Skip to content

1939 Podcerkev – Avtoportret Franca Trudna

6. 08. 2017

120710694-001Fotograf Franc Truden iz Podcerkve je napravil avtoportret pred poslikanim platnom, ki ga je obesil nekje zunaj, saj sam stoji na travi, na levi strani slike pa se vidi del neometanega kamnitega zidu. Potrudil se je, da je na sliki čeden in urejen. Oblekel je hlače z zavihki in telovnik, v skladu z veljavnimi modnimi nasveti zavezal pikasto kravato vrh kariraste srajce, čez katero je oblekel suknjič nedeljske obleke – morda še čisto nove – in na glavo posadil klobuk s precej visokim oglavjem in temnejšim širokim trakom, njegove krajce pa je nad čelom zapognil v elegantno krivuljo.

Zadaj je platno s cipresami, stebrom (korintskim, dorskim, jonskim ali nekaj vmes?), vnemarno na tla odloženim okvirjem za slike ali sliko, s hortenzijami, morjem in galebi, kar vse gledalcu narekuje predstavo, da je portretiranec nekje v Grčiji ali Italiji – morda na počitnicah ali potovanju, iščoč hrane za dušo, estetskih užitkov ali zgolj pustolovščino.

Zaradi platna in fotografove obleke sem si drznila dogodek postaviti v predvojni čas, a se lahko seveda tudi motim. V trenutku nastanka slike je življenje moža na sliki morda še mirno in varno, čeprav skromno. Utrnila se mi je misel, da je fotograf tukaj nemara kar na sebi poizkušal izostriti svoje veščine; mogoče pa se je s sliko le hotel komu predstaviti ali pa jo je napravil pač za spomin.

 Njegov obraz spominja na povečave poročnih fotografij, ki so jih izdelovali potujoči … ne vem, kako se jim je reklo – ne ravno tepiharji, ampak neki mojstri, katerim si dal eno ali več fotografij, jim naročil, kaj želiš in čez mesec ali dva so ti prinesli izdelek: povečano poročno sliko, ki ni bila nikoli posneta, na kateri imaš na sebi obleko, kakršno si si zaman vedno želel(a), zlato verižico, ki bi jo rad nekoč kupil, frizuro, ki je domača frizerka ne zna narediti in obraz brez gubic, kot je fotografov na tej sliki. Če si se komaj prepoznal, nič hudega, da je bilo le lepo. Ti mojstri so večinoma govorili nekaj, kar je spominjalo na srbohrvaščino in rekli, da prihajajo iz Zagreba. Morda so res.

120710694Ker pa se na fotografijo razumem toliko kot zajec na boben in je tudi že minilo več kot pol stoletja, odkar sem Franceta Trudna videla v živo, je bil njegov obraz takrat morda v resnici tak, kot je videti tukaj – ali pa je učinek mehkobe in nekam filmske lepote dosegel kako drugače; morda z osvetlitvijo.

V mojem otroškem spominu nanj so ostale predvsem rajthoze, ki jih je nosil, podobno kot še nekateri možje iz takratne Podcerkve in pa bič, s katerim je bolj blago pozival kot priganjal svetlo kravico, ki je vlekla na pol naložen lojtrni voz sena nekje po kolovozu na podcerkavskem polju … zelo drugačna podoba Franca Trudna kot na tej sliki.

Z eno roko portretiranec drži za gumb sprožilca fotoaparata, ki varno stoji na stativu (saj se tako reče?), drugo je uprl v bok. Kakšen aparat je to, kakšne znamke, iz katerega časa – vse to daleč presega moje znanje; škoda. Pa tako razločno se vse vidi!!

Slovarček:

  • tepihar: potujoči prodajalec preprog iz tekstilnih ostankov ali starega tekstila, pozneje tudi lepo vzorčastih ročno tkanih iz volne in bombaža. Nekateri so jih imeli za Cigane in morda so bili res. Prodajali so, včasih v paru ali skupini, od hiše do hiše še v šestdesetih letih in hkrati povpraševali po starih cunjah. Ljudje so se jih nekoliko bali, tudi razumeli so jih komaj kaj, a so tepihe vseeno kupovali. Ker so bili ti prodajalci praviloma zelo temne polti, se je v Loški dolini udomačila za temnopoltega – ali še pogosteje zanemarjenega, zaraščenega in dolgolasega – človeka primerjava: “Je tak ko tepihar!” No, kakšnega nobel neseserja tepiharji res niso nosili s sabo, tudi spali so sam bog ve kje, najbrž v skednjih, listnikih in pod kozolci …
  • rajthoze: jahalne hlače
  • tepih: preproga

Kraj: Podcerkev
Datum: 1939(?)
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 10. 7. 2012
Oblika: steklena plošča 10×15

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. francmazi permalink
    6. 08. 2017 21:16

    Ljudje, vsekakor tujci, ki so jih nekoč v naših krajih imenovali tepiharji, ker so prodajali tudi tepihe, so bili morebiti Vlahi. Na Balkanu so živeli že pred prihodom Slovanov, katerim so se kasneje umaknili v odročnejše hribovite predele, kjer so se bavili pretežno z živinorejo in nomadstvom. Skozi stoletja so ohranili svoj način življenja in pretežno sprejeli pravoslavno vero. Nam so bili najbliže naseljeni pod Gorjanci in v okolici Varaždina. (Za starejše poznavalce nogometa bo morda zanimivo, da je bil letos umrli sloviti vratar jugoslovanske reprezentancve Vladimir Beara Vlah). Trgovali so tudi s tekstilom
    Kot rečeno, samo ugibam, da so bili “tepiharji”, ki so, značilno oblečeni in pokriti, govoreč nam skoro neznan jezik, Vlahi. Ko je bil Josip Murn na počitnicah v Vipavski dolini in videl skupino Vlahov, kako se v počasnem ritmu svojih piščali, z mehovi, dolgimi plašči in širokimi klobuki pomikajo skozi vas, mu je bil prizor motiv za znano pesem Vlahi, od katere navajam zadnjo kitico:
    Z mehovi pod pasho gredo,
    v dolgih plaščih suknenih gredo
    pa v klobukih širokih gredo –
    in naprej gredo in nazaj gredo
    in zapiskajo še v slovo,
    da nikoli tako.

  2. 7. 08. 2017 07:53

    Hvala za izčrpen komentar in tudi za spomin na Murnovo pesem, ki smo jo imeli v eni od osnovnošolskih čitank, a se nam je zdela takooo dolga…

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: