1942 Lož – Babica Terezija Morelj – Mam∋ka
Ta lepa, nekoliko utrujena žena z vdanim in pametnim pogledom je bila ena prvih ali celo prva uradna porodniška babica v Loški dolini. Ime ji je bilo Terezija Morelj, imela pa je tudi zelo simpatičen vzdevek; rekli so ji namreč Mam∋ka.
Če je tudi ta slika, glede na to, da je fotograf isti kot pri sliki Franceta Bravca iz leta 1942, nastala leta 1942, je imela Terezija Morelj, z dekliškim priimkom Ovsec, roj. 1876, takrat že precej čez 60 let. Bila je doma od Uoščievih iz Vrhnike pri Ložu, poročena pa v Ložu z Janezom Moreljem, katerega prvi prednik je prišel v Lož leta 1836 iz Slovenske vasi pri Pivki. Ne vemo, kdaj je umrla, a okoli leta 1947 ali 1948 je še živela, saj se je je iz tistega časa spominjal mož njene vnukinje Vinko Toni. Slika je iz albuma njene vnukinje Marije, Bravcave Mimi, prepoznala pa jo je Julka, žena njenega vnuka Franceta. Po domače se je pri hiši reklo pri Paternaštravih. Mam∋ke se spominja tudi sorodnik Tone Avsec, Uoščiev, saj so mu povedali, da je prav ona pomagala pri njegovem rojstvu leta 1931 in da sta se družini tudi pozneje še žlahtali. Njena hiša še stoji pri loški cerkvi sv. Petra, desno od farovža.
Po podatkih v knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem II., na str. 142 lahko sklepamo, da je Mam∋ka imela dve hčeri: Marijo je rodila leta 1898, Terezijo pa leta 1900, ko je sama imela 26 let. Janez Bravec – Žan je pristopil (prstuopu) ali prizetil (przietú) iz predmestja Loža k Moreljevim v mesto Lož 15, ko se je poročil z njeno starejšo hčerjo Marijo. Priimek Morel ali Morelj ni pogost v Loški dolini, najbrž je bil edini prav v tej rodbini.
V zapiskih sem naletela na pripoved moje tete Mice, ki je omenila, da je njena mama, moja stara mama Marjeta Okoliš rodila enajst otrok doma ob pomoči “matere”, torej najbrž tašče, le pri zadnjem, rojenem leta 1929, so šli po babico in teta se je še spomnila, da so ji brata kmalu potem, ko se je rodil, za trenutek že dali v roke. Imela je sedem let. Mogoče je bila babica, ki so jo takrat pripeljali v hišo prav Terezija Morelj, Mam∋ka.
Babica Terezija Morelj, Mam∋ka, je bila med prvimi ali celo prva, ki je uradno opravljala to delo, čeprav je babištvo obstajalo v raznih oblikah od pamtiveka. Zanimivo je, da je bila tudi ena od naslednjih babic v Loški dolini Paternaštava, čeprav nista bili v sorodu. Moreljeva je le živela na Paternaštavi domačiji, mlajša babica iz Starega trga, ki je delovala pred, med in po drugi svetovni vojni pa se je pisala Paternost in so ji po domače rekli, da je Patrnaštava. Gre za Francko Paternost, babico, ki se je še marsikdo spominja. Babico Marjeto Šega, Matevžkovo iz Grahovega pa so 20. avgusta 1942 skupaj s še tremi domačini ustrelili Italijani ob poti iz Starega trga čez Ulako v Podcerkev. Ljudje se spominjajo tudi babice Marije Rigler, ki je bila doma iz Dan, in je delala vsaj še leta 1962. Za njo in Paternostovo je več desetletij babiško delo v Loški dolini opravljala Tita Prešeren z Rakeka. Tedaj so bili porodi doma že zelo redki, poporodna nega matere in otroka pa je bila lahko bolj sodobna, skrbna in kakovostna.
