Skip to content

1945 Podcerkev – Ludvik Strle: iz taborišč k Narodni zaščiti

8. 02. 2018

Bilo je leto 1945 in Ludvik Strle, takrat star 19 let, se je meseca julija po triinpolletni kalvariji v italijanskih in nemških taboriščih vrnil v domače kraje. Še preden je prispel do doma, je bil že na Rakeku razporejen k Narodni zaščiti, ki je – oborožena – vzdrževala red, varovala prometne povezave in iskala skrivače.

Ludvik se je fotografiral nekaj mesecev pozneje, ko so pripadniki Narodne zaščite že imeli dostojne uniforme, niso pa še bili Ljudska milica in tudi plače še niso dobivali. Slika je nastala najbrž že po tistem, ko je opravil prvi tečaj Narodne zaščite v Radomljah.

Fotografiral ga je Franc Truden v Podcerkvi pred istim zidom, kjer je nastalo na desetine drugih njegovih slik, najbrž pred njegovo domačo hišo.

Ludvik Strle, Valkov iz Markovca, rojen leta 1926, je bil – kot rečeno – med vojno tri leta in pol interniranec in je okusil številna italijanska in nemška taborišča. Po njegovem nedavnem pripovedovanju sem poskusila v grobem zapisati njegovo taboriščno odisejado. Tukaj je prvi del:

Njegov starejši brat Viktor je bil v partizanih s Slavkom Kovačem – Smelijem, Storžkovim iz Loža, poznejšim narodnim herojem. V letu 1941 je bilo partizanov še malo, v stavbah lagerja pod Mokrcem sta bila najprej le Smeli in Viktor Strle, januarja 1942 pa se jim je pridružila skupina moških iz Viševka. Z njimi je bil tudi nekdo iz Hudega Vrha.

Ko je bil nekega dne zjutraj v januarju ali začetku februarja leta 1942 partizanski napad na Verd, se je tisti s Hudega Vrha podal Italijanom in izdal vse svoje partizanske tovariše. Iz Ljubljane so zato prišli tudi v Markovec italijanski karabinjerji in obkolili vas. To se je zgodilo 20. februarja 1942, ko je bilo meter in pol snega, zato so karabinjerji prišli v vas s smučmi in krpljami … Ko je Valkov Ludvik v hlevu ravno čistil konja, njegov brat Stane pa je odmetaval gnoj, so se odprla hlevska vrata in v njih se je pojavil oborožen Italijan, ki je vpil: »Alte le mani!« Roke kvišku!

Poleg Valkovega očeta in njegovih dveh sinov so karabinjerji takrat iskali tudi soseda Janeza Moharja – Harašoja, saj ga je tisti, ki je izdal, poznal že pred vojno. Janez Mohar je hodil za delom v razne države Evrope in bil tudi v Rusiji, kjer se je navzel komunističnih nazorov, se leta 1939 vrnil domov in v skladu z njimi začel delovati. To je vedel tudi poznejši izdajalec, ki je v stari Jugoslaviji od hiše do hiše prodajal saharin, tistega dne pa, ko je prišel s karabinjerji v Markovec, je bil že v italijanski uniformi. Harašo, ki je pravočasno opazil njihov prihod, je hitro odvezal živino in jo gnal, kakor da jo gre napajat k bregu Obrha. Tam, kjer je bil ob krlišču mostič Žagarjeve, t. j. Špetnakove žage, pa je ušel čez vodo na drugi, zelo strmi breg. Skrit v grmovju je videl, kako so karabinjerji gnali Valkove moške proti žagi in čez most ter naprej čez Cviblo in na drugi most pri Belemu malnu, kjer je čakal tovornjak. Ludvika, Staneta in njunega očeta so nagnali nanj, gor pa sta bila tudi že Storžkov oče in sin Rudolf, Smelijeva oče in brat, ki so ju aretirali v Ložu.

Tistega dne so Italijani aretirali tudi zaščitno, ki je delala pri dr. Mejaču v Ložu, ker je bila izdana, da naj bi oskrbela in prevezovala ranjene na Knežji Njivi po napadu na Lož. Njo so dali v osebni avto, moške pa na kamion, jih odpeljali v Cerknico ter zaprli nekje zadaj v hotelu sredi Cerknice. Tam so bili čez noč, dva dni popolnoma brez jest. Nato so jih odpeljali s kamionom na Rakek in dali na vlak: zapornike v potniški vagon, kamione pa na tovornega. Sredi noči so prispeli v Ljubljano, kjer so jih odpeljali na Metelkovo ulico v zapor, imenovan belgijska kasarna. Tam je bil tisti čas zaprt samo neki moški, ki se je pisal Dougan in nikogar drugega ni bilo, toda že 25. 2. 1942 so bile v Ljubljani prve racije in prignali so veliko zapornikov, tako da je postal zapor čez noč natrpan.

Vse do aprila so bili trije Valkovi moški tam, potem pa so brata Ludvika in Staneta odpeljali v Gonars, očeta pa izpustili domov. V Gonarsu so bili takrat, ko je prišla skupina, v kateri sta bila brata Strle, po barakah še vojni ujetniki, ki so jih potem premestili in tam nastanili civilne internirance.

