Skip to content

1952 Dobec – Dobški otroci

2. 04. 2017
tags:
by

Na sliki smo skoraj vsi dobški otroci leta 1952 na hlodih pred Kranjčo hišo. Zadaj na desni je leseni del naša drvarnice, zidani pa Brešča nekdanja hiša – tedanja drvarnica in kurnik. Na sredini zadaj je tedanja Brešča hiša, bolj levo na Zalarjevem griču pa Zalarjevi hlejvə in tedanje zasilno bivališče.

Če primerjamo to sliko otrok s tisto že objavljeno iz leta 1943, vidimo, da je otrok nekaj več, a le štirje (Tončka, Ivanka, Peter in Jože) so isti, vendar so že precej zrasli. Le redko smo bili vsi skupaj. Tokrat nas je očitno oče zbral prav z namenom, da nas je slikal. Z Žrinškavimi se nismo dosti družili, so že spadali bolj pod dolenji konec. Prav tako Tavžljevi. Največ sem se igrala z Breščimi dekleti in z Vidmarjevo Ano. Poleti smo se šli večkrat fučat. Točno, kako je to šlo, se ne spomnim, mislim pa, da tej igri v Ljubljani pravijo ristanc. S palico smo -najraje pred Vidmarjevo hišo – na steptana tla s palico začrtali polja, po katerih smo potem poskakovali po eni nogi s čəpinco (črepinjo) na gornji strani stopala. Moral si biti prav spreten, da ni padla na tla. Enkrat je imel nekdo čevlje z robom zgoraj – kot pri mokasinih – in črepinja je seveda lepo obstala na mestu. Ampak to smo proglasili za goljufijo. Črepinje smo iskali v gasi med Vidmarjevo in Gregorjevo hišo ali med Kranjčim malnom in betonsko steno, ki je omejevala Brešče gnojišče. Bolj je bila čəpinca pisana, bolj je bilo imenitno.

Igrali smo se tudi »gnilo jajce«, prodajali smo barvice in podobno. Poleti smo tudi radi hodili z večjimi otroci na pašo. Tam smo iz smrekovih vej naredili »hiše«, kamor smo se zatekali pred »divjimi možmi«, ki so včasih rjoveli naokoli. Če so bili preveč divji, smo jih poskušali podkupiti s kakšno suho hruško, kocko sladkorja ali čim podobnim, če smo seveda imeli. Včasih smo imeli tam tudi gostijo. Na liste smo naložili, kar smo imeli užitnega s seboj ali pa smo nabrali v naravi. Jedli smo veliko reči: jagode, robidnice, maline, liste in plodove češmina, kislico, cvetove kozje brade, makounce, sladke koreninice, mlado lipovo listje, medvedove hrušce

Spredaj:

  • Ivanka Stražiščar – Brešča,
  • Jože Jernejčič – Gregorjev,
  • Pavla Kranjc – Antonova, v naročju jo drži Ana Stražiščar – Brešča,
  • France Kranjc – Podlipč, čisto spodaj.

Zadaj:

  • Slava Kranjc por. Hrvatin, Antonova mama,
  • Štefka Katern – Žrinškava,
  • Francka Katern – Žrinškava,
  • Minka Katern – Žrinškava.

  • Katarina Kranjc – moja mama, drži v naročju Tomaža.
  • Janez Kranjc – Kranjč,
  • Tomaž Kranjc – Kranjč in
  • čisto spodaj Peter Jernejčič – Gregorjev.

Čisto spodaj:

  • France Jernejčič – Gregorjev,
  • France Kranjc – Jožetov.

Sredina:

  • v svetlem puloverju Ivan Katern – Vidmarjev in pred njim
  • Andrej Kranjc – Kranjč,
  • France Tavželj – Tavžljev.

Zadaj:

  • Maša Kranjc – Kranjča,
  • Tončka Stražiščar – Brešča,
  • Jelka Tavželj – Tavžljeva,
  • Ana Katern – Vidmarjeva.
Pozimi smo deklice vezle, pletle in kvačkale. Tega sem se naučila pri Breščih. Ker sem pletla iz raznih ostankov volne, ki je bila ne samo različnih barva, ampak tudi različne debeline, je bil moj prvi šal prav zanimive oblike. Manjši namizni prt, ki sem ga izvezla v 2. razredu, še imam. Nekatere barve so sicer obledele, ker prejica ni bila kvalitetna, vendar se mi zdi še vedno lep in kar težko si predstavljam, da bi kaj takega naredila moja vnukinja, ki hodi v tretji razred.

Slovarček:

  • gasa: ozek, le dobrega pol metra širok prostor med dvema hišama, kamor so ljudje metali razbite skodelice in podobno.
  • maln: mlin
  • čəpinca: majhna črepinja
  • makounca: do 12 m visoko drevo, ki jeseni rodi široke kobule oranžno-rdečih jagod, listi pa so na spodnji strani belkasti. Včasih so jih v Dobcu sušili in mleli za potico, ponekod pa so v starih časih iz posušenih in zmletih plodov pekli celo kruh. Botanično ime je sorbus aria.
  • medvedove hrušce: glog ali beli trn

Viri:

 

Prispevek je napisala: Marija Košir.

Kraj: Dobec
Datum: 1952
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 12. 11. 2014 Marija Košir
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. 2. 04. 2017 13:19

    Imenitno branje, hvala zanj!
    Imam pa vprašanje: kako gre igra “prodajanje barvic?” Tudi mi smo se jo šli, a ko sem jo hotela opisati za današnje otroke ( Folklornik), se nisem več spomnila, kako gre. Vem samo, da je vsak otrok predstavljal eno barvo, kaj je bilo naprej pa ne vem več. Mi lahko kdo pomaga?

  2. Anica permalink
    2. 04. 2017 15:21

    Barvice prodajati. (Vsaj pet.)
    Otroci izbero izmed sebe trgovca, angela in parkeljna, ostali pa so barvice.
    Trgovec zbere “barvice” okoli sebe in vsaki na skrivaj pove, kakšna je: rdeča, modra, zelena itd. Barvice se nato razpostavijo v vrsto za njim.
    Oglasi se najprej angel.
    Angel: Cin cin!
    Trgovec: Kdo je?
    Angel: Angel ‘z neba.
    Trgovec: Kaj bi rad?
    Angel: Barvico.
    Trgovec: Kakšno?
    Angel pove, kakšno barvo bi rad. Če je med “barvicami” takšna, mora z angelom. Če je ni, mora angel sam odstopiti.
    Za njim nastopi parkelj.
    Parkelj: Bum bum!
    Trgovec: Kdo je?
    Parkelj: Parkelj ‘z peklà.
    Trgovec: Kaj bi rad?
    Parkelj: Kakšno barvico.
    Trgovec: Kakšno?
    Zdaj spet parkelj pove, kakšno barvo bi rad. Ponovi se isto kakor z angelom.
    Ko barvic zmanjka, se začne igra od kraja.

    Iz knjige Veselja dom – Igre in razvedrila v družini, Prva knjiga, avtor Miklavž Kuret, Slovenčeva knjižnica, Ljubljana 20.11.1942.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: