Skip to content

1924 Vrhnika – Vrhniški pevci in pevke

16. 08. 2022

Slika neznanega avtorja je iz zbirke Župnišča Stari trg, vendar zapis na hrbtni strani ni delo župnika Janeza Kebeta kakor na večini drugih slik.

Nekdo drug je poleg podatkov o fotografirani skupini nostalgično zapisal: “Hitro nam tečejo dnevi in leta …”

Niti pričakovala nisem, da bi koga prepoznala, toda oko se je ustavilo na prvem obrazu levo – je dekle, ki sedi tam, mogoče poznejša Knausova mama, ki je po vojni postala gostilničarka v gostilni pri Knausu. Ona, dekleti v diendlih in lahko da še kdo pa so tudi na sliki v prispevku 1925 Vrhnika – Dekleta in fantje.

Gotovo so vrhniški pevci dobro peli, ne vemo pa, kakšen je bil njihov repertoar in kdo jih je vodil. Tujejezičnih najbrž niso, razen morda kako Alelujo ali Hozano pri maši, večinoma pa slovenske narodne in umetne pesmi, morda še kakšno dalmatinsko … Kdo ve.

A kako lepo so se pripravili za fotografiranje! V rokah držijo liste z besedili ali notami, oblekli so najlepše obleke, si nadeli kravate, metuljčke in skrbno pristrigli brke in počesali kodre. Fotograf jih je lepo razvrstil: dekleti v enakih oblekah – diendlih z ob robovih izvezenima bluzama in belima predpasnikoma je posedel spredaj v sredino na vsako stran ženske v beli bluzi in jima dal v roke velike liste praproti … Kot bi slikal z ljudmi, ustvarjal podobo z njimi. Mi se pa kar škljocnemo, nihče več ne postavlja ljudi v določene poze in jim daje v roke cvetja. Zato pa mora biti fotograf drugače spreten, da je slika proporcionalna, smiselna, lepa … Se vidi, da ne delam selfijev in nisem aktivna na Instagramu: seveda se tudi zdaj postavljamo, narejamo, aranžiramo … in potem razkazujemo. Drugi časi pač.

Ker o pevcih iz Vrhnike ne vem ničesar, naj mi bo dovoljeno, da tu prilepim izmišljeno zgodbo, ki pa, upam, ne bo pokvarila žlahtnosti zgornje fotografije:

 

JO GLEDAŠ, JO?

Oj – kod hodi nocoj ta Joško?! Spet ga je zametlo v kakšni gostilni … Pa je fejst fant drugače, tak da ga ni; samo včasih se ga kje nalije. In takrat ga ni k meni pravi čas. Saj pozabil ne bo, to ne … Ga bom že počakala, samo nekako se moram posesti, da se bom naslonila na mizo in se bo hrbet shladil, pa bo … Takole, noge dol, eno za drugo, pa na komolec se oprem in potem se z roko, čeprav mravljinčasto in poležano, kar na slepo oprimem za mizo tu poleg, potegnem – drveno je oboje, roka in miza, nobene ne čutim – in že sedim. Samo, da se miza ne spodmakne – potem bi padla. A saj nima kam iti. Pa ne ostanem tako, upognjene roke izprožim po mizi in glavo položim nanje. Tako ga počakam … Še dobro, da nisem čisto trda. Pri dvaindevetdesetih, kaj mislite! Kakšna bi bila lahko!… Hoditi res ne morem več in vode ne držim in vidim slabo … Usedem se pa še sama v postelji, in ko me pride Joško preobleč in zrihtat zjutraj in zvečer, se sama obrnem in dvignem. Kolikor morem. Saj drugače bi ga čisto uničila – koščena sem res bolj kot prej, ampak velika sem še zmeraj in zato težka …

Ko sem bila še punca so se ate zmeraj norca delali iz mene. So govorili tisto: »Velika baba pa bel konj nista za v semenj. Obojega se težko znebiš. Bel konj se hitro umaže, velika baba se pa težko oženi …«.

Ali pa so rekli: »Kdo te bo vzel, táko – štorkljo nerodno? Ženska mora biti od moškega manjša, mlajša in manj študirana, da je zakon dober …«

Ali kakor v Žužemberku: »Nejmaš grš’ga malika, k’ je baba velika …«

Zato sem pa potem še nalašč kar vzela Lojzeta, ko me je zasnubil, čeprav se je najprej samo hecal. In dobro sva vozila, vsemu navkljub: bila sem leto starejša od njega, za pol glave večja in komandirala sem vse sama. On me je samo ubogal in vse so mi zavidale, kako se razumeva z možem. Blagor se ti, so govorile. Samo umrl je prehitro. Že štirideset let sem vdova …

Ja, komandirala sem pa zmeraj vse sama – zdaj pa drugi mene: Teta, zdaj pa postrani obrnit, pravi Joško, ko vleče mokre cunje izpod mene. Zdaj pa rito dvignit, teta, pravi, ko mi podlaga suhe … Tako je še-še, ko so zdaj ti stroji, da vse operejo … Ko so ate od našega ležali pred smrtjo, sem morala vse na roke oprati, pa vso vodo na glavi znositi od studenca. Ali je bilo martra! Pa še pustili se niso. Kar pusti, so rekli, me bo prej hudič vzel. Hčere so pa hodile vsako nedeljo malo od daleč pogledat, kako skrbim zanje … Pa niso dali nič do sebe, še prav umiti jih nisem smela, jih je bilo sram – kaj boš s tem, če je treba, je treba, mene ni nič sram. Koruznih slačk nisem smela zamenjati v plevnici, je bilo škoda … Bolhe so imeli nazadnje, da sem bila še jaz vsa popikana. Ko so umrli, sem samo še znesla ven in zažgala, vse …

Ja – dober človek, ta Joško … No, saj bo vse njegovo, potem ko me ne bo več, naj si zasluži. Tuj človek, skoraj, ampak naj ima – tudi če potem zapravi. Pa saj ima družino. Moji otroci so pa vsi pomrli prej ko jaz. Hudo je, če si tako prekleto trden … Kaj se hoče, živa ne morem v grob … Ampak Joško nič ne godrnja, vse lepo skupaj potrpiva, še hecava se.

Sinoči mi je menjaval plenico. Ne gre drugače, ničesar več ne držim. No, se tako obrnem, da mi bo menjal, on pa kar nekaj brklja tam zadaj, pa premetava, pa vleče – pa nikamor nič. Le kaj dela? Pa pravim:

Kaj – jo gledaš, Joško, jo?

Kar tiho je bil najprej, ampak sem čutila, da se za mojim hrbtom smeje, potem pa pravi prav moško:

Jo, teta, jo; gledam jo!

Pa pravim:

Kakšna pa je, Joško?

Pa pravi on:

I – kakšna?! Taka, kakor od tiste Ukrajinke, ki streže Pri treh cipresah!

O, potem bi bila pa še za rabit! pravim.

Bi bila, teta, veste, da bi bila, je rekel. In sva se smejala.

Tako je to z Joškotom. Ampak nocoj ga pa res dolgo ni … Mulc, gotovo kje veseljači, name je pa pozabil. Nabrgla se preveč, mere nima, zanese ga … Bo že prišel, noč je dolga in sedeti mi še kar paše. Samo po hrbtu me malo zebe, pa mokra plenica je tudi hladna, že skozi je prišlo, na rjuho … Koliko je pa ura? Prej je bíla, pa sem pozabila šteti. Moram zdaj paziti, da bom vedela, koliko je. Če ne bom zadremala … Naj bo, kakor hoče – bo še prej noč minila, če zaspim … Noči so najhujše. Ko se enkrat zasvita, je takoj vse drugače.

Slovarček:

  • diendl: obleka po vzoru avstrijskega dirndla
  • nabrglati se: opijaniti se

Viri:

  • lastni arhiv

Kraj: verjetno Vrhnika
Datum: 1924
Avtor: ni znan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. Anonimnež permalink
    16. 08. 2022 13:03

    Srednji pevec je moj stari ata Anton Modic ( 1900 – 1984 ) , po domače Ižančev.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: