1930 Notranjska – Orli ali Sokoli
Slika je brez kakršnega koli zapisa na zadnji strani. Rečeno mi je bilo, da so na njej rakovški Sokoli. V paketu s to sliko je bila tudi rakovška hazena za katero sem kasneje ugotovila, da je iz Cerknice in je bila v starih slikah že objavljena.
1949 Marof v Loški dolini – Kamion s hlodi
Prevoz lesa s tovornjaki je bil v prvih povojnih letih najpomembnejša in najučinkovitejša gozdarska mehanizacija. Vse ostalo se je opravilo ročno ali z živino.
V planskem obdobju 1947-1951 je znašala skupna nosilnost tovornjakov od 1.300 do 1.700 ton. Tehnična uporabnost tovornjakov je bila le od 50 do 65 odstotna, ali okoli 1.050 ton uporabne nosilnosti. Leta 1951 so tovornjaki npr. prepeljali 22.171.000 ton/km, kar pomeni v 280 delovnih dneh povprečno okoli 70 km polne vožnje na dan. Pomanjkanje rezervnih delov in gum, pa tudi pomanjkanje mehanikov, in velika iztrošenost tovornjakov je močno zmanjšalo uporabnost in učinkovitost vozil. K zmanjšanju učinkovitosti je nekaj pripomoglo tudi ročno nakladanje lesa.
1964 Pennsylvania – Šolski ples
Ampak ne moj. Ta še pride čez 15 let, vendar ne bom tako našemljena.
Saj ste že vsi videli v filmih, ko se dekleta v Ameriki odpravljajo na tako imenovani šolski ples, na kratko imenovan prom, kar je skrajšana promenada, v svoji najboljši in najlepši obleki, fantje pa jim prinesejo šopek in jim ga nataknejo na roko. To ni scenarij, to je vse res.
1955 Babno Polje – Veselo alelujo!
Velikonočno voščilnico iz Amerike, ki sta jo 15. marca 1955 napisali teta Pavla in Paulina, žena in hči Antona Palčiča, hranijo pri Veselovih na Babnem Polju. Komu je bila pravzaprav poslana? Besedilo nagovarja Micko, ki bi bila lahko in najverjetneje tudi je Marija Ožbolt, Ivanova z Babnega Polja, stara mama sedanjega lastnika voščilnice. Domači so jo klicali Mima, a je Micka prav enakovredna izpeljanka iz imena Marija.
Mimin stric Anton Palčič je glede na vsebino pisma malo pred tem umrl, zato je ženi in hčeri dolgčas po njem … Čisto na koncu sporočila, ki govori tudi o poslanem paketu in njegovi vsebini pa stoji kratko voščilo: “Veselo alelujo!”
1938 Kirkland Lake – Družina Otoničar (1)
Matija in Tončka Otoničar sta si svoj novi dom uredila v Kanadi. Sestri Francki je v Cerknico poslala sliko s svojo družino.
1960 Notranjska – Ročno nakladanje lesa na kamion
Fotografija prikazuje nakladanje lesa-hlodov na kamion. Ekipa je bila kar številna, poleg šoferja, ta je le upravljal kamion, je bil potreben še merilec, ki je les izmeril in pripravil dokument, in štirje nakladalci. Zakaj so bili potrebni štirje nakladalci? Ali ne bi bila dovolj dva? Ne, dejansko so bili potrebni štirje: običajno je bilo potrebno les valiti ali potiskati na kamion po legah navzgor in to sta delala dva nakladalca, ki sta valila (obračala z mačkom-obračalko). Ker so bili to običajno debeli in težki hlodi, sta morala dva druga nakladalca podstavljati po legah cepin, da ne bi hlod zdrsnil navzdol in pokopal delavcev pod seboj. Tudi če se je valil les navzdol na kamion, sta morala dva nakladalca s cepini na legah zadrževati hlod, da ni z vso silo priletel na kamion. Da so lahko nakladali kamione, pa tudi vozove, so bili ob gozdnih cestah rampni prostori (rampe, krlišča). To so bila mesta, kjer je bila cesta vkopana, ali drugače vzvišeni prostori, kamor so furmani privlekli les.
1938 Rovte – Potna izkaznica
Rozalija Otrin – s čim neki se je ukvarjala, da je potrebovala potno izkaznico, ki je na sliki. Zapečkarji je namreč niso potrebovali.
1960 Unec – Zadružna košnja (2)
Slika ni najbolj ostra. Od leve so:
- neznan;
- Rutarčkov Janez (Gnezda) z Unca;
- Marjan Brzek;
- Franc Perko st. iz Slivic;
- Mesarjev Fronc iz Ivanjega sela;
- Martin Petrič iz Nove vasi na Uncu in
- Hlad iz Hribc.
1979 Jadran – Nikola pa jst, ponovno
Nikola pa jst sva bila res prijatelja, ker sva bila oba glih prou za hece in z vsemi žavbami namazana. Tu sva se slikala na pomolu poleg ladje. Ti samo poglej, koliko imam las. Saj jih imam še, ampak so se pomaknili ene pol metra bolj dol pa spremenili so se v špeh.
Vsak večer smo se ustavili v drugem pristanišču in tam šli zvečer malo ven, prespali in zjutraj naprej. Tu, kjer z Nikolo stojiva, je bil lokalni korzo. Po večerji, ko smo se še odločali, kam bomo šli, če bomo sploh šli in če je kam za it, smo sedeli na ladji, lokalni lepotci pa so že prišli na korzo vsi spedenani, dišali k vijolice in z litrom pocukrane vode v laseh. Me smo jim pa z ladje žvižgale in dajale nesramne opazke, kot smo bile vajene od doma, to so njihovi rojaki počeli nam. Mater jim je bilo nerodno, samo so bili pa face. Šli so do konca pomola, kot da se njih to ne tiče, potem pa nazaj in tisti večer jih ni bilo več na spregled. So prišli pa drugi in bilo je tako zabavno, da se nikomur več ni dalo v mesto.
Rakek 1966/67 – 7.a razred
Pred nami je klasična slika ob koncu šolskega leta 7.a razreda pred osnovno šolo na Rakeku. Učenci slikani v družbi razredničarke Silve Kogej.
Stare slike 