1916 Dolenje Poljane – Ate in Mama
Za to sliko ne vem, ali sta na njej resnično moja stara starša, Anton in Marjeta Okoliš, kajti našla sem jo šele nedavno v zapuščini moje mame med slikami, ki jih je starejša sestra dobila domnevno od sorodnika iz Podloža, kjer so bili Mama doma. Vsaj ženska se mi zdi podobna tisti na spodnji sliki, kakršno sem poznala tudi jaz.
Da sta onadva, pritrjuje obleka ter spol in starost oseb na sliki, ki se nekako ujemajo s časom, ko so bili moji stari starši in njuna prva dva otroka stari toliko kot tile na sliki. Da morda nista naša Ate in Mama pa govori to, da slika nikakor ne izvira z Dolenjih Poljan, tam je med vojno vse zgorelo, poleg tega je nikoli prej nisem videla niti pri kakem drugem sorodniku. Med nastankom obeh slik je kakih štirideset let razlike in je tudi zato podobnost minimalna. Ženska, ki se mi zdi podobna naši Mami, bi bila lahko tudi katera od njenih sester, je pa res, da so bile vse mlajše od nje. Naj bo kakorkoli, toda pri Okoliševih je bilo nekako takole:
1933 Stari trg – Drama Rdeče rože
Grahovo 1966/67 – 4. razred
V šolskem letu 1966/67 so se učenci 4. razreda osnovne šole Grahovo slikali pred svojo šolo, s povsem novo fasado. Z njimi je mladi učitelj in razrednik Slavko Kranjc. Po zapisu na hrbtni strani vidimo, da je razred obiskovalo 22 učencev, čeprav smo jih na sliki našteli le 21. Ugotovilo se je, da je na dan slikanja manjkala Ida Švigelj. Razred se je lahko pohvalil z dvojčkoma iz Žerovnice, to sta bila Anica in Vinko Mavko. V prvi vrsti največkrat sedijo manjše deklice. Tukaj pa je prva vrsta nekaj posebnega. Tu so se posedli mešano: fant, dekle, fant, dekle … Prav lepo jih je videti. Le čigava ideja je to bila?
Cerknica – Razglednice Jerneja Malovrha (18)
1505 Mona Liza – Gioconda
Ena najbolj znanih in najbolj občudovanih da Vincijevih slik je Mona Liza. Slika je olje na lesu v velikosti 77 cm X 53 cm. Nastajala je v letih od 1503 do 1505. Visi v Louvru v Parizu, zaščitena z neprebojno stekleno steno, ker so se ji v preteklosti dogajale neprijetnosti.
1914 Borovnica – Železniški viadukt (3)
Fotografija je zanimiva, ker kaže viadukt in del Borovnice še v avstrijskih časih. Letnica 1914 je zapisana približno. Vsekakor je mogoče takoj opaziti, da so hiše v okolici viadukta za tisti čas kar sodobne. Ni videti slamnatih streh, običajnih na Notranjskem v tistem času. Z zgraditvijo železnice se je prebivalstvo Borovnice povečalo od prvotnih približno 200 za blizu desetkrat. Treba pa je pripomniti, da je bil v začetku postavljen le en tir tako na viaduktu kot celotni progi od Notranjih Goric do Nabrežine pri Trstu, drugega so dodali precej kasneje, ko se je promet dovolj povečal.
1969 Slivice – Voz za prevoz sena
Marija Perko ob vozu, pripravljenem za prevoz sena. Spodaj so bile na vsaki strani rahlo dvignjene lojtre. Na vsakem koncu sta bili z verižicami pripeti še dve pokončni lojtri. Na koncu sta bila dva preklca (klinca) bolj skupaj, vmes pa zataknjena dila malo daljša kot je bil voz, ki je imela na vsakem koncu kratko lajšto, da se ni mogla izmuzniti iz lojtre. Dila se je dvigala hkrati z višanjem sena na vozu. Seno je moralo biti močno zatlačeno za dilo, tako da je imel popolnoma naložen voz obliko pivskega trebuha, povezanega z dilo. Ko je bilo pobiranje sena zaključeno je bilo treba voz očesati, da se ni seno zgubljalo po poti.
1925-1933 Markovec – Družba fantov in deklet
Nekje v Markovcu – precej verjetno pred eno od obeh gostiln – se je fotografirala družba petih fantov in štirih deklet. Kdo je avtor ne vemo, prav lahko pa bi bil Vinko – Cene Bavec, Bizarjev, a ni nobenih dokazov za to. O času nastanka slike tudi lahko le ugibamo – vsekakor je bilo nekje med obema vojnama – vendar pa je Ivanka Janežič zapisala imena oseb na sliki.
1966 Volčje – Prvi obiskovalec na Bloškem jezeru
Leta 2016 so v vseslovenski akciji “Moja dežela lepa in gostoljubna”, ki jo je organizirala Turistična zveza Slovenije, Bloke dobile nagrado za najboljši izletniški kraj. Srčika tega priznanja je pripadla Bloškemu jezeru, urejenosti njegove okolice in ponudbi ob njem. Kdo bi si to predstavljal, ko so pred malo več kot petdesetimi leti volčjanski kmetje med potočki še kosili senožet, ki se je imenovala Bajer. Znano je, da je na Blokah toliko vode, da nam skoraj povsod žvrklja pod nogami. Potem pa se je vrlim domačinom posvetilo. Zamašili so odtok v starodavnem jezu in čakali ali bo jez držal vodo in bo tako nastalo jezero.





