.

Ker so mi pripovedovali, kako je bilo pred in še po vojni veselo v Anžetovi gostilni v Vrhniki in da so tam tamburaši včasih tudi vadili, se mi je zazdelo, da je slika morda povezana s tistim krajem, pa ni. Pač pa je tja v mladih letih zahajal tudi Andrej Hribar, oče moje sošolke, mož, ki mi je bil znan kot zidar in se mi zdel strašansko resen in strog. Kar bala sem se ga malo, čeprav me nikoli ni ne pogledal, ne mi rekel besede, niti se mi približal na več kot dvajset korakov …

Imela sem že prve sive lase, ko je v službi nekdo pripovedoval, kako je – zdaj že v zelo zrelih letih – Andrej Hribar zabaval lovsko družbo, še posebno ko se je spomnil neke stare šaljive pesmi in jo zapel. Nisem mogla verjeti, da je resni mož iz mojih otroških spominov lahko tako zabaven. Pripovedovalec se je kar davil od smeha, ko je govoril, kako so se takrat imeli lepo. Ampak vsebine tiste pesmi se pa ni mogel spomniti, samo da je taka, bolj “klamfarska”, je rekel. Pa da gre v njej za enega, ki je skrit na drevesu prisluškoval zaljubljencema pod smreko …

Čez kakih trideset let pa se je zgodilo tole: na eni od prvih vaj skupine Pevke iz Loške doline se je oglasila Andrejeva hči ter zapela “eno, ki jo je pel naš oče”. Takole je šla:


Res hudi so časi prišli,
za dnarce pač jamramo vsi.
Ker druzga početi ne vem,
na goro snežniško se vzpnem.

Ko proti vrhu že grem
na smreki pa gnezdo zazrem,
si mislim, mladiče bi vzel,
za večerjo bi pohane jel.

Plezati res ni težko,
a smola velika je to,
a smola velika je to,
da gnezdece prazno je blo…

A zdaj mu za gnezdo ni mar,
pod sabo zagledal je par,
za roke držala sta se,
poljubčke menjala sladke…

Zdaj ji on reče tako:
“Če me danes uslišala boš,
če me danes uslišala boš,
nikoli pozabil ne bom!

“Da rada ustrežem saj veš,
a name pozabit ne smeš!
Če nesrečen slučaj bi hotel,
le kdo bo za sinka skrbel?”

“Oh, nič se ti draga ne boj,
le dobra bodi z menoj!
Nad nama prebiva gospod,
ki z voljo preživlja svoj rod!”

In zdaj se oglasi gospod:
“Mar jaz bom preživljal vajin rod?!
Prekleman frdaman falot –
pober’ta se hitro od tod!!”

To je besedilo – ki bo, upajmo, kmalu objavljeno v prihajajoči pesmarici ljudskih pesmi iz Loške doline – melodija je pa na YouTubu … Kje je druga polovica fotografije, ni znano.

Kraj: mogoče Markovec
Datum: okoli 1925
Avtor: ni znan, mogoče Cene Bavec
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 17. 6. 2020
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    14. 09. 2021 13:51

    To je del tamburaške ga ansambla iz Loža

    Liked by 1 person

  2. Anonimnež permalink
    15. 09. 2021 18:13

    Z berdo je Hlabše Janez-Škorc ostalih ne poznam

    Všeč mi je

  3. 15. 09. 2021 19:30

    Najlepša hvala!! To je kot bi dobili darilo, če kdo na tako stari sliki še koga prepozna!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: