1924 Vrhnika – Vrhniški pevci in pevke

Oj – kod hodi nocoj ta Joško?! Spet ga je zametlo v kakšni gostilni … Pa je fejst fant drugače, tak da ga ni; samo včasih se ga kje nalije. In takrat ga ni k meni pravi čas. Saj pozabil ne bo, to ne … Ga bom že počakala, samo nekako se moram posesti, da se bom naslonila na mizo in se bo hrbet shladil, pa bo … Takole, noge dol, eno za drugo, pa na komolec se oprem in potem se z roko, čeprav mravljinčasto in poležano, kar na slepo oprimem za mizo tu poleg, potegnem – drveno je oboje, roka in miza, nobene ne čutim – in že sedim. Samo, da se miza ne spodmakne – potem bi padla. A saj nima kam iti. Pa ne ostanem tako, upognjene roke izprožim po mizi in glavo položim nanje. Tako ga počakam … Še dobro, da nisem čisto trda. Pri dvaindevetdesetih, kaj mislite! Kakšna bi bila lahko!… Hoditi res ne morem več in vode ne držim in vidim slabo … Usedem se pa še sama v postelji, in ko me pride Joško preobleč in zrihtat zjutraj in zvečer, se sama obrnem in dvignem. Kolikor morem. Saj drugače bi ga čisto uničila – koščena sem res bolj kot prej, ampak velika sem še zmeraj in zato težka …

Zato sem pa potem še nalašč kar vzela Lojzeta, ko me je zasnubil, čeprav se je najprej samo hecal. In dobro sva vozila, vsemu navkljub: bila sem leto starejša od njega, za pol glave večja in komandirala sem vse sama. On me je samo ubogal in vse so mi zavidale, kako se razumeva z možem. Blagor se ti, so govorile. Samo umrl je prehitro. Že štirideset let sem vdova …

Ja, komandirala sem pa zmeraj vse sama – zdaj pa drugi mene: Teta, zdaj pa postrani obrnit, pravi Joško, ko vleče mokre cunje izpod mene. Zdaj pa rito dvignit, teta, pravi, ko mi podlaga suhe … Tako je še-še, ko so zdaj ti stroji, da vse operejo … Ko so ate od našega ležali pred smrtjo, sem morala vse na roke oprati, pa vso vodo na glavi znositi od studenca. Ali je bilo martra! Pa še pustili se niso. Kar pusti, so rekli, me bo prej hudič vzel. Hčere so pa hodile vsako nedeljo malo od daleč pogledat, kako skrbim zanje … Pa niso dali nič do sebe, še prav umiti jih nisem smela, jih je bilo sram – kaj boš s tem, če je treba, je treba, mene ni nič sram. Koruznih slačk nisem smela zamenjati v plevnici, je bilo škoda … Bolhe so imeli nazadnje, da sem bila še jaz vsa popikana. Ko so umrli, sem samo še znesla ven in zažgala, vse …

Ja – dober človek, ta Joško … No, saj bo vse njegovo, potem ko me ne bo več, naj si zasluži. Tuj človek, skoraj, ampak naj ima – tudi če potem zapravi. Pa saj ima družino. Moji otroci so pa vsi pomrli prej ko jaz. Hudo je, če si tako prekleto trden … Kaj se hoče, živa ne morem v grob … Ampak Joško nič ne godrnja, vse lepo skupaj potrpiva, še hecava se.

Sinoči mi je menjaval plenico. Ne gre drugače, ničesar več ne držim. No, se tako obrnem, da mi bo menjal, on pa kar nekaj brklja tam zadaj, pa premetava, pa vleče – pa nikamor nič. Le kaj dela? Pa pravim:

Kaj – jo gledaš, Joško, jo?

Kar tiho je bil najprej, ampak sem čutila, da se za mojim hrbtom smeje, potem pa pravi prav moško:

Jo, teta, jo; gledam jo!

Pa pravim:

Kakšna pa je, Joško?

Pa pravi on:

I – kakšna?! Taka, kakor od tiste Ukrajinke, ki streže Pri treh cipresah!

O, potem bi bila pa še za rabit! pravim.

Bi bila, teta, veste, da bi bila, je rekel. In sva se smejala.

Tako je to z Joškotom. Ampak nocoj ga pa res dolgo ni … Mulc, gotovo kje veseljači, name je pa pozabil. Nabrgla se preveč, mere nima, zanese ga … Bo že prišel, noč je dolga in sedeti mi še kar paše. Samo po hrbtu me malo zebe, pa mokra plenica je tudi hladna, že skozi je prišlo, na rjuho … Koliko je pa ura? Prej je bíla, pa sem pozabila šteti. Moram zdaj paziti, da bom vedela, koliko je. Če ne bom zadremala … Naj bo, kakor hoče – bo še prej noč minila, če zaspim … Noči so najhujše. Ko se enkrat zasvita, je takoj vse drugače.