Razmere v Gonarsu so bile zelo slabe: povsod so bile stenice, od zdravil pa so poznali le purgo in cinkovo mast. Taboriščniki so hudo stradali. Ludvik se spominja, da so pobirali tudi lupine od limon in podobno. V Gonarsu je bilo zaprtih veliko Ljubljančanov in njihovi sorodniki so doma zorganizirali za en kamion paketov, ki jih je tja pripeljal prevoznik Tanko. Tudi Ludvik je pisal domov za hrano, vendar nista z bratom ničesar dobila – mogoče tudi doma ni bilo ničesar, če so sploh dobili njegov pošto, kar tudi ne bi bilo nič nenavadnega … Drugače pa je bila hrana tam minimalna.

Osem mesecev sta bila Ludvik in Stane v Gonarsu, vse do novembra 1942. Že v Ljubljani sta bila obtožena, da sta nosila partizanom orožje. Po osmih mesecih sta bila premeščena v Treviso, kjer sta skupaj ostala en mesec. Tam je bila tudi Potoškina Micka iz Viševka, pa tri sestre iz Podloža in še mnogi drugi …

V Gonarsu je bil Valkov Stanko iz njihove barake določen za delo v kuhinji, kjer je bil kurjač pod kotli, pa tudi v Trevisu so ga določili za v kuhinjo, zato je tam še nekaj časa ostal potem, ko so Ludvika že premestili in sta bila ločena. Stane je ostal v Trevisu, Ludvik pa je bil premeščen v Elero, kraj blizu Peruggie na zahodni strani Apeninov, nekje sredi italijanskega škornja.

Že v Gonarsu so Italijani med taboriščniki izbirali železničarje, delavce in kmete. Te so razporedili na delovišča v Eleri, ostali pa so morali iti v taborišče Renici, tako da so Gonars takrat skoraj izpraznili, vanj pa so konec leta 1942 prišli taboriščniki z Raba.

Tako je bil Valkov Ludvik za novo leto že v Eleri. Tam so bila tri delovišča, kamor so pošiljali delat internirance. Na vsakem delovišču je bilo po kakih 200 ljudi, ki so bili po poklicu železničarji, delavci ali kmečki delavci … Prva skupina je bila nameščena v starem gradu Castel Sireni, druga v Eleri, tretja v Petrofitu, kjer je bil v odprti rudnik lignita. Vsaka skupina je gradila svoj odsek proge med rudnikom in glavno železniško progo.

V Eleri so še v času Avstrije naredili usek, sedaj pa so ga širili, položili šine – tire in namestili prekucne vagončke. Tam je šestnajstletni Ludvik z drugimi vred vsak dan delal in potem hudo zbolel na ledvicah, tako da je bil ves zatečen in zabuhel … Rešil ga je tamkajšnji oficir, komandant delovišča. Mladenič je bolan ležal v baraki, ko je slučajno prišel zdravnik, sicer zadolžen za vsa tri delovišča, ga pregledal in mu predpisal vitamin C in dvakrat po pol litra mleka ter četrt litra “železnega vina” (to je bil takrat zdravilni napitek za slabokrvne).

Ko mu je bilo malo bolje, je Ludvik prosil za premestitev v Petrofito k bratu. Res je prišlo do zamenjave in Ludvika so z motorjem s prikolico odpeljali v Petrofito, kjer je bila glavna komanda …

Po tedanji modi si je kapo postrani posadil na kodraste lase. Uniforma je bila temnomodra, plašč je imel dvoredno zapenjanje, oznake na ovratniku so bile rdeče.

Take uniforme so miličniki nosili še v drugi polovici petdesetih let in verjetno tudi pozneje. Ko sem bila še cicibanka, sem umirala od strahu, če sem le od daleč kje zagledala kakšnega miličnika. Šlo je tako daleč, da sem začela glasno jokati tudi mami na kolenih v starotrški kinodvorani, ko so v “predfilmu” prikazali miličnika. Res pa je, da je bil povrh še na motorju, drugi grozoviti pošasti iz mojega otroštva … Sicer pa sem se takrat bala vsega, tudi rjuh, ki so se pri Krašovčevih v Podcerkvi sušile na vrvi in plapolale v vetru tam daleč proč na samem …

Ludvik je bil kar dobro oblečen in obut: močni okovani gojzarji, ne ravno novi, a celi, volnene, na roke pletene nogavice in suknene hlače, zlikane na rob in zatlačene v nogavice, da mraz ni mogel do živega.
Nekaj podatkov.

Slovarček:

  • zaščitna: medicinska sestra, v stari Jugoslaviji zaščitna sestra, civilna zdravniška pomočnica, za razliko od redovnic
  • brez jest: brez hrane
  • purgo: odvajalo
  • lager: taborišče
  • belgijska kasarna: pozneje vojašnica 4. julij, sedanji večnamenski kompleks na Metelkovi v Ljubljani

Viri:

  • Ludvik Strle, Markovec, december 2017, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1945
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Ludvik Strle
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: