1925 Rakek – Vinska klet Terpin – Štrukelj
Štrukljevi so živeli na današnji Gasilski ulici (Zorčeva hiša). Okoli leta 1928/30 je opravil Štrukelj Anton (stari oče Branka Štruklja) menjavo s Terpinom, lastnikom hiše na Postojnski cesti (takrat Rakek št. 60). Tu je imel Terpin svojo vinsko klet. Imel naj bi tudi 300 litrski kotel za žganjekuho. Zaradi bližine takratnega dogajanja na Rakeku, z namenom približati lokal takratnemu centru železniški postaji, je prišlo na pobudo Terpina do menjave v obojestransko korist. Štrukelj je bil namreč mizar. Vinsko klet je imel v uporabi še naprej Terpin. Tradicijo mizarstva Antona Štruklja je nadaljeval njegov sin Anton (oče Branka Štruklja). Imel je še sina Janeza in hčerki Tončko in Zofijo. Zofka je umrla še kot otrok pri starosti približno 7 let zaradi meningitisa.
Kdaj je Terpin prenehal uporabljati klet in kaj se je kasneje z njim dogajalo, nisem uspel pridobiti podatkov. Priimek Terpin se pojavlja na seznamu Kaplanska bera na Rakeku 1913 – 1927.
1891 Cerknica – Društvo za olepšavo trga
Razglednica Cerknice iz devetdesetih let 19. stoletja. Izdal jo je Rudolf Oesterreicher Wien II. Bila je dobra reklama za Cerkniško jezero. Kako so se tujci hitro znašli in založili razglednice naših krajev?! Mogoče so bile povod temu tudi vsakoletne vojaške vaje velikega števila vojaštva na Rakeku in okolici, ko se je marsikateri vojak oglašal domačim in tako z razglednicami širil naše lepote po cesarstvu.
Rakek 1916/17 – Šolsko naznanilo
Šolsko naznanilo iz leta 1916/17.
Šolsko naznanilo dvo razredne mešane ljudske šole Dežele Kranjske, šolski okraj Logatec v šolskem letu 1916/17, ki ga je prejel učenec drugega razreda Mirko Juvančič. Bil je najmlajši od Uglovih fantov.
Naznanilo je zanimivo iz več razlogov. Kot prvo so ocene obrnjene od današnjih. Do leta 1925 so bile ocene obratne: 1 je pomenila izvrstno ali odlično in 5 nezadostno. Po letu 1925 se sistem ocen spremenil: 1 je nezadostno, 5 odlično kot velja še danes.
Poseben poudarek je bil v spodnji tabeli naznanila z naslovom »Pregled redov« v katerem so opredeljene stopnje za predmete: vedenje, pridnost, napredek in zunanja oblika pisnih izdelkov. Ocenjevana so bila četrtletja.
Cerknica 1964/65 – 2. b razred
Razred se je tokrat slikal kar v učilnici. V zadnjo vrsto se je skrila razredničarka Stanka Knez. Enaindvajset učencev se je stisnilo skupaj v del razreda in “škljoc”, pa so pristali v škatlici. Brez skrbi kam jih bo peljalo življenje, kaj bodo delali, kje si bodo izborili svoj prostor.
Danes so že penzionisti in žal so nekateri že zapustili svoj prostor pod soncem. Tako je pač kolo življenja.
Zadaj stojita dva fantiča. Levi je Vid in smo takoj prepoznali, pri desnem pa se je zataknilo. Na svetlo je prišlo kar nekaj imen, vendar nobeno ni prav zvenelo. V spominu je ostal fantič z vihro v laseh na čelu in nosil je lep rdeč pulover. Družina je bila v Cerknici le kratek čas, nato so se odselili neznano kam. Verjetno je bil sin zdravnika dr. Erjavca, ki je delal v Cerknici in tudi stanovali naj bi v starem zdravstvenem domu. Upam, da smo bili uspešni. Mogoče se pa prepozna in se oglasi.
Otroški vrtec v Starem trgu je začel delovati leta 1960. O tem je bilo tudi pri nas že nekaj napisanega. To sliko pa nam je posodil Branko Bavec iz Kozarišč in glede na vsebino omenjenega prejšnjega prispevka, je na njej verjetno kar prva skupina vrtičkarjev, ki jih je na sprehodu na Ulako posnel najverjetneje Jože Brglez, z njimi pa je vzgojiteljica Malči Grl. V skupini je bilo šestnajst otrok, katerih starše so morale organizatorke vrtca šele prepričati, da so jim zaupali v varstvo svoj naraščaj. Večinoma so bili otroci doma iz Starega trga. Nekatere njihove mame so bile dopoldne v službah, druge pa takrat niti še ne. Vsekakor pa je seme prizadevanj Juste Krajčeve, Marije Benčina in drugih padlo na plodna tla in vrtec v Starem trgu je bil kmalu premajhen.
1970 Cerknica – Petdeset let MPZ Tabor
Letos je minilo 50 let, kar je Moški pevski zbor Tabor zapel prvo pesem. Krive so bile seveda ženske. Ta dan je bil 8. marec, davnega leta 1970.
A zaradi kovida-19 člani še niso imeli priložnosti, da bi praznovali ta častitljivi jubilej. Družiti se in hoditi na slovesnosti ne smemo, doma pa lahko pišemo in beremo, zato nam je njegov ustanovni član in moj soimenjak Jožef Brence, ki poje pri zborih že dvainpetdeseto leto, s spodnjim zapisom predstavil nastanek, dogodke in razvoj zbora do današnjih dni. To je storil mnogo bolje, kot bi jaz, ki sem bil zaradi veselja do posluha član zbora samo slabi dve leti.





