1957 Rakek – Igra Janko in Metka
Predstava Janko in Metka je bila priredba znamenite pravljice bratov Grimm.
Priredbo veseloigre je na oder okoli leta 1957/58 postavila in režirala profesorica Iva Šušteršič. Igra je bila za tiste čase precej bogata z velikim številom udeležencev.
1930 Cerknica – Vasermajster Korče
Parne lokomotive so za ustvarjanje pare uporabljale vodo, zato so bile nekatere železniške postaje opremljene z napravo za polnjenje vode v parne lokomotive. Taka naprava je bila tudi na železniški postaji na Rakeku. Zato pa je bilo potrebno do Rakeka napeljati vodovod, ki je potekal od zajetja do postaje na Rakeku.
Ta vodovod pa je bilo treba nadzorovati. Nadzorniku so rekli vasermajster. Tak vasermajster je bil tudi gospod Korče. On se je z biciklom vozil ob vodovodni napeljavi od zajetje vode do Rakeka in ugotavljal, včasih pa tudi odpravljal napake.
Cerknica 1966/67 – 4. b razred
Milka Manfreda je bila razredničarka 4. b razreda v šolskem letu 1966/67. Z njo se je slikalo 22 učencev od tega 10 fantov in 12 deklet. Na sliki izstopa med fanti Miran s svojim klobučkom. Ko ga je pač dobil, je postal njegov zaščitni znak. Miran pove, da ga je nosil vedno in povsod. Saj je dobesedno rasel z njim, vse dokler ni razpadel. Jezerski Kekec?
1954 Cerknica – Prvomajska praznovanja
Včasih so za prvi maj odprli novo tovarno ali pa odkrili spomenik zaslužnim državljanom. Zdaj postavljajo spomenike drugim, tovarne pa zapirajo pa ne le za prvi maj. Na sliki je slovesna otvoritev Brestove kotlovnice 1. maja 1954 v Cerknici. Udeležili so se je vsi delavci, ker je bil to njihov praznik in njihova pridobitev. Stavbo so postavili udarniško, po šihtu, vedoč da bo rezala kruh njim in marsikateremu njihovemu otroku.
1976 Ljubljana – Knjižno kazalo
Sama sem se že zgodaj naučila brati in od takrat je knjiga moja spremljevalka. Da veš, kje si končal, uporabiš knjižno kazalo. Lahko tudi razglednico, račun iz trgovine ali pa en kos časopisa. Samo ne mi delat ušes v knjigi! To me pa razbesni do amena. Kazalo na sliki je bilo za lon ob nakupu šolskih knjig.
Če rad bereš, ti ni nikoli dolgčas. Tisti, ki tega ne počnejo ali ne marajo, so si sami krivi. Zdaj pa nekaj napotkov za branje v samoizolaciji. Dvajsetica ni dobra številka. Ne nazadnje sem se pri dvajsetih poročila. Še danes zamerim mojemu angelu varuhu, ki se je takrat potepal kdo ve kje ali pa je spal. To, da me ni opozoril, ni bilo lepo od njega.
1970 Cerknica – Prvomajski ples v menzi
Na sliki je cerkniški ansambel Stalaktiti, med nastopom na prvomajskem plesu v Brestovi menzi. Zgodilo se je v petek, 1. maja, pred natanko petdesetimi leti.
Menza je bila priljubljen prostor za mladinske plese, tu je ansambel nastopal večkrat. Plesi, praznične, gasilske, ribiške in druge veselice so se odvijale tudi v Ribiškem kotu na jezeru, na verandi cerkniškega hotela, v dvoranah – kulturnih domovih v Grahovem, Planini in v Novi vasi, pa v domu JLA v Velikih Blokah in Pivki, v restavraciji v Prezidu, domu v Tršćah in drugje. Vse so bile zelo obiskane.
1975 Snežnik – Stara mama Lucija Telič
Andrej (Neno) in Marjan Zakrajšek iz Podgorske ulice v Kočevju sta zelo rada za vikende prihajala v Iga vas k sorodnikom – k Hribarjevim. Tu se je rodila Andrejeva mama. Marjan je tu spoznal svojo življenjsko sopotnico, se poročil in postal vaščan Iga vasi. Našla sta si nov krog prijateljev, katere so poleg prijateljskih povezovale predvsem sorodstvene vezi.
