Bilo je leta 1961, ko je Tone Lampreht fotografiral gospodarja Toneta Mavrina z domačim konjem Todorjem, močno, a krotko delovno živaljo.
Zelo drugačni časi so bili to v vseh ozirih. Kdo še dela s konji, kdo še redi kokoši in prašiče?
Samo spomini so ostali. Tilka Klepac, dekle z domačije, kjer je nastala ta slika, je nedavno zapisala, kako je bilo, ko so na njihovi domačiji pozimi zaklali pujsa.
1938 Rakek – Tečaj krojenja in šivanja
Z lastnico fotografije sva datum nastanka le-te ugibali. Tole ugibanje mi gre prav dobro od rok.
Slika predstavlja udeleženke in izdelke še enega od mnogih šiviljskih tečajev, ki so bili med vojnama zelo številni. Ta naj bi bil na Rakeku, prepričani pa nismo. Uspelo nam je prepoznati dve udeleženki, ampak sliko je treba objaviti, ker vsega o šivanju pa še nisem povedala. Pa še bo ostalo za kdaj drugič.
1937 Rakek – Pozdrav škofa Rožmana
Po izidu knjige Vasi v objemu železnice (2008) sem dobil številne odzive, pa tudi precej fotografij, ki so prikazovale dogajanje v naših krajih. Gospa Nuška Pogačnik Kansky mi je oktobra 2010 napisala prijazno pismo in mi poslala kup fotografij: Skoraj pol leta je minilo, odkar sem vam ponudila še kakšen dokaz aktivnosti mladih in starih Rakovcev pred drugo svetovno vojno. Kot vidite, so mladi radi sodelovali pri vseh taborih.
1939 Rakek – Šiviljski tečaj
Tik pred drugo svetovno vojno je pri Domicelju na Rakeku potekal šiviljski tečaj, ki je bil dobro obiskan. Udeleženke so se na tečaju učile krojiti, šivati in tudi vezti. Ob izteku tečaja so se fotografirale in na ogled postavile poleg Singerjevih šivalnih strojev (za reklamo) tudi svoje izdelke, prav tako za reklamo, da bo videti, kaj vse ti stroji in one same zmorejo, pa tudi za spomin.
1891 Vrbanja – Pismo Ivana Ožbolta
Prav ganljivo je, da so pri Petrovih v Babnem Polju ohranili to staro pismo z datumom 20. 10. 1891, ki ga je njihovemu predniku, gostilničarju in trgovcu Petru Trohi, napisal Ivan Ožbolt, Ivanov iz Babnega Polja.
Ivanov Ivan v pismu prijatelja Petra Troho najprej lepo pozdravi in zaželi “tu lubo zdravje”, nato pa sporoči, da mu pošilja 50 f (frankov?) za njegov račun in naroča, naj da njegovi ženi, kar je več. Potem ga še opomni, naj plačilo vpiše v knjigo in sporočilo zaključi s še enim pozdravom vsej njegovi družini in besedami “ostajam tvoj prijatelj Ivan Ožbolt”. Na drugo stran lista je napisal še sporočilo svojim, v katerem pozdravlja ženo in vso družino ter jim vošči za božične praznike “da bi jih mogli zdravi voditi (?)” in doda “mi ne moremu u šumi tako lejpo”…Pozdravi vse in prosi, naj mu pišejo, kako je doma.
Očitno je bil prejemnik pisma tisti, ki je na prvi strani spodaj s svinčnikom zapisal opombo: “Dne 26.12.91 dal ženi Neži 5f 67” in pismo shranil med svoje papirje, kjer je ostalo dolga leta.
Med vrsticami pisma je mogoče razbrati marsikaj in še več ugibati.
1933 Rim – Romanje
Tri leta je minilo od takrat, ko je bil objavljen prispevek o romanju Andreja Kranjca – Kranjč’ga strica iz Dobca v Rim. Sedaj so nam prišle v roke še tri fotografije tega dogodka.
Na prvi sliki pred baziliko sv. Petra v Rimu fotografu pozirajo stric Andrej, kar je prav nenavadno, saj se menda niso radi fotografirali. Tudi tu niso ravno sproščeni.
1924 Ohonica – Družina Korošec
Ohonica je vas pri Borovnici. Tam je živela družina Korošec.
1950 Dolenja vas – Vida Lah
Slika je nastala v Dolenji vasi pri Cerknici tik pred iztekom desetletja. Tam je mama živela nekaj let in Vida je bila njena prijateljica.
1950 Unec – Ožemalnik
Pranje perila, še bolj pa posteljnine, je bilo dokler niso prišli pralni stroji težko in zamudno opravilo. Cela vrsta pripomočkov je bila potrebna: razne lesene posode kot čebrički za vodo in pranje perila in razni škafi za nošenje vode, perilnik. V steni je bil vzidan bakren kotel, kjer so se kuhala umazane cunje, ki jih je bilo treba občasno premešati z veliko kuhalnico. Prej jih je bilo treba dobro namočiti. Veljal je pregovor “dobro namočeno perilo je na pol oprano”. Če je bilo manj cunj, so jih kuhali kar na šporgetu. Spomnim se povojnih let, ko je mama doma kuhala žajfo, bili so to veliki sivi kvadri, s katerimi je mama drgnila po žehti na perilniku. Vem, da je med drugim za izdelavo uporabila pepel in živalsko maščobo (loj), pa mogoče še kaj in vse to kuhala.
Na fotografiji od leve Lucija Perko, Julka Bajt in neznana, pri ožemanju.
Fotografija je nastala v Brežicah leta 1952 nekoč poleti, saj je listje v ozadju dobro razvito in videti lepo sočno. Fotografijo je posnel Cene Bavec, Bizarjev iz Markovca, ki je bil tedaj uveljavljen fotograf s svojim salonom v Brežicah. Sovaščana Ivan Strle – Ravšeljnov in Ludvik Strle – Valkov, sta bila pri njem na obisku in za spomin je nastala ta fotografija. Ludvik je bil tedaj že v službi pri Milici in nameščen v Brežicah, Ivan Ravšelj pa je služboval kot oficir JLA v Kićevu, a je bil tedaj na dopustu in je obiskal Ludvika, soseda iz domače vasi na njegovem novem službenem mestu …
Stare slike 