1877 Unec – Brata Jager (1)
Razstava Brata Jager, 2010.
Pano 1
Franc Jager – duhovnik
Franc (Francis) Jager se je rodil 2. 4. 1869 očetu Andreju Jagru in materi Katerini Jager roj. Primožič. Jagrovi so stanovali v železniški čuvajnici št. 365 A nad Bistro pri Vrhniki. V družini je bilo 8 otrok, Franc je bil najstarejši. Prve razrede ljudske šole je obiskoval na Vrhniki. Ko je bil oče premeščen v čuvajnico št. 712 v Ivanje selo pri Rakeku, je obiskoval ljudsko šolo na Uncu v letih 1875 do 1879.
Franc se je v kasnejših letih rad spominjal mladosti in dogodkov iz tistih časov. V razgovoru z novinarjem je aprila 1940 povedal: »Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne«.
1952 Rakek – Vladimir Strohsack
Vladimir Strohsack se je rodil 8. julija 1912 v Trnovem, umrl 1994 na Rakeku. Njegov stari oče je bil doma iz Bad Kleinkircheima v Avstriji. Ko so gradili Južno železnico, ga je pot pripeljala na Notranjsko. Tu je spoznal svojo ženo, Slovenko. Tudi njegov oče je bil zaposlen pri železnici. Ko se je Vladimir rodil, so živeli v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Kmalu po njegovem rojstvu je bil oče premeščen na Madžarsko. Tam so ostali tri leta. Njegov oče se je že čutil Slovenca, zato se je po prvi svetovni vojni iz italijanske Ilirske Bistrice preselil na Rakek. Vsak dan se je vozil na delo v Postojno. Vladimirja so starši poslali v šolo v Ljubljano. Tja se je vozil z vlakom. Marsikateri dinar si je prislužil z inštrukcijami. Ker je bil nadarjen za matematiko, je že kot dijak inštruiral študente matematike.
1954 Stari trg – Pri Benčini za 1. maj
… pa še beseda o Smeliju in mladinskih delovnih brigadah
Poleg gostilne je bilo za tiste bolj živahne pri Benčini tudi balinišče, drugi so slone ob šanku premlevali dnevne novice ali skupne spomine. Domov so potem prišli ravno na kosilo – ali pa tudi šele k večerji. Balinišče pri Benčini je bilo prekratko, zato so na njem balinali na poseben način: balinar je kroglo vrgel na levo, tam se je odbila od stranice in tako samosvoje in po prikrojenih pravilih naprej … Zelo znani in zavzeti balinarji pri Benčini so bili Malarjevi s starotrških Mandrg …
1963 Ravne na Blokah – Predvojaška vzgoja
Na predvojaško vzgojo so nas vpoklicali zgodaj poleti leta 1963. Spalnica je bil senik, kopalnica bližnji potok, ki so ga stražile pijavke, jedilnica kozolec, kuhinja in »štab« pa je bil v hiši. Imeli smo tudi tržnico. Ta je bila na kmetovi njivi, kjer je imel vsajeno »skuho« (korenje – rumeno, peso, kolerabo in solato). Lahko bi rekli, da smo imeli samooskrbo.
Cerknica 1967/68 – 4. b razred
V šolskem letu 1967/68 se je pred objektiv vsem poznanega fotografa postavilo 25 učencev 4. b razreda. Z njimi je tudi njihova razredničarka Milka Kranjc, kot lahko vidimo tudi med podpisi na zadnji strani. Kasneje nam vsem bolj poznana kot Manfredova tovarišica, kar pa je bil njen novi priimek, pridobljen s poroko. Med podpisanimi učenci je tudi Bojan Majer, ki ga pa žal ni na sliki. Kar pet učencev je prihajalo iz Zelš. Med podpisi najdemo tudi nekega Štefana, katerega priimek se slabo vidi, zato ga bolj ugibamo. In ker nam med učenci eden ni poznan, smo ga pač imenovali Štefan. Upamo, da ga bo kdo le prepoznal, ali pa se mogoče oglasi celo osebno.
1955 Prezid – Prezidanski muzikanti
Na pustno nedeljo 1955. leta so se prezidanski muzikanti Tamburaši slikali pred Preučevo garažo, kjer so bili nekoč garažirani avtobusi, ki so vozili na progi Ljubljana – Prezid – Sušak.
Prevoznik je bil Pečnikar iz Ljubljane. Takratni šofer je bil Slavko Jančar, sprevodnik pa Ignac Volč – Fric. Pri Frideriku Preucu – Fricu, ki je bil lastnik gostilne s prenočišči ter garaž za avtobuse, je bila tudi avtobusna postaja. Ker je bil to dan veselja in pustnih norčij, nosijo vsi klobuke, kariraste srajce in za vratom rutke. Tu so se glasbeno ogrevali, nekaj spili za dodaten elan in kasneje spremljali pustni sprevod skozi vas in nazaj v oštarije na plesišče, kjer se je plesalo dolgo v noč.
1960 Kal – Rojstna hiša
Kal pri Ambrusu, rojstna hiša moje mame. Sem se je k Ani Mišmaš leta 1899 priženil Franc Hribar ml. s Korinja, po domače Mihatov. Imel je sina Franceta ml. in štiri hčere. Ko je napočil čas in ker je bil sinko edinko kar se žensk tiče bolj trde sorte, se je France st. odpravil v Tisovec k Francetu Zupančiču – Hrenovemu (prav veliko domišljije pri imenih niso imeli) ter mu rekel: »France, ti imaš sina in hčere, jaz imam sina in hčere. Zamenjajva!« In sta, kot živino.
1950 Cerknica – Marija in Alojz Hren (3)
1967 Bremerhaven – Potniška ladja Angelina Lauro (2)
Na tej ladji je Slavko Hren poleti 1967 potoval v Avstralijo. Razkošje za okrog 1.500 potnikov, tudi kinodvorana, celo možnost streljanja na glinaste golobe …
1958 Cerknica – Družina Alojza Hrena (1)
Včasih se človeku nepričakovano zgodi kaj, kar mu presvetli vsakdan in usmeri pozornost na dogodek ali osebo, o katerih do tedaj ni vedel ničesar, a ga v trenutku pritegne. Te dni sem se po skypu večkrat pogovarjal s Slavkom Hrenom, ki že 53 let živi v Avstraliji, in takoj začutil, da bi zapis o bogati življenjski poti tega simpatičnega in duhovitega Cerkničana utegnil biti privlačen tudi za njegove rojake in druge. Kot je zapisal Tone Pavček, je lepo srečati zanimivega človeka, ki pusti dobre sledi. O Alojzu Hrenu so Stare slike že objavile nekaj drobcev (Hiša Alojza Hrena, DKW Alojza Hrena …) tokrat pa bomo šli po poti njegovega sina Slavka, kot mi jo je v dolgih pogovorih opisal.
Stare slike 