1930 Vrhnika – Janez Zigmund pred svojim čebelnjakom
Slika je iz dediščine Ivanke Janežič z Vrhnike, za to spletno stran pa jo je posodila njena vnukinja. Na hrbtni strani slike piše, da je na njej Janez Zigmund. Kdo je fotografiral, ni znano (lahko bi bil Alojz Tomec, ker sta se z Janezom poznala), čas nastanka slike pa sem le grobo ocenila na leto 1930. V mogočnem, deloma novem, lepo izdelanem čebelnjaku je kakih šestdeset panjev in nekateri starejši so videti poslikani, vendar urednik tudi ob povečavi ni mogel dobiti jasne slike, da bi videl, kaj risba predstavlja, pač pa je razločen kapnik na klopi. Še trideset podobnih panjev je Janez Zigmund imel na Babni Polici, kjer je bila doma njegova mati …
Pred natanko 47 leti, dne 11. 1. 1976, se je na našem Dolenjem Jezeru dogajal prvi novoletni drsalni maraton. Organizator dogodka je bil smučarski klub Cerknica. Tekmovanje je potekalo po kategorijah. Pionirji, dekleta, fantje, starejši …
Na prvi sliki je podelitev priznanj dekletom. Dogajalo se je v Rešetu. Dva stola in miza, to je bi oder za prve tri zmagovalke. V ozadju vidimo večji napis na kartonu, postavljenem kar na parkiranem avtomobilu. Po vidnih črkah je ugotovljeno, da so tukaj zbirali prijave ta tekmovanje. Led je bil dovolj debel, vreme, po oblačilih sodeč, prijetno in vse je potekalo brez večjih težav.
1939 Ljubljana – Slaščičarna Petriček
Na sliki je Ana Petriček, lastnica kultne slaščičarne Petriček v Ljubljani. Leta 1929 se je poročila s Franjem Koltererjem. Katera je, ne vem. Žal nisem našla nobene njene slike za primerjavo. Na sliki so njeni prijatelji in uslužbenke slaščičarne. Prva na levi je Angela Vengust, ki se je v Petričku učila slaščičarstva. Zdi se mi, da stojijo na vrhu palače Dunav. V ozadju je videti Frančiškansko cerkev. Palača Dunav je bila zgrajena leta 1931, slika je nastala šest let kasneje. Mogoče ograja na strehi tedaj še ni bila dokončana, mogoče je tudi, da niso na terasi palače.
Cerknica 1971/72 – 4. b razred
Na sliki je razredničarka Milka Manfreda in njeni varovanci iz 4.b razreda. Vseh šest fantičev iz Dolenjega Jezera je skupaj v zgornji vrsti. Že tu se kaže njihova povezanost, ki se je z leti samo še povečevala. Tudi same razredničarke so si zelo prizadevale za dobro počutje učencev in spodbujale navade za pošteno življenje.
Dogodek, ki se nikoli ne pozabi, se je zgodil ob veselem preskakovanju lesenih količkov, ki so se znašli na šolskem dvorišču. Učenec si je grdo raztrgal hlače na zadnji plati. Razredničarka je ob tem takoj pomislila, kako zelo neprijetna bo pot proti domu skozi celo Cerknico. Brez pomisleka je slekla svojo jopico, da si jo je učenec zavezal okoli pasu in s tem rešil neprijetno situacijo. S tem si je prihranil tudi marsikatero opazko starejših učencev, ki ne bi ostali tiho ob pogledu na raztrgano zadnjo plat. Naslednji dan je učenec jopico seveda hvaležno vrnil. Njene usluge pa ni nikoli pozabil. Čiščenje in praznjenje greznice pri nekdanji razredničarki je čez mnoga leta opravil še bolj temeljito. Saj je spomin na njeno pomoč ostal še kako živ.
Cerknica – Razglednice Jerneja Malovrha (20)
1660 Po velikem požaru v Konstantinoplu
Konstantinopel so večkrat prizadeli požari. Prvi veliki požar je bil leta 465, drugi največji pa 24. julija 1660. Izbruhnil je v trgovini s skrinjami v bližini mošeje Ahi Çelebi zaradi neprevidnosti kadilca. Hitro se je širil v vse smeri. Razpihoval ga je močan veter in dve tretjini mesta sta se spremenili v pepel. Mnogo hiš je pogorelo, umrlo je med 2700 in 4000 ljudi. Požganih je bilo 120 palač in dvorcev, 40 hamamov, 360 mošej, več kot 100 skladišč in številne medrese, tekije in cerkve. Več dejavnikov je bilo vzrok, da je bil ta požar še posebej uničujoč. Poleg že omenjenega vetra je bil tudi julij izredno sušen mesec. Ognjena vročina je povzročila, da so žeblji iz poškodovanih hiš »streljali« v bližnje stavbe in netili požare. To je prispevalo k hitremu širjenju požara. Rudolf Ernst je naslikal posledice stihije in žalostna zakonca, ki sta izgubila vse, razen svojih življenj.
1970 Cerknica – Vzdrževalec Janez
Janez Kranjec se je na Brestu zaposlil leta 1970, najprej za kakšno leto kot vratar, nato pa je do upokojitve opravljal delo vzdrževalca. V Brestovem obzorniku št. 9 iz leta 1975 v rubriki “Naši ljudje” lahko preberete njegovo predstavitev, v kateri ga je Jože Klančar spraševal predvsem o njegovih pevskih aktivnostih. Z moškim pevskim zborom Tabor, ki ga je vodil, je sodeloval na vseh Brestovih prireditvah.
Iz časa, ko je bil vratar, se spomnim le njegove vratarske uniforme in kape. Če me spomin ne vara, je bila uniforma temno modre barve. Če je ata še nosil tisto kapo, na kateri je pisalo VRATAR, tudi ne vem, spomnim se le, da je bil v uniformi lep in je bil videti pomemben. Vsaj tako se je meni kot devetletni deklici zdelo. Kasneje, ko se je pridružil skupini vzdrževalcev, pa ni bilo niti kančka dvoma o pomembnosti njegovega dela.
1922 Koprivnik – Frančišek Steržaj
Žal ne razpolagamo s sliko Frančiška Steržaja, zato objavljamo sliko njegovega nagrobnika na pokopališču Koprivnik v Bohinju. Objavljen je na tej spletni strani. Na nagrobniku piše: SACERDOTI REQUIEM F(RANCICSUS) X(AVERIUS) STERŽAJ A(NNO) AE(TATIS) XLIII. VITA BREVIS SATIS VIATORI PARCE DOMINE PARCE PECCATORI. – Duhovniku počitek. Franc Ksaver Steržaj, (umrl) v 43. letu starosti. Življenje (je) kratko, dovolj za popotnika; prizanesi, Gospod, prizanesi grešniku.
Cerknica 1959/60 – 2. a razred, dekleta
Obstajajo kar trije posnetki tega 2. a razreda. Potem ko je fotograf slikal cel razred, si je izvrstno domislil, da bi posebej šklocnil še učence in posebej učenke. Tako smo dobili tole zabavno sliko deklet, ki so zbrane okrog katedra in tršice Bibe Bavdek.
1985 Nadleško polje – Koledarji Mohorjeve družbe
Posodili so mi te zanimive stare knjige na sliki in ne morem si kaj, da ne bi napisala ob njih nekaj stavkov, morda ne ravno pomembnih, a upam da vsaj zanimivih. Fotografiral jih je Miloš Toni.
Knjige izvirajo iz odstranjene Krajčeve, po domače Matjaževe hiše, ki je stala sredi Starega trga. Zadnja je v njej živela pokojna gospa Iva Krajc. Belolasa gospa je bila poštna uslužbenka v časih, ko je bila pošta še v rumeni hiši čez cesto, kjer je bil nekoč doma Lojze Perko, med vojno pa je v njej kratek čas ali občasno delal zdravnik, Italijani pa zapirali aretirane domačine, ki so jih potem streljali ali poslali na Rab. Tam je po vojni pošta in v njej gospa Iva Krajc delovala še tja do leta 1961. Skratka: ko je bila veliko pozneje opusteli hiši od občine ali najbrž še Krajevne skupnosti določena nova funkcija, so jo zagnani bodoči novi uporabniki najprej temeljito izpraznili, kar pomeni, da so njeno vsebino vse od reda zvozili na Nadleško polje, kjer so tedaj masovno kurili odpadke. Po zelo grobi oceni je to moralo biti nekje okoli leta 1985. Po Nadleškem polju so tudi tedaj večkrat prihajali ljudje, bodisi na delo ali samo na sprehod in s tistih kupov pobirali kaj še uporabnega, celo porcelan, nekdo med njimi pa si je odnesel kup prastarih koledarjev Mohorjeve družbe in vezan letnik Pavlihe, kar vse vidimo na zgornji fotografiji. V njih se je radovednemu ohranilo kar precej zanimivega.
1954 Stari trg – En dan življenja
Kdo se spomni tega filma? Kako da se ga ne? Mogoče pa res nimate še 80 let, jaz se ga prav zagotovo. Ta film je prišel v Loško dolino, v starotrški kino kmalu po 1950-tem letu. Prikazoval je dramatično zgodbo dveh fantov v času mehiške revolucije. Zgodba opisuje, da sta bila nekdaj dobra prijatelja, a zdaj nasprotnika. Eden je bil vojaški oficir in drugi, upornik in nasprotnik državi, v zaporu obsojen na smrt. Mama ga pride obiskati v zapor pa tudi eno mlado dekle. Ker je imela mama rojstni dan, je sin zaprosil za dovoljenje, da ga izpustijo za en dan, da zapoje mami pesem, tako kot ji je vsaka druga leta. Mama ni vedela, da njegov prijatelj bo tisti, ki bo dal povelje za ustrelitev. Oficir in prijatelj, sedaj nasprotnik, mu je to dovolil in se mu celo pridružil. Zapela sta skupaj krasno in pretresljivo še poslednjikrat pesem o ljubezni in drugo, tisto fantastično pesem ‘Mama Huanita’. Spremljevali so jih tipični mehikanski marijači. Zelo je bilo žalostno poslušati, ker smo vedeli, da bo eden moral umreti drugi dan. Še dandanes se prepeva ta pesem ‘Mama Huanita’ po zabavah v Mehiki, po Sloveniji in seveda na Hrvaškem in v Serbiji.
Film je bil v španskem jeziku in se je klical, ‘Un dia de Vida’, tako da smo morali hitro brati spodaj, kaj je pisalo. Ta film je bil nepozabljiv in imel izredno globok vpliv na nas mladino tako kot na odrastle, zato smo si ga za vedno zapomnili.
Stare slike 