1976 Babno Polje – Birma na Babnem Polju
1976 Cerknica – Furnir
Enkrat sem Milošu povedala, kako mi je bil všeč furnir, ki ga je mama nosila iz službe. Kmalu sem dobila obvestilo, da je našel furnir zame. Tega na sliki. Je debelejši kot tisti, ki sem ga poznala. Mama je domov prinašala tankega kot papir.
»Meni so rekli, da so po vrsti: oreh, mahagoni, hrast in bukev«, je zapisal Miloš. Bom kar verjela, čeprav imam v spominu, da je bil mahagoni bolj rdeč. Balašević bi rekel, da je princip enak, vse drugo so nianse. Furnir izdelujejo iz najboljše in najredkejše hlodovine. Režejo ga na različne debeline, od 0,45 mm do 2,5 mm. Uporabljajo ga plemenitenje plošč, običajno lesenih ali ivernih, iz katerih izdelujejo vrata, pohištvo in tudi parket.
1927, 1939 Ljubljana – Sveta vojska in Vrelec sreče
Ko je Anton Herblan, lastnik zgradbe nekdanje šole na Gornjem Jezeru, leta 2006 prekrival streho, je na podstrešju, zataknjenega za špiro, našel snopič starih papirjev. Eden je bil napisan v gotici in že precej načet. Z njega sem lahko razbrala le datum, ki je bil mogoče triindvajseti november 1911 ter kraja Laibach – Ljubljana in Oberseedorf – Gorenje Jezero in nič več.
Drugi košček orumenelega papirja je iz leta 1939, kjer gospod Planinšek vabi k nakupu “srečke Državne razredne loterije v glavni domači kolekturi Vrelec sreče”. Obljublja za 65 milijonov dinarjev dobitkov, takojšnje izplačilo ter ah in oh … Kdo se še lahko upre “Vrelcu sreče”‘?!
1979 Cerknica – Skupinska slika košarkarskih ekip
Ko je leta 1977 Cerknica dobila novo športno dvorano, je zelo naraslo tudi zanimanje za igranje košarke. Treniralo je veliko število mladih igralcev. Leta 1979 se je v športni dvorani Cerknica odvijala prava borba med mladimi šolskimi ekipami Notranjske. Organizirani sta bili dve vzporedni tekmovanji. Prvo je bilo tekmovanje za pokal Notranjske ob zaključku šolskega leta in drugo je bil pionirski festival. Sodelovale so ekipe notranjskih osnovnih šol.
Kot vidimo, je imela Cerknica številno ekipo, ki je trenirala pod budnim očesom učitelja športne vzgoje Jožeta Meleta. Slikanih je kar 46 učencev iz višje stopnje. Razdeljeni po starosti od petega do osmega razreda, v fantovske in dekliške ekipe. Lepo se razlikujejo med seboj tudi zaradi različnih majic. Slika ja nastala ob uspešnem zaključku tekmovanja. Vsi imajo okrog vratu medalje. Dekleta v rdečih majicah pa imajo celo po dve medalji, eno manjšo in drugo večjo. Očitno so bile uspešne na obeh tekmovanjih. V zadnji vrsti vidimo pokal in še neko večje okroglo priznanje, kar nam pove, da so vsi opravili uspešen nastop. Vse medalje, priznanje in pokal so bili izdelani iz lesa.
1922 Ljubljana – Boj proti alkoholu
Leta 1920 je bilo iz objavljene statistike razbrati, da se je v Sloveniji popilo veliko alkohola, in sicer letno 170.000 hektolitrov piva, več kot 270.000 hektolitrov vina ter več kot 78.000 hektolitrov žganih pijač. Če to porazdelimo na takratno število prebivalcev, je vsak Slovenec popil 49 litrov alkoholnih pijač. To je bilo za tedanjo oblast zaskrbljujoče. Ob pomoči različnih organizacij in z občasnimi članki v časopisih so ljudi ozaveščali o škodljivostih prekomernega uživanja alkohola. Pred kratkim sem prebrala, da v današnjem času povprečni Slovenec popije 35 litrov vina na leto. To je vsekakor manj kot pred stotimi leti, ampak mene nikar ne mešajte v to. Jaz ne pijem. Posledično to pomeni, da je nekdo popil še mojo kvoto. Mater se ga je ulil!
1950 ZDA – Pauǝlca
Pauǝlca – kakšna čudna beseda!
V narečju jo izgovarjamo tako, kot je napisano, SSKJ pa ponuja uradno razlago: pavola – starinski izraz za bombažno prejo; pavolica – prejica za vezenje. Prepričana sem bila, da besede sploh ni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika … Pač pa tam res ni besede pǝndeklc, ki pomeni krstno opravo za dojenčka. Ta je morala biti kar se da lepa in slovesna in prav lahko bi bila okrašena z vezenino iz katere od prejic na sliki, ki spominjajo na prav posebno zgodbo.
Cerknica 1971/72 – 1. b razred
V šolskem letu 1971/72 je 1.b razred dobila v svoje varstvo razredničarka Nada Milavec. Starejša učiteljica, ki je bila malim šolarčkom kot nadomestna mati. So pa obstajale stvari, ki jih nikakor ni hotela tolerirati. Ena takih je bilo pisanje z levo roko. Vztrajala je, da je pravilno pisati z desno roko. In otrok se je to moral naučiti na lep ali grob način. Če je otroka zalotila, da piše z levo roko, ga je udarila kar po prstih. Pa tudi pošiljanje v kot je bil njen vzgojni ukrep. Postaviti učenca v sramoto pred celim razredom zaradi prirojenih stvari! Marsikaterega učenca so tako na grob način prevzgojili v desničarja. Travme, ki so jih otroci ob tem preživljali, niso bile pomembne. Jok, neprespane noči, odpor do šole in še kaj bi se našlo. Slabi spomini, ki tudi po 50 letih ne zbledijo. Sreča, da se danes drugače razmišlja in to, s katero roko pišeš, ni več pomembno.
1933 Zemun – Letališče
Slika je nastala leta 1933 na letališču Zemun. Tam je Metod Arko služil vojaški rok.
Na sliki je dopisnica, ki jo je, kot izgleda, neki poslovni partner (A. Hirschmann) pisal 28. maja 1894 Francu Premrovu iz Varaždina (Osaktornya), ki je bil tedaj pod Ogrsko.
1960 Markovec – Deklc
Kdor ve, kaj je deklc, naj dvigne roko!
Deklci so stenske vezenine ali pozneje potiski, ki so imeli funkcijo zaščite zidu pred umazanijo na izpostavljenih mestih, zaščito pred hladom zidu in hkrati ali samo krasilno vlogo. Obesili so jih skozi majhne zanke na žebljičke, večinoma na zid ob umivalniku, štedilniku, pri zaboju za drva, pri mizi, ob postelji ali pri razpelu v kotu. Praviloma so bili pravokotni, približno 1m x 1.30 m, tisti ob posteljah pa ožji in daljši. Veliko je bilo vezenih samo s temnomodro ali rdečo prejico – morda sta bili cenejši ali pa je bila taka moda – nekaj pa v bogatih, čim bolj živih barvah.
Stare slike 