1957 Rakov Škocjan – Športni dan
Športni dnevi so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja precej drugačni kot so danes. Učenci nižjih razredov smo šli za športni dan proti Čopčemu malnu in smo igrali ” med dvema ognjema” ali kakšne druge igre. Begunjski učenci višjih razredov so šli na športni dan peš v Rakov Škocjan. Približno 12 km tja in 12 km nazaj, prej pa so morali priti še peš od doma do šole in potem nazaj, nekateri tudi celo uro hoda.
Na fotografiji so ob potoku Rak pred velikim naravnim mostom. Voda je precej nizka.
Vsa dekleta so v krilih, dolgih hlač deklice na kmetih tedaj še niso nosile. Kako so bili obuti lahko samo ugibamo. O supergah ali kakih drugih športnih čevljih ni bilo ne duha ne sluha. Ivanka Debevec iz Bezuljaka se spominja tega športnega dne predvsem po močno ožuljenih nogah.
več..
1960 Viševek – Pokopališče
Na sliki je cerkev Marijinega vnebovzetja v Viševku in del pokopališča, posnet nekako s sredine proti cerkvi, tako da je videti le hrbtne strani nagrobnikov. Po občutku je bila posneta nekako okoli leta 1960 ali prej, saj je na grobovih videti še veliko železnih križev in starodobnih kamnitih spomenikov. Fotograf je najbrž stal pri velikem križu sredi pokopališča, ki takrat tudi še ni bil obnovljen.
Z izboljševanjem standarda so se začeli tudi na pokopališču pojavljati novi spomeniki iz dragocenejših materialov, bolj urejene so postale poti, spremenile pa so se tudi navade glede napisov na nagrobnikih. Morda se bo komu zdelo morbidno pisati o tem, a gre le še za en vidik folklorne dediščine, ki jo velja vsaj malce dokumentirati, kajti tudi nagrobni napisi so njen del.
Begunje 1966/67 – 4. razred
Naš razrednik Janez Petrič je bil poseben človek. Učil nas je ljubezni do petja, slikanja, slovenske besede, medsebojnega spoštovanja in sočutja do trpečih. Po končanem pouku, ko smo čakali na avtobus, je iz naše učilnice zazvenela glasba harmonija, na katerega je igral naš razrednik, da nam je otroška duša drhtela v lepoti domače pesmi. Radi smo ga imeli.
1907 Bezuljak – Družinska slika
Družina Antona Hrena iz Bezuljaka se je verjetno postavila pred fotografa ob žegnanju, na Veliko mašo – 15. avgusta. Sklepam iz dejstva, da je na sliki tudi stric, ki je prišel na žegnanje k sestrini družini. Da bi bila slika lepša, so zadaj na ranto obesili rjuho, ki se ji vidi, da je bila lepo zložena, saj se poznajo pregibi.
Anton Hren ima na suknjiču pripeti dve odlikovanji. Predvidevamo, da ju je dobil med služenjem v vojski.
1930 Viševek – Voščilnica za Franico
Romantično kartico z morjem, jadrnicami in vrtnicami so mi predstavili kot razglednico, ki naj bi jo Tone Pavlič iz Iga vasi pisal svojemu dekletu Franici Ravšelj iz Viševka od vojakov iz Mostarja okoli leta 1930 in jo je poznejša žena hranila do svoje smrti, ko je imela precej čez 90 let.
Ganljiva zgodba, ki ima nekaj pomanjkljivosti: nobenega datuma ni na kartici, tudi poštnega ne, saj je nekdo odlepil znamko. Videti je le del napisa na štampiljki v latinici in cirilici: Stari… trg?! Potem to najbrž ni tista kartica, ki se je drži zgodba o vojaku iz Mostarja, ampak neka druga. Ali pa je blizu Mostarja kraj, katerega ime se začenja s Stari… in ima svojo pošto in je potem vseeno to tista kartica? Ali je to morda žig dohodne pošte?? Glede na priimek naslovnice pa najbrž res sodi v 30-ta leta prejšnjega stoletja, kljub precej sodobnemu videzu (no, na stare razglednice se ravno ne razumem posebno).