Neko julijsko nedeljo so se odpravili na Snežnik. Za pohod so navdušili tudi Anino osemdesetletno staro mamo Lucijo, ki se je za njen prvi pohod na Snežnik odločila brez oklevanja. Na vrhu so sedli tako, da so gledali proti domu. Imeli so čudovit razgled, saj je nebo jasno brez oblakov. Tu so se okrepčali, komentirali svoj vzpon, predvsem pa uživali v lepi naravi, planinskem cvetju in z očmi iskali domače vasi. France Novak je imel s seboj kasetni fotoaparat, nekdo od mimoidočih pohodnikov, pa jih je slikal. Neka pohodnica, prav tako v obleki kot Lucija, pa si ogleduje ilirsko bistriško stran.
1947 Cerknica – Ivan Štrajhar
Janez (Ivan) Štrajhar (tudi: Strajhar) se je rodil. 21. junija 1878 v Gradišču, umrl 6. julija 1947. V duhovnika je bil posvečen 27. februarja 1902. Ob njegovi smrti je bila izdana podobica s priporočilom, naj se ga spominjamo v molitvi. Ivan Štrajhar je bil nekoliko poseben župnik. Bil je domoljub, človekoljub in naprednjak, rad je nasprotoval oblastnikom in imel je veliko poguma. Rad je delal po svoji pameti, ki jo je imel obilo. Prav tako je bil zagnan in vztrajen in prav zaradi tega je bila postavljena marsikatera stavba, kjer je služboval. Tudi nova cerkev na Rakeku. Brez njega je ne bi bilo. Zelo si je želel imenovanja za prvega rakovškega župnika, a se mu ta želja ni izpolnila.
1956 Rakek – TVD Partizan, skupinska slika z bradljo
Še ena iz serije slik članov TVD Partizan Rakek iz leta 1956. Skupinska slika je bila verjetno zaključek fotografiranja tisti dan.
Nastala je, kot vse prejšnje, na igrišču za takratno telovadnico na Škocjanski cesti, nekoč smo ji rekli »na ulcah«. Na levi strani slike je lepo vidna Planinska gora, pred njo Stari Grad in Unška cerkev.
Članice in mladinke so se postavile foto objektivu na njihovem orodju dvovišinski bradlji, pod njimi pa so član, mladinci in pionirji, v ospredju pa še pionirke. Priključila sta se tudi funkcionarja TVD Partizan Rakek.
1943 Podcerkev – Franci Strle, Rihtarčkov
Slika je nastala med leti 1943 in 1945. Fant na njej je Rihtarčkov najstarejši sin Franci iz Podcerkve. Ne vemo kdo in kdaj je posnel mladega partizana, ki je videti še mlajši kot je res bil v tistem trenutku. Je bilo to v Tomšičevi brigadi, katere borec je bil? Na Štajerskem, kjer je bil s XIV. divizijo ali v Beli Krajini na Skojevskem tečaju?…
Ko je France Bavec, Gregorinov oče, tudi iz Podcerkve in tudi borec XIV. divizije, nekje na Štajerskem leta 1944 ob nekem počitku zagledal drobnega fantiča v uniformi, ki je nosil puško, skoraj večjo kot je bil sam, ga je začudeno vprašal:”Ja, od kod si pa ti?«
»Pa iz Podcerkve!« je prišel odgovor, ki mu je sledilo še eno presenečeno vprašanje: »Čigav vendar, da te ne poznam, saj sem tudi jaz iz Podcerkve??«
»Pa Rihtarčkov Franceljček sem!« se je nasmejal deček.
Tako sta se sredi vojne vihre srečala sovaščana Gregorinov ata in Rihtarčkov Franci, oba že dovolj časa od doma in v uniformi, da se nista več prepoznala. Vsakokrat pa, ko je Franci potem v letih po vojni z avtobusom prihajal iz Ljubljane v domači kraj, se je vedno najprej za nekaj minut ustavil pri Gregorinovih …
Stare slike 