Slovarček:
- vautara: razporek pri moških hlačah, tudi nihajna vratca za krmljenje pri svinjaku
- nad štango, pod štango: način vožnje kolesa nad ali pod prečnim drogom
- žlahtati se: vzdrževati sorodstvene stike
Viri:
- Miloš Toni, Cerknica, november 2016, pisno
- Julka Bravec, Lož, november 1016, ustno
- Tone Avsec, Medvode, november 2016, ustno
- Silva Šepec, Stari trg, december 2016, ustno
- Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, Družina, Lj. 2002
Kraj: domnevno Lož
Datum: domnevno okoli 1942
Avtor: ni znan
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 17. 11. 2016
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Zadnje čase se je v mojem pisanju razpasla škratja zalega, ki je kriva, da se je v tem prispevku na koncu pojavil slovarček iz nekega drugega. Oprostite, prosim.
Ob branju subtilnega opisa te dobre žene iz Loža, ki še na sliki izžareva dobroto in modrost, sem pomislil na strahotne usode, ki so jih imele babice v zodovini, na vse krutosti, ki so jih zaradi babištva trpele.
Malo se ve, da so bili čarovniški procesi v srednjem veku usmerjeni predvsem proti babicam, ki niso dosti vedele le o rojevanju, marveč marsikaj tudi o oplojevanju, nosečnosti. Pri tem pa tudi o preprečevanju zanositve in o splavu, imele so različne zeli. Bile so skoro v vsaki vasi in pomagale so ženskam, da so lahko nekoliko uravnavale število rojstev.
Slabe letine in razmah nalezljivih bolezni so povzročile v 15. stoletju velik upad števila prebivalstva in s tem manj dohodka za cerkveno in posvetno gospodo. Zato je papež Inocenc VIII. leta 1484 objavil bulo “Kladivo čarovnic”, v kateri so kot posebno nevarne opisane babice-čarovnice, ki s “sedmero čarovnijo” preprečijo “zanositev v materinem telesu, povzročajo splav ali žrtvujejo novorojence demonom”, kar so strašni zločini. Nato je bilo le še na posvetni oblasti, da je čarovništvo inkriminirala kot najhujše kaznivo dejanje.. Evropski vladarji so v naslednjih letih eden za drugim vnesli v kazenske zakonodaje svojih držav čarovništvo kot zločin; za naše kraje je to storil cesar Karel V. leta 1532. In potem se je širom Evrope začelo preganjanje predvsem babic (mučene ženske so med prvimi navedle ime babice), grmade pa so gorele zato, da se ljudstvo posebej prestraši. Goreli so tudi moški, a mnogo redkeje, glavna usmeritev je bila na “čarovnice-babice, ki po sramotnih dejanjih prekašajo vse druge čarovnice”. O čarovniških procesih pri nas je pisal Valvazor, pri čemer ne on ne ljudstvo tedaj seveda ni moglo uvideti pravega motiva za vse skupaj. Danes se to imenuje prebivalstvena politika. Preganjanje čarovnic ni zviralo iz religiozne vneme, temveč iz interesa klera in plemstva za ponovno naselitev njihovih posestev z delovno silo. Zadnji čarovniški proces pri nas je bil v Ribnici 1701, Cesarica Marija Terezija pa je 1766 odpravila inkriminacijo čarovništva.
Tako so bile kmalu uničene modre ženske in z njimi je izginilo znanje o uravnavanju rojstev. Število rojstev je potem začelo naraščati, tako da so prebivalci Evrope kmalu morali s trebuhom za kruhom celo na druge kontinente, naši predniki v velikem številu v 19. stoletju najprej v Ameriko.
Kogar bi ta tema posebej zanimala, lahko prebere knjigo Gunnarja Heinsohna in Otta Steigeja Uničenje modrih žensk, ki jo je leta 1993 izdala Študentska organizacija Univerze v knjižni zbirki Krt;51
Hvala za vaš izčrpni komentar, ki postavlja babištvo v razširjen kontekst in ga osvetli tudi zgodovinsko. Pred leti sem prebrala nekaj o čarovnicah, čarovniških procesih in tudi o Kladivu čarovnic in njegovi uporabi – in bilo je srhljivo branje, kakršnega ne pozabiš zlepa. A bom poiskala tudi knjigo, ki jo vi omenjate, saj ne more škodovati, če izvem še kaj. Hvala še enkrat!