Begunje 1964/65 – 2. razred
Pred Osnovno šolo v Begunjah so rasli mogočni kostanji. Jeseni so raztrosili svoje bleščeče plodove otrokom v naročje, da so iz njih pri pouku izdelovali zanimive izdelke. Dišalo je po novih zvezkih in zrelih jabolkih! Ob sončnih dneh, ko smo otroci po pouku čakali na avtobus, smo pod kostanji narisali ristanc in »se tancali » do onemoglosti. Med igrami, ki smo se jih igrali, ko smo čakali na avtobus, so bili še: med dvema ognjema, metanje figur, skrivalnica, zemljo krast in druge. Zdrava rekreacija in koristna socializacija med prijatelji, prijateljicami, sošolci in sošolkami, ki nam je obogatila spomine na tisti čas!
1924 Bezuljak – Novi zvonovi
Fotografija prikazuje nove bezovske zvonove, za njimi pa so njihovi botri in botre v pričakovanju slovesnega blagoslova.
V Bezuljaku so pred drugo svetovno vojno dekleta in fantje pogosto prepevali staro ljudsko pesem Zvonikarjeva:
Ko dan se zaznava, Danica priplava,
se sliši zvonjenje čez hribe, čez plan.
Zvonovi zvonite, na delo budite,
ker naše življenje le kratek je dan!
Kdor hoče živeti in srečo imeti,
naj dela veselo pa moli naj vmes.
Zvonovi zvonite, k molitvi vabite,
ker prazno je delo brez žegna z nebes.
Documentario Campo di Arbe piše na oguljeni knjigi s številko 33 v gornjem levem kotu. Kaj so zapisovali vanjo taboriščni uradniki?
1957 Cerknica – Avtobus pred župniščem
Fotografija neznanega fotografa je bila posneta v sončnem dopoldnevu, morda celo leta 1957, v Cerknici pred župniščem. Na fotografiji je velik avtobus italijanskega izdelovalca OM s številko registrske tablice S 905.
Na makadamski cesti pred avtobusom stojita legendarna cerkniška šoferja Tone Mihevc na levi strani in Janez Lovko na desni strani fotografije.
1955 Marof – Zabojarna
Ni se mi še uspelo prepričati ali imam prav, a mislim, da je fotograf Franc Truden iz Podcerkve tukaj posnel novo zabojarno na Marofu; takrat je bil to že Brestov obrat, če se ne motim. Mogoče je bilo leto 1955 ali kaj takega, ko so postavili na Marofu dolgo nizko stavbo iz rumene opeke. Skozi halo so vodile tračnice, po katerih so na vagončkih dovažali deske iz žagalnice in iz njih delali gajbice in druge podobne izdelke. Pozneje je bila tam stolarna. Na koncu hale je bila brusilnica, kjer so brusili tračne in krožne žage in druga rezila, ki so bila potrebna pri predelavi lesa.
Tisto brusilnico sem dobro poznala, saj je v njej delal tudi moj oče. Takrat so delavci imeli tudi že menzo in v njej toplo malico, pa tudi delovni čas je bil od 6h do 14h in ne več od 8h do 16h, ko je moj oče še delal na placu, kamor sem mu v cekarju po bližnjici čez Nadleški hrib iz Podcerkve nosila kosilo: kanglico zelja, repe ali kavre in kajlo kruha. Za pijačo je imel črn zoc ali vodo iz Suodla, izvira v strugi Obrha, ki teče mimo Marofa. Takrat je s cepinom valil hlode na tekoči trak, ki jih je odpeljal do gatra, kjer so iz njih nastale žagance, trami, mužlarji in žamajne … pa pilanca.
Stare slike 